Kako smo Luno posejali z malimi pošastmi

Izraelski lander je imel poseben tovor ...

Objavljeno
07. avgust 2019 16.08
Posodobljeno
07. avgust 2019 19.30
Tardigradi so zelo trdoživi. FOTO: Shutterstock
Na Luni je morda življenje. Ne, ne gre za male zelene Nezemljane, ampak za mikroskopsko velike ne preveč lepe stvore, ki smo jih na Luno odvrgli Zemljani. Izraelski Berešit bi moral biti prvi zasebni lander, ki bi pristal na Luni. A ni. Odprava je do najtežjega dela, to je pristajanja, potekala bolj ali manj gladko, nato pa se je zapletlo. Žalost je bila velika, eno osebo pa je še posebej nekoliko stisnilo pri srcu, je moč razbrati v članku revije Wired.

Lander je imel namreč prav poseben tovor: spominski paket s 30 milijoni strani informacij, človeški DNK in počasnike ali tardigrade, znani so tudi pod imenom medvedki. Vodja organizacije Arch Mission Foundation, ki je pripravila tovor, Nova Spivack je poudaril, da je tovor najverjetneje preživel, saj je izdelan iz niklja. Morda pa se je razletel in so zdaj medvedki razsuti po površju Lune.

Je to lahko razlog za skrb? Spivack je za Wired poudaril, da ne. Če bodo prihodnje človeške odprave našle tardigrade na Luni, jih bodo morale prinesti nazaj na Zemljo, da jih rehidrirajo. In morda oživijo. Morda pa tudi ne.

Tardigradi so pravzaprav fascinantne živalice. V 18. stoletju jih je odkril nemški zoolog Johann August Ephraim Goeze. Milimetrska bitjeca so videti kot vesele osemnoge pošasti, ki pa preživijo domala povsod. Veljajo za najbolj trdoživa bitja na Zemlji. Našli so jih na vrhovih gora, puščavah, v ledeniških jezerih na Antarktiki. Preživeli so tudi zamrznjenje v utekočinjenem heliju (- 267,9 stopinje Celzija) in vretje pri 149 stopinjah Celzija. Mala bitja imajo namreč neverjetno sposobnost, da iz sebe v ekstremnih pogojih iztisnejo vso vodo in ustavijo
metabolizem.

Tako se potuhnejo in čakajo na boljše čase. Takšni neaktivni lahko preživijo tudi surovo okolje vesolja, kjer domuje radiacija, so že leta 2007 ugotovili znanstveniki. Iz tega sledi, da so verjetno »živi« tudi na Luni.

»Tardigradi lahko preživijo pritisk, podoben, kot se ustvari pri trku asteroida v Zemljo, tako da strmoglavljenje zanje ni bilo kakšna velika katastrofa,« je za Guardian komentiral astrobiolog in specialist za tardigrade Lukasz Kaczmarek z univerze Adama Mickiewicza v Poznanju.

Bitjeca bi lahko na Luni preživela več let, je dodal. Ko bi jih znova vrgli v vodo, bi znova lahko oživeli in se povsem normalno, kot da ni minilo že več let, prehranjevali in razmnoževali. »Ne morejo pa kolonizirati Lune, ker tam ni ne atmosfere ne tekoče vode. Lahko pa bi jih znova prinesli na Zemljo in jim dali vodo. Takrat bi jih lahko oživili,« je doda Kaczmarek, ki sicer preučuje, ali v dehidriranem neaktivnem stanju tardigradi tudi ustavijo staranje. Kot kaže, je tako. Če se deaktivira pri enem mesecu starosti in se reaktivira po desetletju, je znova star le en mesec.

Astrobiolog Philippe Reekie z univerze v Edinburgu pa je za Guardian dodal, da so morda medvedki tudi poginili ob trku, če so bili v aktivnem stanju, saj bi bilo surovo okolje tudi zanje preveč, saj niso sposobni v hipu zamenjati svojega stanja.

Vesoljske agencije so precej previdne, da v vesolje pošiljajo sterilna plovila, da Luna velja za brezživljenjsko območje in tako Nasin urad za planetarno zaščito nima težav, če na Luno odvržemo, kaj živega. Nenazadnje pa, že od 21. julija 1969 na površju Lune ležijo plenice s človeškimi iztrebki, v katerih je mrgolelo mikroorganizmov. Tako da, brez panike. Če pa bi Luno zamenjali z Marsom, bi bila zgodba precej drugačna …