Izbruhi vulkanov so morda pripomogli k širjenju črne smrti

Črna smrt je najbolj smrtonosna pandemija v dokumentirani človeški zgodovini. Leta 1347 se je kuga začela širiti iz italijanskih pristaniških mest in dosegla vse kraje po Evropi in v nekaj letih pomorila milijone ljudi ali tretjino prebivalstva na stari celini. V novi študiji, objavljeni v reviji Communications Earth & Environment, so raziskovalci pregledali okoliščine, ki so pripomogle k vzniku smrtonosne verige dogodkov. Kot ugotavljajo, je bil sprožilni razlog morda večji vulkanski izbruh oziroma več manjših izbruhov.

Bubonsko kugo povzroča bakterija Yersinia pestis in se širi prek pika bolh; med izbruhi črne smrti se je verjetno širila tudi kapljično pri dihanju ali kašljanju. Raziskovalci bakterijo dobro poznajo, ni pa jim bilo jasno, zakaj se je ravno v tem obdobju pojavila v Evropi.

Avtorji študije pravijo, da je k hitremu širjenju bolezni pripomogla nenadna kratkotrajna podnebna sprememba, začenši z vulkanskimi izbruhi nekaj let pred pandemijo. Ognjeniki so visoko v ozračje poslali velike količine plinov in prahu, kar je blokiralo sončne žarke in prineslo začasno ohladitev ter propad pridelka v Sredozemlju. Posledično so bili v italijanskih mestih primorani uvažati žito iz območij ob Črnem morju (z območij današnje Ukrajine in Rusije), kjer pa so se soočali s kugo, navajajo v reviji Science.

Ulf Büntgen, soavtor študije z Univerze v Cambridgeu, je sledi vulkanskih izbruhov odkril v drevesnih letnicah, ki pogosto razkrivajo, kakšne so bile vremenske razmere v preteklosti. Odkril je, da so drevesa v španskih Pirenejih slabo rasla v letih 1345 in 1346, podobno slabo, kot če bi utrpela pozebo med rastno sezono. Nato so, kot navaja revija Science, podobno zgodbo potrdila še drevesa drugod po Evropo. V ledu na Grenlandiji in na Antarktiki so odkrili večje količine žvepla, kar je nakazalo, da je bilo v tem obdobju v zraku večja količina žvepla, ki so ga izbruhali vulkani. Kateri vulkani in kje na planetu, raziskovalci niso dognali. To je raziskovalce privedlo k zaključku, da je bilo v Evropi takrat mrzlo. Poletne temperature niso bile ekstremno nizke, a vseeno je bilo mrzlo in to dve leti zapored. Od Japonske in Francije so dokumentirali nenavadno oblačno vreme od leta 1345 do 1347. Slab pridelek v Italiji med poletji 1345 in 1346 je pognalo cene žita navzgor, bile so najvišje cene v 80 letih.

Genova in Benetke so bile od leta 1343 sicer sprte z Mongolskim cesarstvom, ki je nadzorovalo trgovino okoli Črnega morja. Takrat so se italijanska mesta (Milano in Rim sta bila sicer samooskrbna) zanašala na trgovino s Sicilijo, Španijo in Severno Afriko, a te so bile dve leti kasneje prav tako prizadete in italijanskim mestom ni preostalo drugega, da sklenejo mirovni sporazum, je za revijo Science povedal Martin Bauch, zgodovinar z inštituta v Leibnizu in soavtor študije. Z žitom so v Italijo pripotovale tudi okužene bolhe, ki so se razširile na lokalne podgane in ljudi.

Kot navajajo v reviji Ars Technica, je bila pandemija črne smrti med leti 1347 in 1351 druga večja dokumentirana pandemija kuge. Prva opisana pandemija bubonske kuge je Justinijanova kuga, ki je v letih 541 in 542 prizadela Vzhodnorimsko ali Bizantinsko cesarstvo, vključno z njegovo prestolnico Konstantinoplom. Ime je pandemija dobila po Vzhodnorimskem cesarju Justinijanu I., ki je bil na oblasti na začetku izbruha, cesar se je prav tako nalezel bolezni, a jo je preživel. Socialni in kulturni vpliv kuge v času cesarja Justinijana I. je primerljiv z vplivom črne smrti. V naslednjih 300 letih je sledilo več manjših žarišč okužb s kugo. V srednjem veku je nato sledila pandemija črne smrti. Kasneje so se pandemije kuge pojavljale še večkrat: med izbruhom med letoma 1647 in 1649 je bolezen znatno zmanjšala prebivalstvo Francije, sledila pa je epidemija v Londonu poleti 1665. Tudi danes še vedno pride do občasnih izbruhov.