Nobelovo nagrado dobijo znanstveniki za odkritje virusa hepatitisa C
Hepatitis C je akutno ali kronično vnetje jeter, ki ga povzroča virus hepatitisa C (HCV).
Odpri galerijo
Harvey J. Alter, Michael Houghton in Charles M. Rice so odkrili virus hepatitisa C in omogočili razvoj testov za ugotavljanje bolezni in zdravil. FOTO: Claudio Bresciani/TT News AgencyReuters
Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino so prejeli znanstveniki Harvey J. Alter, Michael Houghton in Charles M. Rice za odkritje virusa hepatitisa C. Zaradi njihovega dela lahko danes zdravijo in ozdravijo hepatitis C.
Thomas Perlmann, sekretar Nobelovega komiteja, je na novinarski konferenci povedal, da je dva od dobitnikov zbudil. Oba sta bila zelo presenečena, tudi zelo vesela. V komiteju se niso mogli izogniti vprašanjem, kaj nagrada lahko pomeni vsem, ki se danes borijo proti virusu sars-cov-2. Perlmann je komentiral, da nagrada lepo pokaže, koliko časa lahko mine, da se vidi pomembnost odkritja, šele v zadnjih letih so namreč na voljo zdravila brez hudih stranskih učinkov proti hepatitisu C.
Hepatitis C je akutno ali kronično vnetje jeter, ki ga povzroča virus hepatitisa C (HCV). Okužba pogosto poteka brez simptomov, kronična okužba pa pogosto lahko vodi do zabrazgotinjenja in ciroze jeter, kar je na splošno mogoče zaznati šele po mnogih letih. Z virusom je trenutno okuženih okoli 71 milijonov ljudi, vsako leto bolezen ubije okoli 450.000 oseb.
Nagrado so si Američana Rice in Alter ter Britanec Houghton prislužili za odkritje virusa hepatitisa C, potem ko so znanstveniki pred njimi že odkrili hepatitisa A in B. Njihovo delo je razložilo primere bolezni, za katere niso bili krivi virusi tipa A in B, in tako so lahko izdelali krvne teste in nova zdravila ter so tako rešili milijone življenj, so poudarili v Nobelovem komiteju.
V obrazložitvi so na Inštitutu Karolinska pojasnili, da je bila sredi 60. let prejšnjega stoletja tranfuzija krvi kot ruska ruleta, saj so številni dobili hepatitis, ki ga je povzročal neznani povzročitelj. V 60. letih je Baruch Blumberg odkril virus hepatitisa B, za kar je leta 1976 prav tako dobil Nobelovo nagrado za medicino.
Leta 1935 rojeni Alter je v 70. letih na ameriškem nacionalnem inštitut za zdravje preučeval paciente, ki so prek transfuzije krvi dobili hepatitis. Določenih primerov ni mogel razložiti z znanima virusoma hepatitisa A, ki se širi prek onesnažene vode, in B, ki se širi prek krvi. Dokazal je, da se bolezen lahko prenaša na šimpanze, (ki so edini poleg ljudi, ki se lahko okužijo s tem virusom), da ima povzročitelj bolezni značilnosti virusa, da pa ni ne virus hepatitisa A in ne B (virus ne-A ne-B). Še več kot desetletje je minilo, da je znanstvenikom uspelo odkriti, za kakšen virus gre. 71-letni Houghton, ki od leta 2010 deluje na univerzi v Alberti v Kanadi, nekdaj pa je bil zaposlen pri farmacevtski družbi Chiron, je nato konec 80. let vendarle izoliral virus iz krvi okuženih šimpanzov in določil njegov genom. Odkritje virusa je bilo odločilno, a še vedno je manjkal košček v uganki: ali ravno ta virus povzroči bolezen. Na tej točki je vstopil v zgodbo leta 1952 rojeni Rice z univerze Rockefeller v ZDA, ki je med drugim raziskoval, kako bi del virusnega genoma vplival na deljenje virusa v celicah. S poskusi je dokazal, da virus povzroča do takrat nerazložljive primere bolezni.
