Je na spletu še kaj romantičnega?
Algoritmi, prihranek časa in manjša izpostavljenost so ključne prednosti iskanja partnerja prek spleta.
Odpri galerijo
Prve raziskave kažejo, da »spletni« pari ostanejo skupaj nekoliko dlje kot tradicionalni. FOTO: Gleb Garanich/Reuters
Pustimo moraliziranje in nostalgijo ob strani. Dejstvo, da je internet spremenil način iskanja partnerjev kot še noben izum doslej, je težko zanikati. Še težje je oceniti, ali novi, površnejši načini dvorjenja vodijo k površnejšim odnosom ali pa nam dostopnost in preglednost informacij na spletu omogočata, da se lažje odločimo za pravega človeka. Čeprav zaradi digitalizacije padajo časovne in prostorske ovire, iskanje ljubezni na daljavo ni nič novega.
Konec 17. stoletja se je v nekem londonskem časniku pojavil zanimiv oglas. Moški pri tridesetih z »lepim premoženjem« se je želel povezati z mlado damo, »vredno« vsaj tri tisoč funtov. Preteči je moralo približno dvesto let, preden so na Slovenskem začeli izhajati dnevni časopisi, kot prvi Slovenski narod. »Gospodično ali mlado vdovo, ki bi imela od 5000‒8000 K premoženja,« je leta 1913 iskal »trgovec v najlepši moški dobi, z jako dobro vpeljano trgovino ter simpatične vnanjosti«. Jamčil je tajnost, v zameno pa pričakoval resne ponudbe, po možnosti opremljene s sliko.
Z vzponom tiskanih medijev v dvajsetem stoletju je naraščalo tudi število ženitnih oglasov, vendar ti, čeprav so bili precej priljubljeni, niso temeljiteje zaznamovali družbenih odnosov. Kot piše britanski tednik The Economist, v ZDA delež porok, sklenjenih po tem, ko sta se bodoča zakonca spoznala prek ženitnega oglasa, nikoli ni presegal odstotka vseh porok.
Povsem drugače je z internetom: danes se na straneh in aplikacijah za zmenke ljudje dogovorijo za približno šestino prvih srečanj, ki pripeljejo do zakonske zveze; podoben je tudi delež strani – predvsem družabnih omrežij – ki niso prvotno namenjene takim zadevam. Še večji obrat je internet prinesel za istospolno usmerjene, kar 70 odstotkov njihovih razmerij se začne na spletu. »Sprememba je ogromna in je ne moremo primerjati z ničimer v zgodovini,« vpliv interneta na iskanje partnerjev komentira Reuben Thomas, profesor sociologije na univerzi v Novi Mehiki.
Zakaj postaja internet bolj priljubljen od srečevanja v živo? Zaradi algoritmov, prihranka časa in manjše izpostavljenosti, če povzamemo ključne točke. Ugotoviti, ali smo nekomu všeč ali ne, je zahtevna naloga, ki smo si jo ljudje naprtili, ko smo se rešili vnaprej dogovorjenih porok in, vsaj na videz, ovir, kot sta družbeni položaj in kraj bivanja. Več izbire pa prinaša več negotovosti, ki jo internet odpravlja: uporabnik aplikacije za zmenke jasno določi, kakšne so njegove osebnostne lastnosti, premoženjski status in kaj išče pri drugih. Da se pri tem lahko zlaže, je že druga stvar … »Več podatkov ima aplikacija, več možnosti imajo njeni algoritmi, da nam prikazujejo potencialne partnerje, ki nam bodo všeč oziroma bomo mi všeč njim,« poudarja Thomas. S tem izbiranje partnerja postane podobno izbiranju paradižnika v supermarketu, a marsikoga to ne moti.
Pred približno desetletjem se je za zmenkarsko industrijo zgodil pomemben zasuk. Vse več ljudi si je omislilo pametni telefon, ki ga je v primerjavi s prenosnim računalnikom lažje uporabljati v javnosti. Posledično so uporabniki postali bolj odzivni. Po tinderju, najbolj znani aplikaciji za iskanje partnerjev, ustanovljeni leta 2012, brez težav brskajo povsod: v čakalnici pri zdravniku, na avtobusu, med odmorom za malico … Če nam je prikazani profil všeč, po zaslonu podrsamo v desno, če nam ni, v levo. Sistem poveže uporabnika, ki sta drug drugemu sporočila, da sta si všeč. Kot navaja The Economist, obstajajo različne strani za različne želje: za ženske, ki jim ni do romantične zveze, bi pa rade, da bi njihov otrok odraščal ob očetu, za ljubitelje avtomobilizma in kmete, za podpornike Trumpa in vegane, za jude, kristjane in muslimane, za ljudi, ki jim monogamija ne ustreza.
