Isabella Holm: »Digitalnih storitev ne plačujemo le z denarjem, temveč tudi s podatki«
Finska oblikovalka storitev Isabella Holm je za Delo spregovorila o vrednosti digitalnih naprav in o strahu pred umetno inteligenco.
Odpri galerijo
Isbella Holm: Besedno zvezo umetna inteligenca pogosto uporabljamo vsepovprek, kar je zmotno. FOTO: Jože Suhadolnik
Organizatorji konference inOrbit so posvarili, da je njeno delo za naš prostor precej eksotično. In človek ob omembi naziva »oblikovalka storitev« najprej res pomisli, da gre eno izmed številnih pojavnih oblik prodajalcev megle. Vendar Isabella Holm ta pomislek hitro ovrže.
Finska strokovnjakinja je zaposlena v podjetju Reaktor, kjer naročnikom, ki želijo razviti nov produkt, svetuje o njegovi (ne)vrednosti. Pomaga si s psihološkimi in antropološkimi dognanji, zato večkrat odpre vprašanja o smiselnosti in etičnosti množice novih digitalnih produktov in storitev, ki preplavljajo trg.
Drži. Socialna zgodovina me je pritegnila predvsem zaradi pogleda od spodaj navzgor. Ukvarjali se nismo z zgodovino kraljev, vplivnih politikov in drugih vladarjev, temveč z zgodovino ljudstva. Spoznala sem, kako so ljudje živeli v različnih obdobjih, predvsem od 19. stoletja dalje, in kateri družbeni fenomeni ostajajo isti ne glede na tehnološki napredek. To znanje sem uporabila v prvi službi. Zaposlila sem se na finskem radiu, in sicer v letih, ko so se mediji začeli digitalizirati.
Ne, to je bil le začetek. Kasneje sem sodelovala v projektih in neprofitnih organizacijah, v katerih smo raziskovali, kako tehnologija vpliva na življenje ljudi in družbo.
Zelo pomembno je zaupanje. Marsikdo bi si lahko privoščil nakup digitalnega pomočnika, v njem vidi uporabno vrednost, pa tega ne stori. Bega ga misel, da bo imel v hiši napravo, ki bo videla, slišala in si zapomnila vse. Menim, da bi digitalni pomočniki pravo vrednost dobili, če bi bili bolj pregledni. Vsak uporabnik bi moral natančno vedeti, kako delujejo in kaj počnejo z njegovimi podatki. Po drugi strani so tehnološki giganti pred dilemo, kje postaviti mejo preglednosti. Bi bili popolnoma pregledni digitalni pomočniki res dodana vrednost za vsakogar? Za primer vzemiva letalske prevoznike. Ti razpolagajo z vsemi informacijami o našem potovanju, ki nam jih običajno tudi posredujejo: kje trenutno letimo, kdaj bomo pristali, na koliko metrih nadmorske višine letimo … Zamolčijo pa, kje je naša prtljaga, čeprav to vedo. Zakaj? Ker ne morejo predvideti, kako bi na letalu odreagiral potnik, ki bi vedel, da njegova prtljaga leti na drug konec sveta.
Najboljši primer je modna industrija. Vrednost pogosto izumijo na novo.
Težko je verjeti, kakšna je cenovna razlika med določenimi znamkami avtomobilov, čeprav njihove sestavne dele izdelujejo v istih tovarnah, še več: tudi sestavljajo jih v istih tovarnah. Velik pomen ima identifikacija z blagovno znamko … Vsi bi raje imeli lamborghinija, ne pa škode. V tem smislu so digitalne storitve še v povojih. Naročnine na najboljše kanale običajno stanejo okoli deset evrov mesečno. Tudi digitalni pomočniki, denimo, niso pretirano dragi. Zanimivo bo videti, kakšen bo vpliv omrežja 5g v povezavi z internetom stvari: internetna povezava bo tako hitra, da si danes ne moremo predstavljati, kaj vse bomo lahko počeli. Digitalne storitve imajo še eno dimenzijo, zaradi katere je včasih težko določiti pravo ceno: ne plačujemo jih le z denarjem, temveč tudi s podatki.
Ker neko stvar ali storitev običajno začnemo uporabljati, šele nato pa razmislimo o njenih vplivih na družbo. Če ta storitev postane globalna, kot je denimo postal Facebook, globalni postanejo tudi njeni problemi. Facebook ima ogromen vpliv na družbo, zato potrebujemo ogromno ljudi, ki znajo nadzirati ta vpliv. Trenutno smo šele na začetku. Pričakujem, da bodo tehnološka podjetja zaposlovala vse več družboslovcev. Uporaba digitalne tehnologije postaja stalna praksa tudi v izobraževalnem sistemu. Več zagonskih podjetij s tehnološko dovršenimi produkti je propadlo, ker njihovi razvijalci – večinoma računalniški inženirji – niso pravilno ocenili pedagoške vrednosti. Storitve so delovale brezhibno, vendar učitelji niso vedeli, kaj z njimi početi v učilnici. Tista podjetja, ki so pravi čas prepoznala ta problem, so k sodelovanju povabila – učitelje.