Njihovo delo je, kot so poudarili v Nobelovem komiteju, ključno v boju proti virusni bolezni. »Zahvaljujoč njihovemu odkritju so zdaj na voljo zelo občutljivi krvni testi za odkrivanje bolezni in posledično odpravo hepatitisov v številnih delih sveta, kar je močno izboljšalo sliko globalnega zdravja. Njihovo odkritje je prav tako pripomoglo k hitremu razvoju zdravil. Bolezen je zdaj mogoče zdraviti in to vzbuja upanje, da bi lahko izkoreninili hepatitis C. Da bi dosegli ta cilj, je sicer potrebno mednarodno sodelovanje pri izdelavi krvnih testov in zdravil.«
Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) so navedli, da se pri okoli 20 odstotkih okuženih z virusom hepatitisa C pojavijo znaki akutnega virusnega hepatitisa, preostali pa kljub okužbi nimajo značilnih bolezenskih znakov. Če ima bolnik značilen potek bolezni, se okužba enostavno prepozna in dokaže s preiskavo krvi. Pri preostalih, ki so brez znakov okužbe, se to ugotovi slučajno (npr. pri krvodajalskih akcijah).
»Virus hepatitisa C se prenaša predvsem ob izpostavljenosti okuženi krvi. Nahaja se v krvi, slini, spermi, urinu, solzah in trebušni tekočini. V manjši meri se okužba prenaša s tesnim stikom med družinskimi člani, s spolnimi odnosi in z matere na otroka. Danes je prenos s krvjo in krvnimi derivati (transfuzija), ki je bil včasih pogost, zelo redek. Vso kri, ki jo zberejo ob krvodajalskih akcijah, testirajo na prisotnost virusa. Med intravenskimi uživalci drog se hepatitis C širi s souporabo okuženih oziroma neočiščenih igel in drugega pribora za injiciranje. Okužba se prenaša pri tetoviranju oziroma uporabi okuženih predmetov za prebadanje kože,« so pojasnili na NIJZ. Prebolela okužba ne pušča trajne imunosti.
Akutni hepatitis C je treba pravočasno zdraviti, da ne preide v kronično obliko. Za kronični hepatitis pa so na voljo zdravila. Novejša zdravila so zelo učinkovita in pogosto uspešno odstranijo virus iz krvi. Pri bolnikih z življenje ograjujočo cirozo jeter in karcinomom jeter je možna presaditev jeter. Cepivo proti hepatitisu C ni na voljo, je pa na voljo za hepatitis B.
Lani so nagrado za medicino prejeli Američana William G. Kaelin in Gregg L. Semenza ter Britanec Peter J. Ratcliffe za odkritja, kako celice občutijo kisik in se mu prilagajajo. Njihove raziskave so pomembne tako v boju proti raku kot tudi pri osvajanju vesolja.
Letošnji dobitniki bodo v nasprotju s prejšnjimi leti prejeli več denarja. Nagrada v vsaki od kategorij bo vredna deset milijonov švedskih kron (okoli 950.000 evrov) namesto dosedanjih devetih milijonov kron (850.000 evrov).
Zaradi pandemije bo letošnji slavnostni protokol precej drugačen. Nobelov komite je tako že odpovedal večje slavnostne bankete v Stockholmu in Oslu, ker podelijo nagrado za mir. Medalje bodo po napovedih dobitnikom podelili kar v domačih državah.
Thomas Perlmann, sekretar Nobelovega komiteja, je na novinarski konferenci povedal, da je dva od dobitnikov zbudil. Oba sta bila zelo presenečena, tudi zelo vesela. V komiteju se niso mogli izogniti vprašanjem, kaj nagrada lahko pomeni vsem, ki se danes borijo proti virusu sars-cov-2. Perlmann je komentiral, da nagrada lepo pokaže, koliko časa lahko mine, da se vidi pomembnost odkritja, šele v zadnjih letih so namreč na voljo zdravila brez hudih stranskih učinkov proti hepatitisu C.
