Iskanje izgubljene Shackletonove Vzdržljivosti (FOTO)

Led ob obali Antarktike je bil leta 1915 usoden za znamenito ladjo Endurance, moderna odprava zdaj v Weddllovem morju poskuša najti razbitine. Posadka ladje Endurance na čelu z Ernestom Shackletonom je pred več kot sto leti spisala eno najbolj neverjetnih zgodb o preživetju.

Objavljeno
01. februar 2019 07.00
Posodobljeno
01. februar 2019 10.28
Endurance tik pred potopom. Fotografijo je posnel ladijski fotograf Frank Hurley.
Britanskega raziskovalca sira Ernesta Shackletona sta že v mladih letih prevzeli Antarktika in želja, da bi prvi osvojil južni tečaj. A ga je leta 1911 prehitel Norvežan Roald Amundsen. Tri leta kasneje je Shackleton s kraljevo transantarktično odpravo kot prvi poskušal prečkati Antarktiko, a njegova ladja Endurance (Vzdržljivost) je obtičala v ledu in se novembra 1915 tudi potopila. Njena posadka s Shackletonom na čelu pa je spisala eno najbolj neverjetnih in vznemirljivih zgodb o vzdržljivosti človeka.

Proti mestu, kjer je po predvidevanjih zadnje počivališče Shackletonove ladje v Weddllovemu morju ob Antarktiki, je namenjena nizozemska raziskovalna ladja Agulhas II, ki je pred dnevi uspešno zaključila znanstveno odpravo za raziskovanje velike ledene police Larsen C in ogromne ledene gore A-68, ki se je od police odlomila julija 2017. Weddllovo morje je lahko prekrito tudi s tri metre debelo plastjo morskega ledu, kar je prezahtevna naloga za še tako močan ledolomilec, a vreme je trenutno ugodno.

Moderni raziskovalci sledijo precej natančnim koordinatam, kje je Endurance izginila pod morsko gladino, ki jih je zapisal Shackletonov navigator Frank Worsley. Ko in če jih dosežejo, bodo proti dnu poslali avtonomno plovilo. Kaj bo našlo, ni znano. Morda so razbitine 44 metrov dolge ladje na široko raztresene po dnu, morda na dnu leži kakšen večji del. Čeprav je bila izdelana iz lesa, bi lahko ostala precej dobro ohranjena, saj v tako hladni vodi mikroorganizmi, odgovorni za razkroj, ne uspevajo.



image
Ernest Shackleton je še vedno pojem polarnega raziskovalca. FOTO: Wikicommons
A zakaj bi bila najdba te ladje tako zelo zanimiva? Njen kapitan Ernest Shackleton je eden izmed velikanov raziskovanja Antarktike. Petnajstega februarja 1874 rojeni Irec se je uprl očetovi želji, da bi nadaljeval družinsko tradicijo in se izšolal za zdravnika, ter pri 16 letih postal mornar. Po vseh svetovnih morjih so ga nosile ladje, a misli so uhajale k neosvojenim delom sveta. Leta 1901 ga je Robert Falcon Scott vzel na ladjo Discovery. Cilj: južni tečaj. Leta 1902 so prišli najbliže najjužnejši točki sveta kot kadarkoli do tedaj, a jim je vseeno zmanjkalo slabih 900 kilometrov. Shackleton je na težavni ekspediciji, ko je večinoma neizkušene in na ostre razmere nepripravljene mornarje pestilo tudi pomanjkanje hrane, hudo zbolel in se je moral predčasno vrniti v Anglijo. A pridobil je izjemno dragocene izkušnje. Nato je nekaj let v Britaniji deloval kot novinar, poskušal je priti tudi v parlament, a neuspešno.

Leta 1908 je – tokrat kot vodja odprave – z ladjo Nimrod znova odplul proti Antarktiki. Člani so osvojili vrh okoli 3800 metrov visokega vulkana Mount Erebus na Rossovem otoku, ki je najjužnejši aktivni vulkan, do južnega tečaja pa jim je manjkalo le dobrih 180 kilometrov. Na Otok se je vrnil kot veliki junak, nemudoma je dobil viteški naziv. Le streljaj je bil oddaljen od tako želene točke, a zavedal se je, da je življenje pomembnejše. Takrat je izrekel: »Bolje živ osel kot mrtev lev.«

Norvežan Roald Amundsen je 14. decembra 1911 zmagal v tekmi, dober mesec kasneje, 17. januarja 1912, je točko dosegel tudi Scott, ki pa povratka v bazni tabor ni preživel.