Prednost tinderja je v tem, da ga lahko z malce iznajdljivosti uporabljajo tudi tisti, ki ljubezen raje iščejo na bolj staromodne načine. Philip Van Nostrand, 37-letni fotograf iz New Yorka, je po nekaj dneh nad aplikacijo že skoraj obupal, nato pa je začel na njej namesto ljubimk iskati poslovne priložnosti. V štirih letih je dobil deset ponudb za službo, poleg tega pa spoznal veliko strank, ki ga vabijo, da bi fotografiral njihovo poroko in druge dogodke. Podobno se znajde nigerijska maserka Blessing Mark. V Lagosu, najhitreje rastočem mestu na svetu, verjetno ni težko najti strank.
Začetki zmenkarij na spletu segajo v leto 1995, ko je skupina tehnoloških navdušencev iz San Francisca ustanovila spletno stran match.com. Ta se je najprej uveljavila zlasti med istospolno usmerjenimi, kar ni presenetljivo. Internet zagotavlja več anonimnosti kot srečevanje v živo, kar je posebej priročno za skupine, ki so izpostavljene družbeni osamitvi in so ponekod celo prepovedane, največkrat pa vzbujajo predsodke pri velikem delu populacije.
Do danes je zaživelo nešteto podobnih strani in aplikacij. Na zahodu prednjačijo ZDA, medtem ko se v Nemčiji niso tako razširile. V Indiji je, denimo, že od nekdaj močno razvit trg dogovorjenih porok in ta se je po digitalni revoluciji le preselil na splet.
Kot vse pomembnejše industrije so tudi spletne zmenkarije kmalu prodrle na kitajski trg. Yu Wang, direktor Tantana, nekakšnega kitajskega Tinderja, upravičeno trdi, da ima njegova aplikacija velik vpliv na družbo, saj je v treh letih ustvarila približno deset milijonov parov. Če upoštevamo, da bo v državi z največ prebivalci kmalu živela poldruga milijarda ljudi, je njegova izjava, da na Kitajskem zmenkov v živo skorajda ni več, vseeno nekoliko pretirana.
Kakorkoli že, Wang je premeten mož. Zaveda se, da mora svojim uporabnikom v poplavi podobnih aplikacij zagotoviti nekaj več. Zelo si prizadeva, da bi partnerja na tantanu našli tudi tisti, ki spadajo med »pet odstotkov najmanj zaželene populacije«. Pa ne zaradi človekoljubja ali usmiljenja, temveč zato, ker bodo to postale najhvaležnejše stranke in bodo navdušeno širile glas o odličnosti aplikacije. V Wangovem idealnem svetu to pomeni, da bodo esmeralde sicer še vedno našle partnerja prek katerekoli aplikacije, medtem ko bo quasimodom to uspelo le na tantanu.
Ključno vprašanje je, ali bosta internet in z njim povezan razmah aplikacij za iskanje partnerjev pripomogla k srečnejšim ljubezenskim razmerjem, ki jih sicer (pre)pogosto enačimo s tem, koliko zakonskih zvez je razpadlo, koliko pa se jih je obdržalo. Prve raziskave, večinoma iz ZDA, kažejo, da pari, ki se spoznajo na spletu, ostanejo skupaj malenkost dlje kot tisti, ki se spoznajo v živo. Zanimivo, da je precej večja razlika v času, ki preteče od prvega stika do poroke; na stanfordski univerzi so ugotovili, da internet ta proces zelo pospeši.
Pravi učinki bodo bržčas vidni šele čez nekaj let, saj obdobje »spletnih ljubezni« ne traja dolgo, zato so pari, ki so se spoznali na ta način, v najboljšem primeru skupaj šele dobro desetletje. Če gledamo dolgoročno, je dejstvo, da število porok upada, število ločitev pa narašča. V očeh javnosti bo uspeh aplikacij precej odvisen od tega, ali bodo pripomogle k zaustavitvi negativnega trenda.