Hepatitis C je akutno ali kronično vnetje jeter, ki ga povzroča virus hepatitisa C (HCV). Okužba pogosto poteka brez simptomov, kronična okužba pa pogosto lahko vodi do zabrazgotinjenja in ciroze jeter, kar je na splošno mogoče zaznati šele po mnogih letih. Z virusom je trenutno okuženih okoli 71 milijonov ljudi, vsako leto bolezen ubije okoli 450.000 oseb.
Prof. dr. Mojca Matičič s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana je poudarila, da je nagrada vsekakor zaslužena in v strokovnih krogih tudi pričakovana, saj so nagrajenci odločilno vplivali na to, da je zgodba okoli hepatitisa C ena največjih zgodb o uspehu v moderni zgodovini zdravstvenih raziskav.
»Odkritje samega virusa je omogočilo, da so z najmodernejšo tehnologijo začeli razvijati na virus neposredno delujoča zdravila. Leta 2013 so ustrezne agencije priznale prvo zdravilo in današnja zdravila omogočajo popolno ozdravitev hepatitisa C. Gre za prvo kronično virusno bolezen, ki je ozdravljiva.«
»Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2017 je najverjetneje 71 milijonov ljudi na svetu okuženih s hepatitisom C, še vedno jih na leto umre okoli 450.000, kljub temu da imamo najboljše orožje za zdravljenje. Leta 2016 je organizacija izdelala strategijo za eliminacijo virusa do leta 2030. Vendar je globalno gledano delež oseb, ki vedo, da so okuženi, še vedno majhen, zdravljenih pa je še manj – to je manj kot deset odstotkov,« je pojasnila dr. Matičič.
V Sloveniji je po njenih besedah delež kronično okuženih okoli 0,3 odstotka, a smo veliko okuženih že uspešno pozdravili. »Po ocenah je pri nas od 1000 do 2000 oseb okuženih, a jih moramo odkriti. Bolezen je zahrbtna, vrsto let, celo desetletij poteka brez simptomov, nato pa lahko nenadoma izbruhne s končno obliko, to je cirozo jeter ali rakom na jetrih.«
Slovenija ima strategijo za boj proti hepatitisu C od leta 1997, je še povedala. »Slovenija v evropskem in svetovnem merilu velja za model dobre prakse obvladovanja te bolezni, saj smo že leta 1997 prepoznali javnozdravstveni pomen obvladovanja hepatitisa in lahko bomo dosegli cilj svetovne zdravstvene organizacije.«
»Odkritje samega virusa je omogočilo, da so z najmodernejšo tehnologijo začeli razvijati na virus neposredno delujoča zdravila. Leta 2013 so ustrezne agencije priznale prvo zdravilo in današnja zdravila omogočajo popolno ozdravitev hepatitisa C. Gre za prvo kronično virusno bolezen, ki je ozdravljiva.«
»Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2017 je najverjetneje 71 milijonov ljudi na svetu okuženih s hepatitisom C, še vedno jih na leto umre okoli 450.000, kljub temu da imamo najboljše orožje za zdravljenje. Leta 2016 je organizacija izdelala strategijo za eliminacijo virusa do leta 2030. Vendar je globalno gledano delež oseb, ki vedo, da so okuženi, še vedno majhen, zdravljenih pa je še manj – to je manj kot deset odstotkov,« je pojasnila dr. Matičič.