Sodelujemo z različnimi podjetji. Med bolj znanimi lahko omenim HBO in Adidas, naše naročnice so tudi številne letalske družbe. Na finskem je zelo razvit javni sektor, s katerim prav tako sodelujemo, vendar težko dohajamo povpraševanje: naše delo zahteva visoko kvalificiran kader, ki ga je težko dobiti.
To drži, vendar na našem področju, ki je zelo mlado, še vedno primanjkuje ustrezno izobraženih delavcev. S Supercellom (finskim podjetjem, ki razvija video igre za mobilne telefone) pripravljamo šolo kodiranja, kjer bomo brezplačno izobrazili sto programerjev.
… boljši si. Se strinjam. Prihodnost, ki jo usodno zaznamuje umetna inteligenca, si pogosto predstavljamo kot najhujšo nočno moro.
Res je, v zahodni kulturi smo se s temi nočnimi morami prek filmov na nek način že soočili. Včasih nas paranoja odvrača od očitnih dejstev.
Da danes lahko umetno inteligenco uporabljamo zgolj za zelo površinske zadeve. Da je pristranska. Da še ni zrela. Da še ni posebej inteligentna. Zato se mi ne zdi smiselno, da skušamo z njo obogatiti vsako napravo. V tem ni dodane vrednosti. Poleg tega besedno zvezo umetna inteligenca pogosto uporabljamo vsepovprek, kar je zmotno. Brala sem že časopisne naslove »Umetna inteligenca je naredila to, Umetna inteligenca je naredila ono«, pa članek ni imel nobene zveze z umetno inteligenco. Bodite pozorni.
Finska strokovnjakinja je zaposlena v podjetju Reaktor, kjer naročnikom, ki želijo razviti nov produkt, svetuje o njegovi (ne)vrednosti. Pomaga si s psihološkimi in antropološkimi dognanji, zato večkrat odpre vprašanja o smiselnosti in etičnosti množice novih digitalnih produktov in storitev, ki preplavljajo trg.
Po izobrazbi ste socialna zgodovinarka. Ko ste se odločali za ta študij, si verjetno niste mislili, da boste postali strokovnjakinja za digitalizacijo.
Drži. Socialna zgodovina me je pritegnila predvsem zaradi pogleda od spodaj navzgor. Ukvarjali se nismo z zgodovino kraljev, vplivnih politikov in drugih vladarjev, temveč z zgodovino ljudstva. Spoznala sem, kako so ljudje živeli v različnih obdobjih, predvsem od 19. stoletja dalje, in kateri družbeni fenomeni ostajajo isti ne glede na tehnološki napredek. To znanje sem uporabila v prvi službi. Zaposlila sem se na finskem radiu, in sicer v letih, ko so se mediji začeli digitalizirati.
Je bila to prelomna točka, ko ste spoznali, da boste kariero posvetili novemu področju?
Ne, to je bil le začetek. Kasneje sem sodelovala v projektih in neprofitnih organizacijah, v katerih smo raziskovali, kako tehnologija vpliva na življenje ljudi in družbo.
Kakšna je vrednost storitve in kako vrednost ustvariti sta dve vprašanji, ki ključno zaznamujeta vaše delo. Ste kdaj razmišljali, v čem je vrednost digitalnih pomočnikov, denimo Amazonove Alexe?
Zelo pomembno je zaupanje. Marsikdo bi si lahko privoščil nakup digitalnega pomočnika, v njem vidi uporabno vrednost, pa tega ne stori. Bega ga misel, da bo imel v hiši napravo, ki bo videla, slišala in si zapomnila vse. Menim, da bi digitalni pomočniki pravo vrednost dobili, če bi bili bolj pregledni. Vsak uporabnik bi moral natančno vedeti, kako delujejo in kaj počnejo z njegovimi podatki. Po drugi strani so tehnološki giganti pred dilemo, kje postaviti mejo preglednosti. Bi bili popolnoma pregledni digitalni pomočniki res dodana vrednost za vsakogar? Za primer vzemiva letalske prevoznike. Ti razpolagajo z vsemi informacijami o našem potovanju, ki nam jih običajno tudi posredujejo: kje trenutno letimo, kdaj bomo pristali, na koliko metrih nadmorske višine letimo … Zamolčijo pa, kje je naša prtljaga, čeprav to vedo. Zakaj? Ker ne morejo predvideti, kako bi na letalu odreagiral potnik, ki bi vedel, da njegova prtljaga leti na drug konec sveta.
Isbella Holm: Marsikdo bi si lahko privoščil nakup digitalnega pomočnika, v njem vidi uporabno vrednost, pa tega ne stori. FOTO: Jože Suhadolnik
Vrednost in cena pogosto ne gresta skupaj, mar ne?