Še boljši pokazatelj bi bil, koliko ljudi bo zadovoljnih z zvezo, nastalo po prvem stiku na internetu. A sreča je – k sreči – težje merljiva kot število porok in ločitev.
Konec 17. stoletja se je v nekem londonskem časniku pojavil zanimiv oglas. Moški pri tridesetih z »lepim premoženjem« se je želel povezati z mlado damo, »vredno« vsaj tri tisoč funtov. Preteči je moralo približno dvesto let, preden so na Slovenskem začeli izhajati dnevni časopisi, kot prvi Slovenski narod. »Gospodično ali mlado vdovo, ki bi imela od 5000‒8000 K premoženja,« je leta 1913 iskal »trgovec v najlepši moški dobi, z jako dobro vpeljano trgovino ter simpatične vnanjosti«. Jamčil je tajnost, v zameno pa pričakoval resne ponudbe, po možnosti opremljene s sliko.
Z vzponom tiskanih medijev v dvajsetem stoletju je naraščalo tudi število ženitnih oglasov, vendar ti, čeprav so bili precej priljubljeni, niso temeljiteje zaznamovali družbenih odnosov. Kot piše britanski tednik The Economist, v ZDA delež porok, sklenjenih po tem, ko sta se bodoča zakonca spoznala prek ženitnega oglasa, nikoli ni presegal odstotka vseh porok.
Povsem drugače je z internetom: danes se na straneh in aplikacijah za zmenke ljudje dogovorijo za približno šestino prvih srečanj, ki pripeljejo do zakonske zveze; podoben je tudi delež strani – predvsem družabnih omrežij – ki niso prvotno namenjene takim zadevam. Še večji obrat je internet prinesel za istospolno usmerjene, kar 70 odstotkov njihovih razmerij se začne na spletu. »Sprememba je ogromna in je ne moremo primerjati z ničimer v zgodovini,« vpliv interneta na iskanje partnerjev komentira Reuben Thomas, profesor sociologije na univerzi v Novi Mehiki.
Več podatkov, več možnosti za uspeh
Zakaj postaja internet bolj priljubljen od srečevanja v živo? Zaradi algoritmov, prihranka časa in manjše izpostavljenosti, če povzamemo ključne točke. Ugotoviti, ali smo nekomu všeč ali ne, je zahtevna naloga, ki smo si jo ljudje naprtili, ko smo se rešili vnaprej dogovorjenih porok in, vsaj na videz, ovir, kot sta družbeni položaj in kraj bivanja. Več izbire pa prinaša več negotovosti, ki jo internet odpravlja: uporabnik aplikacije za zmenke jasno določi, kakšne so njegove osebnostne lastnosti, premoženjski status in kaj išče pri drugih. Da se pri tem lahko zlaže, je že druga stvar … »Več podatkov ima aplikacija, več možnosti imajo njeni algoritmi, da nam prikazujejo potencialne partnerje, ki nam bodo všeč oziroma bomo mi všeč njim,« poudarja Thomas. S tem izbiranje partnerja postane podobno izbiranju paradižnika v supermarketu, a marsikoga to ne moti.
S prstom levo, s prstom desno …
Pred približno desetletjem se je za zmenkarsko industrijo zgodil pomemben zasuk. Vse več ljudi si je omislilo pametni telefon, ki ga je v primerjavi s prenosnim računalnikom lažje uporabljati v javnosti. Posledično so uporabniki postali bolj odzivni. Po tinderju, najbolj znani aplikaciji za iskanje partnerjev, ustanovljeni leta 2012, brez težav brskajo povsod: v čakalnici pri zdravniku, na avtobusu, med odmorom za malico … Če nam je prikazani profil všeč, po zaslonu podrsamo v desno, če nam ni, v levo. Sistem poveže uporabnika, ki sta drug drugemu sporočila, da sta si všeč. Kot navaja The Economist, obstajajo različne strani za različne želje: za ženske, ki jim ni do romantične zveze, bi pa rade, da bi njihov otrok odraščal ob očetu, za ljubitelje avtomobilizma in kmete, za podpornike Trumpa in vegane, za jude, kristjane in muslimane, za ljudi, ki jim monogamija ne ustreza.
