Jutri vstanite zgodaj: čaka nas spektakularen lunin mrk

Mrki vedno prihajajo v parih. Tako spektakularnemu sončnem mrku, ki smo ga opazovali pred tedni, jutri zjutraj sledi še delni lunin mrk. Viden bo – vremenska napoved je tudi obetavna – zgodaj zjutraj, ko pa bo luna že zahajala. Za opazovanje je zato treba biti na kraju s povsem odprtim pogledom proti jugozahodu in zahodu.

Začetek polsenčne faze mrka bo ob 3.21, vendar te faze s prostim očesom ne zaznamo, ker je polsenca zelo šibka. Delni mrk se bo začel ob 4.33, vrhunec pa bo dosegel ob 6.12, ko bo Zemljina senca prekrila skoraj 93 odstotkov Luninega premera. A takrat bo luna le še nekaj stopinj nad obzorjem (zašla bo ob 6.17), hkrati pa se bo nebo že svetlilo v jutranji zarji (sonce vzide okrog 6.20), zato bo vrhunec morda zelo težko ali celo nemogoče opazovati. Vremenoslovci za jutri zjutraj napovedujejo pretežno jasno vreme, ozračje pa bo zaradi puščavskega prahu precej motno.

Lunin mrk se zgodi, ko je Zemlja točno med Soncem in Luno, pri čemer se Luna znajde v Zemljini senci. Takrat mora biti v fazi polne lune oziroma ščipa. V tem času mora biti zelo blizu ali točno na ekliptični ravnini. Mrki se ne zgodijo vsak mesec, ker so nebesna telesa glede na ravnino drugih teles nagnjena. Zemlja okoli Sonca kroži v ravnini, ki jo imenujemo ekliptika. Lunina tirnica okrog Zemlje je na ekliptiko nagnjena za približno pet stopinj.

Zakaj se luna obarva rdeče? 

Luna ne sije sama, ampak se sveti, ker njena površina odbija sončno svetlobo. Med popolnim luninim mrkom se Zemlja premakne med Sonce in Luno ter prepreči dotok svetlobe na Luno. Ko se to zgodi, površina Lune ne postane popolnoma temna, ampak dobi rdečkast sijaj. Obarvanost je seveda najbolj izrazita ob popolnem mrku, ob jutrišnjem delnem mrku, ko se bo tudi že danilo, bo to manj vidno.

   

Rdečkasta obarvanost se sicer zgodi zato, ker mora sončna svetloba, ki doseže Luno, ko ta prehaja skozi Zemljino senco, najprej prečkati Zemljino atmosfero. Pri tem se zgodi Rayleighovo sipanje svetlobe. To je isti mehanizem, ki povzroča barvite sončne vzhode in zahode ter daje nebu modro barvo.

Rayleighovo sipanje sončne svetlobe v relativno čistem ozračju je glavni vzrok za modro barvo dnevnega neba in za rumeni ton samega sonca. Sončna svetloba se človeškemu očesu sicer zdi bolj ali manj bela, v resnici pa je sestavljena iz različnih valovanj oziroma različnih barv, ki jih lahko vidimo skozi prizmo ali v mavrici. Barve v rdečem delu spektra imajo daljšo valovno dolžino in nižjo frekvenco v primerjavi z barvami v vijoličnem delu spektra, ki imajo krajšo valovno dolžino in višjo frekvenco.

Zemljino ozračje je sestavljeno iz različnih plinov, vodnih kapljic in prašnih delcev. Ko sončna svetloba, ki vstopi v Zemljino atmosfero, naleti na delce, ki so manjši od valovne dolžine svetlobe, se ta razprši v različne smeri. Barve se ne razpršijo enako. Tiste s krajšo valovno dolžino, zlasti vijolična in modra, se razpršijo močneje, zato se med luninim mrkom odstranijo iz sončne svetlobe, preden ta doseže površino Lune. Tiste z daljšo valovno dolžino, kot sta rdeča in oranžna, pa preidejo skozi atmosfero. Ta oranžnordeča svetloba se nato okoli Zemlje upogne ali prelomi, zadene površino Lune in ji daje oranžnordeči sijaj.

Zlovešče znamenje

Luna med mrkom se obarva v rdečkaste odtenke, zato se je je prijelo ime krvava luna. To je bilo v preteklosti za številne civilizacije (za marsikoga je še  danes) znamenje zla. Inki, na primer, so verjeli, da je jaguar napadel luno in jo žre. Bali so se, da se bo velika mačka nato lotila še Zemlje, zato so ljudje na lunin mrk vpili in pse silili k laježu in tuljenju, da bi pregnali zlobneža.

Luna se med mrkom obarva rdečkasto. FOTO: Chalinee Thirasupa Reuters

V Mezopotamiji so lunine mrke sicer znali bolj ali manj natančno napovedati, a vseeno so ga razumeli kot napad sedmih demonov. Ker so v tradicionalnih kulturah pogosto verjeli, da so kralji utelešenje nebesnih teles na Zemlji, so menili, da demoni napadajo kralja. Da se mu ne bi kaj zgodilo, so za čas, v katerem so napovedovali mrk, na njegovo mesto posedli nadomestno osebo, kralj pa se je skril na varno. Po koncu nevarnosti je nadomestek izginil za večno.

V hindujskih mitih je mrke povzročal demon Rahu, ki je eden izmed devetih glavnih astronomskih teles v indijskih tekstih. Rahu (in Ketu) sta senci, v nasprotju s preostalimi sedmimi, ki ustrezajo znanim nebesnim telesom. Rahu je popil napoj nesmrtnosti, zato so ga božanstva obglavila, a glava je preživela in nato lovila sonce in luno. Če kateregakoli ujame, se zgodi mrk, ker ga Rahu požre, a nato telo spolzi skozi njegovo grlo.

Niso pa bile vse vraže negativne. V legendi ljudstva Batamaliba iz Toga in Benina denimo velja, da se ob luninem mrku sporečeta sonce in luna, ljudje pa ju poskušajo spraviti. Prav zato je zanje ta čas še posebno ugoden za reševanje sporov.