Shackletonove sanje so se z Norvežanovim uspehom stalile kot led na topli peči in tako je začel snovati novo drzno odpravo, da bi prečkal Antarktiko od mesta v bližini zaliva Vahsel na južni strani Weddllovega morja prek južnega tečaja do Rossovega otoka na nasprotni strani celine.

image
Pot Shackletonove odprave. FOTO: Delo


Za takratnih 11.600 funtov je kupil ladjo Polaris, zgrajeno v norveški ladjedelnici Framnaes, ki so jo hvalili kot eno najvzdržljivejših ladij za plovbo po morjih, okovanih z ledom. Preimenoval jo je v Endurance ali v prevodu Vzdržljivost. Ime je izhajalo iz družinskega mota Fortitudine Vincimus – »z vzdržljivostjo osvajamo«. Endurance je bila trijambornica, dolga 44 metrov, široka 7,6 metra. Poleg jader je imela parni stroj.

Kljub nevarnostim, s katerimi na popotnike preži negostoljubna Antarktika, prostovoljcev za odpravo ni manjkalo. V številnih zapisih sicer kroži tudi domnevni Shackletonov oglas, čeprav mu avtorstva ne morejo dokazati, saj v nobenih arhivih ne obstaja originalna različica. »Iščemo može za tvegano potovanje. Majhna plača. Strašen mraz. Dolgi meseci popolne teme. Stalna nevarnost. Varen povratek negotov. Čast in priznanje v primeru uspeha.« Bi se odzvali na takšno ponudbo za delo?

Pogumnih mož je bilo torej dovolj in proti koncu julija 1914 so bile priprave proti koncu. Začenjala pa se je prva svetovna morija. Shackleton je 4. avgusta, ko je bila Endurance zasidrana v Southendu, ladjo ponudil mornarici, za gesto se mu je zahvalil takratni prvi mož admiralitete Winston Churchill, a je želel, da se odprava nadaljuje. Ob izteku dneva je Velika Britanija Nemčiji napovedala vojno. Štiri dni kasneje je Endurance odplula proti skrajnemu jugu, in to brez slabe vesti, saj so bili takrat vsi prepričani, da bo vojne konec v pol leta.

image
Endurance, ujeta v led, februarja 1915. FOTO: Frank Hurley


Čez slabega pol leta je bila Endurance od cilja v zalivu Vahsel oddaljena dan plovbe, a 18. januarja 1915 jo je v Weddllovem morju okoval led. Kitolovci so Shackletona, ko se je decembra 1914 poslovil od otoka Južna Georgia, opozorili na izjemno slabo sezono, v kateri nastaja debel morski led. Kljub vrhuncu poletja na južni polobli so temperature naglo padle. Februarja je bilo jasno, da bo v ledenem primežu ostala skozi neizprosno v temo zavito zimo. Led je premikal nemočen les, ga stiskal in lomil. Po nekaj mesecih, ko so se mornarji in njihovi vlečni psi zaradi vse manjših zalog že zatekali k lovu tjulnjev in pingvinov, so doumeli, da morajo ladjo, ki jo je premikajoči se led prestavil za okoli 1900 kilometrov, zapustiti. »Smo živi in zdravi, imamo zalogo in opremo za nalogo, ki je pred nami. Naloga je doseči kopno z vsemi člani odprave. Težko je napisati, kako se počutim,« je 27. oktobra zapisal Shackleton.

image
Endurance med dolgo zimsko nočjo 27. avgusta 1915. FOTO: Frank Hurley


Po slabem letu ladja ni več zdržala pritiska ledu. Enaindvajsetega novembra 1915 se je dokončno strla in izginila v temno globino. Osemindvajset članov posadke je bilo zdaj na tisoče kilometrov stran od kopnega, brez ladje, brez komunikacijskih sredstev, z omejeno količino zalog. Narava si je kanček ironije prihranila zase, led se je začel taliti, ko je na Antarktiko znova prihajala pomlad. Tik pred božičem se je posadka še zadnjič dobro najedla, nato so se odpravili na junaško pešačenje po morskem ledu do najbližjega kopnega – otoka Paulet. Imeli so na voljo tri rešilne čolne, poimenovane po donatorjih: James Caird, Dudley Docker in Stancomb Wills, v katere so se zatekli, ko je bil led pod nogami pretenak. Aprila so spoznali, da jih je odneslo v bližino Slonjega otoka, ki je del Južnih Shetlandskih otokov. Po 497 dneh so znova stopili na trdna tla, veselje je bilo veliko, a ni trajalo dolgo, saj še zdaleč niso bili rešeni.