16
odstotkov zakonskih zvez je posledica prvih srečanj, dogovorjenih prek spletnih aplikacij
odstotkov zakonskih zvez je posledica prvih srečanj, dogovorjenih prek spletnih aplikacij
70
odstotkov istospolnih zvez se začne na spletu
odstotkov istospolnih zvez se začne na spletu
Prednost tinderja je v tem, da ga lahko z malce iznajdljivosti uporabljajo tudi tisti, ki ljubezen raje iščejo na bolj staromodne načine. Philip Van Nostrand, 37-letni fotograf iz New Yorka, je po nekaj dneh nad aplikacijo že skoraj obupal, nato pa je začel na njej namesto ljubimk iskati poslovne priložnosti. V štirih letih je dobil deset ponudb za službo, poleg tega pa spoznal veliko strank, ki ga vabijo, da bi fotografiral njihovo poroko in druge dogodke. Podobno se znajde nigerijska maserka Blessing Mark. V Lagosu, najhitreje rastočem mestu na svetu, verjetno ni težko najti strank.
Začetki zmenkarij na spletu segajo v leto 1995, ko je skupina tehnoloških navdušencev iz San Francisca ustanovila spletno stran match.com. Ta se je najprej uveljavila zlasti med istospolno usmerjenimi, kar ni presenetljivo. Internet zagotavlja več anonimnosti kot srečevanje v živo, kar je posebej priročno za skupine, ki so izpostavljene družbeni osamitvi in so ponekod celo prepovedane, največkrat pa vzbujajo predsodke pri velikem delu populacije.
Do danes je zaživelo nešteto podobnih strani in aplikacij. Na zahodu prednjačijo ZDA, medtem ko se v Nemčiji niso tako razširile. V Indiji je, denimo, že od nekdaj močno razvit trg dogovorjenih porok in ta se je po digitalni revoluciji le preselil na splet.
Kritičnih pet odstotkov
Kot vse pomembnejše industrije so tudi spletne zmenkarije kmalu prodrle na kitajski trg. Yu Wang, direktor Tantana, nekakšnega kitajskega Tinderja, upravičeno trdi, da ima njegova aplikacija velik vpliv na družbo, saj je v treh letih ustvarila približno deset milijonov parov. Če upoštevamo, da bo v državi z največ prebivalci kmalu živela poldruga milijarda ljudi, je njegova izjava, da na Kitajskem zmenkov v živo skorajda ni več, vseeno nekoliko pretirana.
Če nam je prikazani profil všeč, po zaslonu podrsamo v desno, če nam ni, v levo. FOTO: Shutterstock
Kakorkoli že, Wang je premeten mož. Zaveda se, da mora svojim uporabnikom v poplavi podobnih aplikacij zagotoviti nekaj več. Zelo si prizadeva, da bi partnerja na tantanu našli tudi tisti, ki spadajo med »pet odstotkov najmanj zaželene populacije«. Pa ne zaradi človekoljubja ali usmiljenja, temveč zato, ker bodo to postale najhvaležnejše stranke in bodo navdušeno širile glas o odličnosti aplikacije. V Wangovem idealnem svetu to pomeni, da bodo esmeralde sicer še vedno našle partnerja prek katerekoli aplikacije, medtem ko bo quasimodom to uspelo le na tantanu.
Internet spodbujevalec porok?
Ključno vprašanje je, ali bosta internet in z njim povezan razmah aplikacij za iskanje partnerjev pripomogla k srečnejšim ljubezenskim razmerjem, ki jih sicer (pre)pogosto enačimo s tem, koliko zakonskih zvez je razpadlo, koliko pa se jih je obdržalo. Prve raziskave, večinoma iz ZDA, kažejo, da pari, ki se spoznajo na spletu, ostanejo skupaj malenkost dlje kot tisti, ki se spoznajo v živo. Zanimivo, da je precej večja razlika v času, ki preteče od prvega stika do poroke; na stanfordski univerzi so ugotovili, da internet ta proces zelo pospeši.
Pravi učinki bodo bržčas vidni šele čez nekaj let, saj obdobje »spletnih ljubezni« ne traja dolgo, zato so pari, ki so se spoznali na ta način, v najboljšem primeru skupaj šele dobro desetletje. Če gledamo dolgoročno, je dejstvo, da število porok upada, število ločitev pa narašča. V očeh javnosti bo uspeh aplikacij precej odvisen od tega, ali bodo pripomogle k zaustavitvi negativnega trenda.
Še boljši pokazatelj bi bil, koliko ljudi bo zadovoljnih z zvezo, nastalo po prvem stiku na internetu. A sreča je – k sreči – težje merljiva kot število porok in ločitev.
