Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Znanoteh

Hrepenenje po hrani

Živa Krajnc raziskuje, kako kronični stres vpliva na naše želje po hrani.
Živa Krajnc FOTO: Miran Krajnc 


 
Živa Krajnc FOTO: Miran Krajnc   
12. 2. 2026 | 09:00
6:07

Asist. Živa Krajnc je raziskovalka na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru in Katedre za psihologijo Medicinske fakultete Univerze v Mariboru.

Predstavite nam instrument, ki ga najpogosteje ali najraje uporabljate pri delu.

Pri svojem delu najpogosteje uporabljam EEG. Ta prek elektrod, ki jih namestimo na lasišče, meri električno aktivnost, ki se dogaja na površini možganov. S tem dobim vpogled v različne duševne procese, ki se pojavijo, ko smo izpostavljeni različnim dražljajem.

Kako bi povprečno razgledanemu v največ sto besedah razložili, kaj raziskujete?

Raziskujem, kaj prispeva k temu, da hrepenimo po hrani. Pri tem se predvsem osredotočam na kronični stres zaradi njegovih negativnih učinkov na možgane in s tem povezanih težav s samonadzorom. Zanima me tudi, kaj nam lahko pomaga, da se ob kroničnem stresu upremo želji po hrani, pri tem pa kot možen dejavnik obravnavam odnose, ki jih vzpostavljamo z drugimi. Podpora bližnjega namreč že sama po sebi pomembno zmanjša izločanje kortizola, stresnega hormona.

Zakaj imate radi znanost?

Ker nam omogoča, da razumemo svet okoli sebe in odgovorimo na tista zagonetna vprašanja »zakaj«.

Kaj dobrega bi vaše delo lahko prineslo človeštvu?

S svojim delom želim prispevati košček znanja o tem, kako naj sami sebi pomagamo ohranjati svoje zdravje in dolgoživost v svetu, ki je naravnan na to, da nas žene v bolezen.

Kdaj ste vedeli, da boste raziskovalka?

Že kot otrok. Najprej sem želela biti paleontologinja, potem fizičarka, biologinja, zgodovinarka, psihologinja, skupna vsem disciplinam pa je bila želja po raziskovanju. Odrasla sem z ljubeznijo do znanosti, ki mi jo je dal oče. Sam ni raziskovalec, se je pa vedno zanimal za večje napredke v znanosti in me navduševal nad svetom okoli sebe.

Kaj zanimivega poleg raziskovanja še počnete?

Preden sem bila raziskovalka, sem se vrsto let posvečala glasbi. Igrala sem harfo v solistični izvedbi, komornih igrah in orkestrih, velika želja moje družine je bila, da postanem profesionalna glasbenica.

Kaj je ključna lastnost dobrega znanstvenika?

Radovednost, vztrajnost in skromnost. Sploh je pomembno, da je pripravljen priznati, ko kdo ve več od njega, in upoštevati perspektive tistih, ki se z njim ne strinjajo. Poudarila pa bi tudi dobrosrčnost – zame je znanost predvsem sredstvo, kako pomagati ljudem.

Živa Krajnc FOTO: Miran Krajnc 


 
Živa Krajnc FOTO: Miran Krajnc   

Katero bo najbolj prelomno odkritje ali spoznanje v znanosti, ki bo spremenilo tok zgodovine v času vašega življenja?

Ko bomo odkrili, kako nastane zavest. Če to prenesemo v umetno inteligenco, bo to spremenilo svet, ki ga poznamo.

Bi odpotovali na Mars, če bi se vam ponudila priložnost?

Ne, saj bi bila tam (zelo verjetno) sama oziroma z manjšo peščico drugih ljudi. Interakcije z drugimi ljudmi pa so temelj človeškega ustroja.

Na kateri vir energije bi stavili za prihodnost?

Ker ne delujem na področju energetike, bom pogledala na to z zdravstvenega vidika. Energija prihodnosti za nas je predvsem hrana z nizko stopnjo procesiranja. Ultra predelana hrana namreč v naših možganih povzroči podobne spremembe, kot so tiste, ki se zgodijo pri odvisnosti od drog, vodi pa tudi v številne druge negative zdravstvene posledice.

S katerim znanstvenikom v vsej zgodovini človeštva bi šli na kavo?

Zagotovo s Stephenom Hawkingom. Njegova knjiga Kratka zgodovina časa, ki sem jo brala kot otrok, je bila velik dejavnik v razvoju mojega zanimanja za raziskovanje.

Katero knjigo, film, predavanje, spletno stran s področja znanosti priporočate bralcu?

Priporočala bi knjigo Človeško telo avtorja Billa Brysona, ki zelo duhovito in poljudno predstavi delovanje našega telesa, ter knjigo 7 ½ lessons about the brain avtorice Lise Feldman Barrett, ki ji je uspelo na nekaj več kot 100 straneh odgovoriti na dileme, ki sem jih imela med študijem psihologije.

Česa ne vemo o vašem področju, pa bi nas presenetilo?

Da nas oglasi, ki prikazujejo hrano, dobesedno možgansko aktivirajo na način, kot da je hrana neposredno pred nami in jo bomo kmalu začeli jesti. Tako vas že vaši možgani predisponirajo k temu, da boste podlegli skušnjavi, ko na družbenih omrežjih vidite oglase za hrano. Več ko je teh oglasov, pogosteje se bo to v možganih dogajalo in manjši bo naš samonadzor.

Hkrati pa lahko začnemo s hranjenjem povezovati tudi dražljaje, ki hrano pogosto spremljajo, in se možgani nanje odzovejo popolnoma enako kot na resnično hrano. Tukaj se vedno spomnim na partnerja, ki si vselej, ko sliši kitajsko glasbo, sploh značilne piščali, zelo zaželi hrustljave race iz kitajske restavracije. Enako delujejo tudi čustva. Sama, recimo, iz svojih glasbenih dni tremo povezujem s kislimi bonboni, saj sem jih v mladostništvu jedla pred vsakim nastopom. Posledično si vsakič, ko občutim nervozo, zaželim Trollijevih kislih bonbonov. Takšni učinki niso omejeni na specifične vrste hrane, ampak na hrano nasploh, ko, recimo, vsakič, ko nam je dolgčas ali smo žalostni, brskamo po hladilniku.

Sorodni članki

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine