Iz stopinje v snegu lahko prepoznajo risa, iz kaplje vode delfina

V preteklosti so biologi za preučevanje živali te morali opazovati v naravi, jih ujeti in vzorčiti njihovo tkivo, danes dovolj informacij lahko zberejo že iz ostankov njihove DNK, ki jo puščajo v okolju. To omogoča sodobna znan­stvena metoda okoljske DNK. Z njeno uporabo je mogoče spremljati eno ali več vrst v ekosistemu, poleg tega pa daje boljšo sliko o zdravju celotnih ekosistemov. »Prednost metode je, da se lahko uporablja na velikem številu vzorcev, hitro, učinkovito in razmeroma poceni. To omogoča monitoringe biodiverzitete in ekosistemov na veliki prostorski in časovni ravni,« poudarja dr. Tomaž Skrbinšek iz podjetja Divja Labs in z ljubljanske biotehniške fakultete.

Okoljska DNK (eDNK) je DNK, ki jo izoliramo iz vzorcev tal, vode, zraka, sedimentov, peska, snega, ledu, permafrosta …, ne da bi bilo prej treba priti v stik s ciljnim organizmom ali njegovim biološkim materialom. Pristop je povsem neinvaziven, omogoča pa spre­mljanje bio­di­ver­zi­tete na veliko večjih obmo­čjih in v dalj­šem obdo­bju v pri­mer­javi s kla­sič­nimi meto­dami.