Kdaj pa bo človek na Marsu?
Osvajanje vesolja: Poleti postajajo vse cenejši, a človeško življenje je neprecenljivo
Odpri galerijo
časopis delo izdano 21. julij 1969, človek na luni
Član odprave Apollo 11 Michael Collins je po »velikem skoku« že napovedoval še večjega. Takrat se ni zdel daleč. A je minilo 50 let. Zdaj pravijo, da nas loči le še pet let do novega koraka na Luni. Koliko pa do rdečega planeta?
Dejstvo je, da je človeštvo osvojilo skoraj vse kotičke Osončja in se prebilo v medzvezdni prostor, pristalo na več planetih in slikalo črno luknjo. A vse to so za nas naredili roboti. Do rezultatov smo prišli, ne da bi tvegali največ, kolikor je mogoče. Seveda ni prijetno, ko strmoglavi na milijarde evrov, a živi so vsi.
Zadnjih nekaj let se vesoljska industrija hitro spreminja, saj so pobudo prevzele tudi druge države in zasebniki. Z razvojem in vstopom novih igralcev se je tehnologija pocenila, zato nam je vesolje bliže, a se pri tem poraja vse več etičnih dilem.
Pod težo »pol stoletja, ki je že minilo«, je letos spet v ospredju 384.000 kilometrov oddaljeno nebesno telo. Nasa pod pritiskom ameriške predsedniške administracije napoveduje, da bo z odpravo Artemis s človeško posadko, v kateri bo tudi ženska, na Luni leta 2024, štiri leta za tem že želijo stalno naseljevati površje in okolico.
Osmoljenci izpred 50 let bodo poskušali pristati čez dobrih deset let. Evropska vesoljska agencija je nekoliko previdnejša pri letnicah. Na Luno želijo stopiti tudi Kitajci in Indijci in tudi kakšen zasebnik. Drugi mož na Luni Buzz Aldrin, velik zagovornik osvajanja Marsa, je jasen: »Mislim, da naša država zdaj potrebuje nov korak v vesoljskem zavezništvu, da se zberejo skupaj sposobni posamezniki, vesoljske agencije in drugi. Ko rečem zavezništvo, mislim, da ne moremo vsega plačati sami. Povabiti moramo druge države, ki hočejo na Luno prvič.«
Luna bo, kot zatrjujejo šefi vesoljskih agencij, le odskočna deska. Tam se bodo ljudje dodobra izurili in se pripravili na dolgo potovanje do Marsa, ki bo še kako nevarno. Radiacija, osamljenost, breztežnost … človek je prilagojen le za življenje na Zemlji. Nekateri so prepričani, da je edina možnost za preživetje človeštva odselitev z matičnega planeta. Elon Musk je napovedal, da bo prvega človeka s Spacexovo raketo na Mars popeljal že leta 2024, nekaj let pozneje obljublja prve naselbine. A Musk se je s časovnimi okviri do zdaj še vedno uštel. Nasa je realnejša in prvega človeka na rdečem planetu napoveduje po letu 2030, Rusi po letu 2040. Morda bo pohitela Kitajska. Gledamo pa tudi že proti drugim lunam v Osončju, kjer sta morda tekoča voda in življenje. A za človeka so še predaleč, tako da v prihodnjih desetletjih lahko pričakujejo le obisk robotov.
Zdi se, da bomo leta 2069 pisali, da je človek stopil še na najmanj dve tuji nebesni telesi, a preden začnemo nepovratno spreminjati druge planete, bi morali poskrbeti za lastnega. Nič dobrega se mu ne obeta. No, planet bo že obstal, pa mi?
Dejstvo je, da je človeštvo osvojilo skoraj vse kotičke Osončja in se prebilo v medzvezdni prostor, pristalo na več planetih in slikalo črno luknjo. A vse to so za nas naredili roboti. Do rezultatov smo prišli, ne da bi tvegali največ, kolikor je mogoče. Seveda ni prijetno, ko strmoglavi na milijarde evrov, a živi so vsi.
Zadnjih nekaj let se vesoljska industrija hitro spreminja, saj so pobudo prevzele tudi druge države in zasebniki. Z razvojem in vstopom novih igralcev se je tehnologija pocenila, zato nam je vesolje bliže, a se pri tem poraja vse več etičnih dilem.
Časopis Delo izdano 21. julij 1969: Človek na luni
Pod težo »pol stoletja, ki je že minilo«, je letos spet v ospredju 384.000 kilometrov oddaljeno nebesno telo. Nasa pod pritiskom ameriške predsedniške administracije napoveduje, da bo z odpravo Artemis s človeško posadko, v kateri bo tudi ženska, na Luni leta 2024, štiri leta za tem že želijo stalno naseljevati površje in okolico.
Osmoljenci izpred 50 let bodo poskušali pristati čez dobrih deset let. Evropska vesoljska agencija je nekoliko previdnejša pri letnicah. Na Luno želijo stopiti tudi Kitajci in Indijci in tudi kakšen zasebnik. Drugi mož na Luni Buzz Aldrin, velik zagovornik osvajanja Marsa, je jasen: »Mislim, da naša država zdaj potrebuje nov korak v vesoljskem zavezništvu, da se zberejo skupaj sposobni posamezniki, vesoljske agencije in drugi. Ko rečem zavezništvo, mislim, da ne moremo vsega plačati sami. Povabiti moramo druge države, ki hočejo na Luno prvič.«
Luna bo, kot zatrjujejo šefi vesoljskih agencij, le odskočna deska. Tam se bodo ljudje dodobra izurili in se pripravili na dolgo potovanje do Marsa, ki bo še kako nevarno. Radiacija, osamljenost, breztežnost … človek je prilagojen le za življenje na Zemlji. Nekateri so prepričani, da je edina možnost za preživetje človeštva odselitev z matičnega planeta. Elon Musk je napovedal, da bo prvega človeka s Spacexovo raketo na Mars popeljal že leta 2024, nekaj let pozneje obljublja prve naselbine. A Musk se je s časovnimi okviri do zdaj še vedno uštel. Nasa je realnejša in prvega človeka na rdečem planetu napoveduje po letu 2030, Rusi po letu 2040. Morda bo pohitela Kitajska. Gledamo pa tudi že proti drugim lunam v Osončju, kjer sta morda tekoča voda in življenje. A za človeka so še predaleč, tako da v prihodnjih desetletjih lahko pričakujejo le obisk robotov.
Zdi se, da bomo leta 2069 pisali, da je človek stopil še na najmanj dve tuji nebesni telesi, a preden začnemo nepovratno spreminjati druge planete, bi morali poskrbeti za lastnega. Nič dobrega se mu ne obeta. No, planet bo že obstal, pa mi?