Najboljši primer je modna industrija. Vrednost pogosto izumijo na novo.
To lastnost pripisujete tudi ljudem nasploh. Češ kako presenetljivo je, katerim stvarem pripisujemo vrednost.
Težko je verjeti, kakšna je cenovna razlika med določenimi znamkami avtomobilov, čeprav njihove sestavne dele izdelujejo v istih tovarnah, še več: tudi sestavljajo jih v istih tovarnah. Velik pomen ima identifikacija z blagovno znamko … Vsi bi raje imeli lamborghinija, ne pa škode. V tem smislu so digitalne storitve še v povojih. Naročnine na najboljše kanale običajno stanejo okoli deset evrov mesečno. Tudi digitalni pomočniki, denimo, niso pretirano dragi. Zanimivo bo videti, kakšen bo vpliv omrežja 5g v povezavi z internetom stvari: internetna povezava bo tako hitra, da si danes ne moremo predstavljati, kaj vse bomo lahko počeli. Digitalne storitve imajo še eno dimenzijo, zaradi katere je včasih težko določiti pravo ceno: ne plačujemo jih le z denarjem, temveč tudi s podatki.
Kot je podpredsednik Googla Prabhakar Raghavan dejal v intervjuju za London School of Economics, tehnološki giganti ne morejo najti dovolj družboslovnih znanstvenikov. Zakaj?
Ker neko stvar ali storitev običajno začnemo uporabljati, šele nato pa razmislimo o njenih vplivih na družbo. Če ta storitev postane globalna, kot je denimo postal Facebook, globalni postanejo tudi njeni problemi. Facebook ima ogromen vpliv na družbo, zato potrebujemo ogromno ljudi, ki znajo nadzirati ta vpliv. Trenutno smo šele na začetku. Pričakujem, da bodo tehnološka podjetja zaposlovala vse več družboslovcev. Uporaba digitalne tehnologije postaja stalna praksa tudi v izobraževalnem sistemu. Več zagonskih podjetij s tehnološko dovršenimi produkti je propadlo, ker njihovi razvijalci – večinoma računalniški inženirji – niso pravilno ocenili pedagoške vrednosti. Storitve so delovale brezhibno, vendar učitelji niso vedeli, kaj z njimi početi v učilnici. Tista podjetja, ki so pravi čas prepoznala ta problem, so k sodelovanju povabila – učitelje.
Isbella Holm: Facebook ima ogromen vpliv na družbo, zato potrebujemo ogromno ljudi, ki znajo nadzirati ta vpliv. FOTO: Jože Suhadolnik
V podjetju Reaktor delujete kot oblikovalka storitev. Kdo so vaši naročniki, ki jim na podlagi metod, slonečih na psiholoških in antropoloških dognanjih, svetujete pri izdelavi produkta?
Sodelujemo z različnimi podjetji. Med bolj znanimi lahko omenim HBO in Adidas, naše naročnice so tudi številne letalske družbe. Na finskem je zelo razvit javni sektor, s katerim prav tako sodelujemo, vendar težko dohajamo povpraševanje: naše delo zahteva visoko kvalificiran kader, ki ga je težko dobiti.
Ne bi si mislil – Finska slovi kot država z odličnim izobraževalnim sistemom …
To drži, vendar na našem področju, ki je zelo mlado, še vedno primanjkuje ustrezno izobraženih delavcev. S Supercellom (finskim podjetjem, ki razvija video igre za mobilne telefone) pripravljamo šolo kodiranja, kjer bomo brezplačno izobrazili sto programerjev.
Finski strokovnjak za računalnike Harry Valpola je za revijo Wired dejal, da si v prvem valu umetne inteligence moral biti programer. V tretjem – torej tistem, ki sledi – bo veljalo: bolj moralen kot si …
… boljši si. Se strinjam. Prihodnost, ki jo usodno zaznamuje umetna inteligenca, si pogosto predstavljamo kot najhujšo nočno moro.
Kot smo videli v filmih.
Res je, v zahodni kulturi smo se s temi nočnimi morami prek filmov na nek način že soočili. Včasih nas paranoja odvrača od očitnih dejstev.
Katerih?
Da danes lahko umetno inteligenco uporabljamo zgolj za zelo površinske zadeve. Da je pristranska. Da še ni zrela. Da še ni posebej inteligentna. Zato se mi ne zdi smiselno, da skušamo z njo obogatiti vsako napravo. V tem ni dodane vrednosti. Poleg tega besedno zvezo umetna inteligenca pogosto uporabljamo vsepovprek, kar je zmotno. Brala sem že časopisne naslove »Umetna inteligenca je naredila to, Umetna inteligenca je naredila ono«, pa članek ni imel nobene zveze z umetno inteligenco. Bodite pozorni.