image
Vplutje na Slonji otok. FOTO: Frank Hurley


­­­Shackleton, ki se je zavedal pomembnosti ohranjanja dobre volje in povezanosti, je zbral pet članov (Frank Worsley, Tom Crean, Henry McNeish, Timothy McCarthy in John Vincent) in v šest metrov dolgem čolnu James Caird odplul proti Južni Georgii, najbližjemu naseljenemu otoku, kjer so imeli svojo bazo kitolovci. Čakala jih je 1300 kilometrov dolga pot po enem najbolj viharnih morskih območij na svetu. Preostale člane na Slonjem otoku je predal v roke svojemu namestniku Franku Wildu. Navodila so bila jasna: če se v nekaj mesecih ne vrne, naj se odpravijo proti Otoku prevare, kamor so redno pluli kitolovci. Mladi mornar Perce Blackborow (tudi Percy Blackborrow), ki na Endurance sploh ne bi smel biti, saj se je nanjo pretihotapil kot slepi potnik, je dobil ozebline na prstih, tako da so mu jih morali amputirati. Mladenič se je komaj pri 19 letih zaradi prijatelja, ki je dobil mesto na ladji, v Buenos Airesu prijavil za delo, a ga Shackleton ni hotel, saj je bil premlad in neizkušen. Nato so ga skrili na krov. Shackleton je bil vse prej kot vesel, ko ga je našel, a bili so že tri dni plovbe oddaljeni od pristanišča in ni mu preostalo drugega, kot da mu da delo. Mu pa je malo za šalo malo zares rekel: »Če bomo morali koga pojesti, bomo tebe prvega.«

image
Rešilni čoln James Caird, s katerim je Shackleton odplul proti otoku Južna Georgia. FOTO: Frank Hurley


Ozebline pa so dobili tudi vsi iz šesterice, ki se je podala na nevarno plovbo proti otoku rešitve. Po dveh tednih so 8. maja 1916 zagledali obris Južne Georgie. Kamnita, s čermi posuta obala, jim ni izrekala prijazne dobrodošlice. Obsojeni so bili na še eno noč v čolnu, naslednje jutro pa se je razbesnelo neurje, kopno je znova izginilo izpred oči. Veter je čolniček premetaval sem ter tja, 10. maja pa so vendarle našli primeren košček za pristanek, a je bil od postaje kitolovcev oddaljen 35 kilometrov. McNeish in Vincent sta bila prešibka za neizprosen teren, z njima je ostal še McCarthy. Trojica s Shackletonom na čelu pa se je 19. maja odpravila po do tedaj še nepreplezanem visokem gorskem hrbtu, prepredenem z ledeniki. Bili so močno utrujeni, a jim vodja ni pustil spati, saj se je zavedal, da bi lahko spanec postal večen. 36 ur kasneje so vstopili v toplo kitolovsko postajo. Kmalu so bili rešeni tudi trije z drugega konca otoka.

Po nekaj urah spanca je Shackleton z britansko ribiško ladjo Southern Sky odplul proti Slonjemu otoku, kjer je čakalo preostalih 22 članov posadke. Ladjo je ustavil led. Desetega junija je urugvajska vlada posodila ladjo Instituto de Pesca No. 1. Tudi ta ledu ni bila kos. Britanski in čilski donatorji so Shackletonu omogočili najem ladje Emma, a se ji je pokvaril motor. Čilska vlada je nato posodila parnik Yelcho, ki je 30. avgusta 1916 priplul do Slonjega otoka.

»Ladja,« je zakričal eden izmed mornarjev, ostali, skriti v improviziranih šotorih, so menili, da je bil to le klic h kosilu. Kmalu nato so zaslišali znani glas. Shackleton je vpijoč spraševal, ali so dobro. »Vsi na varnem, vsi dobro,« je dobil v odgovor.

Nihče od 28-članske posadke ni izgubil življenja. Izgubljena je bila le Endurance, ki jo bodo morda zdaj našli, rešilni čoln James Caird so prinesli v Anglijo in ga kot simbol neverjetnega poguma in vzdržljivosti razstavili v muzeju.

Iskanje ladje (v angleščini):


Neverjetna (pre)izkušnja Shackletona ni ustavila, da se ne bi vrnil na zaledenelo celino. Septembra 1921 je z ladjo Quest (Iskanje) odplul iz Britanije, na krovu so se mu pridružili številni člani posadke Endurance. Četrtega januarja 1922 je ladja priplula do otoka Južna Georgia, Shackletona je zadela kap, naslednji dan je umrl, star 47 let. Pokopali so ga na otoku.