V Sloveniji je po njenih besedah delež kronično okuženih okoli 0,3 odstotka, a smo veliko okuženih že uspešno pozdravili. »Po ocenah je pri nas od 1000 do 2000 oseb okuženih, a jih moramo odkriti. Bolezen je zahrbtna, vrsto let, celo desetletij poteka brez simptomov, nato pa lahko nenadoma izbruhne s končno obliko, to je cirozo jeter ali rakom na jetrih.«
Slovenija ima strategijo za boj proti hepatitisu C od leta 1997, je še povedala. »Slovenija v evropskem in svetovnem merilu velja za model dobre prakse obvladovanja te bolezni, saj smo že leta 1997 prepoznali javnozdravstveni pomen obvladovanja hepatitisa in lahko bomo dosegli cilj svetovne zdravstvene organizacije.«
Odkritje, ki je rešilo milijone življenj
Nagrado so si Američana Rice in Alter ter Britanec Houghton prislužili za odkritje virusa hepatitisa C, potem ko so znanstveniki pred njimi že odkrili hepatitisa A in B. Njihovo delo je razložilo primere bolezni, za katere niso bili krivi virusi tipa A in B, in tako so lahko izdelali krvne teste in nova zdravila ter so tako rešili milijone življenj, so poudarili v Nobelovem komiteju.
V obrazložitvi so na Inštitutu Karolinska pojasnili, da je bila sredi 60. let prejšnjega stoletja tranfuzija krvi kot ruska ruleta, saj so številni dobili hepatitis, ki ga je povzročal neznani povzročitelj. V 60. letih je Baruch Blumberg odkril virus hepatitisa B, za kar je leta 1976 prav tako dobil Nobelovo nagrado za medicino.
Leta 1935 rojeni Alter je v 70. letih na ameriškem nacionalnem inštitut za zdravje preučeval paciente, ki so prek transfuzije krvi dobili hepatitis. Določenih primerov ni mogel razložiti z znanima virusoma hepatitisa A, ki se širi prek onesnažene vode, in B, ki se širi prek krvi. Dokazal je, da se bolezen lahko prenaša na šimpanze, (ki so edini poleg ljudi, ki se lahko okužijo s tem virusom), da ima povzročitelj bolezni značilnosti virusa, da pa ni ne virus hepatitisa A in ne B (virus ne-A ne-B). Še več kot desetletje je minilo, da je znanstvenikom uspelo odkriti, za kakšen virus gre. 71-letni Houghton, ki od leta 2010 deluje na univerzi v Alberti v Kanadi, nekdaj pa je bil zaposlen pri farmacevtski družbi Chiron, je nato konec 80. let vendarle izoliral virus iz krvi okuženih šimpanzov in določil njegov genom. Odkritje virusa je bilo odločilno, a še vedno je manjkal košček v uganki: ali ravno ta virus povzroči bolezen. Na tej točki je vstopil v zgodbo leta 1952 rojeni Rice z univerze Rockefeller v ZDA, ki je med drugim raziskoval, kako bi del virusnega genoma vplival na deljenje virusa v celicah. S poskusi je dokazal, da virus povzroča do takrat nerazložljive primere bolezni.
Njihovo delo je, kot so poudarili v Nobelovem komiteju, ključno v boju proti virusni bolezni. »Zahvaljujoč njihovemu odkritju so zdaj na voljo zelo občutljivi krvni testi za odkrivanje bolezni in posledično odpravo hepatitisov v številnih delih sveta, kar je močno izboljšalo sliko globalnega zdravja. Njihovo odkritje je prav tako pripomoglo k hitremu razvoju zdravil. Bolezen je zdaj mogoče zdraviti in to vzbuja upanje, da bi lahko izkoreninili hepatitis C. Da bi dosegli ta cilj, je sicer potrebno mednarodno sodelovanje pri izdelavi krvnih testov in zdravil.«
Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) so navedli, da se pri okoli 20 odstotkih okuženih z virusom hepatitisa C pojavijo znaki akutnega virusnega hepatitisa, preostali pa kljub okužbi nimajo značilnih bolezenskih znakov. Če ima bolnik značilen potek bolezni, se okužba enostavno prepozna in dokaže s preiskavo krvi. Pri preostalih, ki so brez znakov okužbe, se to ugotovi slučajno (npr. pri krvodajalskih akcijah).
»Virus hepatitisa C se prenaša predvsem ob izpostavljenosti okuženi krvi. Nahaja se v krvi, slini, spermi, urinu, solzah in trebušni tekočini. V manjši meri se okužba prenaša s tesnim stikom med družinskimi člani, s spolnimi odnosi in z matere na otroka. Danes je prenos s krvjo in krvnimi derivati (transfuzija), ki je bil včasih pogost, zelo redek. Vso kri, ki jo zberejo ob krvodajalskih akcijah, testirajo na prisotnost virusa. Med intravenskimi uživalci drog se hepatitis C širi s souporabo okuženih oziroma neočiščenih igel in drugega pribora za injiciranje. Okužba se prenaša pri tetoviranju oziroma uporabi okuženih predmetov za prebadanje kože,« so pojasnili na NIJZ. Prebolela okužba ne pušča trajne imunosti.
Akutni hepatitis C je treba pravočasno zdraviti, da ne preide v kronično obliko. Za kronični hepatitis pa so na voljo zdravila. Novejša zdravila so zelo učinkovita in pogosto uspešno odstranijo virus iz krvi. Pri bolnikih z življenje ograjujočo cirozo jeter in karcinomom jeter je možna presaditev jeter. Cepivo proti hepatitisu C ni na voljo, je pa na voljo za hepatitis B.
Predsednik Slovenskega društva bolnikov obolelih za hepatitisom in predsednik evropskega združenja bolnikov z obolenjem jeter Marko Korenjak je podaril, da je Nobelova nagrada vsekakor zaslužena, saj je njihovo delo pripeljalo do tega, da bi lahko z zdravili izkoreninili virus hepatitisa C.
V Sloveniji je boj proti hepatitisu C na zelo visoki ravni. Največji problem je bil tudi pri nas odkrivanje bolnikov, saj večina nima znakov in ne vedo, da so okuženi. Društvo zato vseskozi ozavešča ljudi in jih prek različnih kanalov vabi na brezplačna anonimna testiranja, ki jih organizira klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana (vsak ponedeljek med 12. uro in 14.30).
Korenjak, ki ima hemofilijo, se je z virusom hepatitisa C okužil v bolnišnici. Zdravil se je z zdravili, ki so imela še veliko hudih stranskih učinkov, po letu 2015 pa so že na voljo nova z manj ali skoraj nič stranskimi učinki.
V Sloveniji je boj proti hepatitisu C na zelo visoki ravni. Največji problem je bil tudi pri nas odkrivanje bolnikov, saj večina nima znakov in ne vedo, da so okuženi. Društvo zato vseskozi ozavešča ljudi in jih prek različnih kanalov vabi na brezplačna anonimna testiranja, ki jih organizira klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana (vsak ponedeljek med 12. uro in 14.30).
Korenjak, ki ima hemofilijo, se je z virusom hepatitisa C okužil v bolnišnici. Zdravil se je z zdravili, ki so imela še veliko hudih stranskih učinkov, po letu 2015 pa so že na voljo nova z manj ali skoraj nič stranskimi učinki.
Nobelova nagrada za medicino FOTO: Nobel Prize
Letos drugačna slovesnost
Lani so nagrado za medicino prejeli Američana William G. Kaelin in Gregg L. Semenza ter Britanec Peter J. Ratcliffe za odkritja, kako celice občutijo kisik in se mu prilagajajo. Njihove raziskave so pomembne tako v boju proti raku kot tudi pri osvajanju vesolja.
Letošnji dobitniki bodo v nasprotju s prejšnjimi leti prejeli več denarja. Nagrada v vsaki od kategorij bo vredna deset milijonov švedskih kron (okoli 950.000 evrov) namesto dosedanjih devetih milijonov kron (850.000 evrov).
Jutri bodo razglasili dobitnika nagrade za fiziko, v sredo za kemijo, v četrtek za književnost, v petek pa bo znan dobitnik nagrade za mir. Prihodnji ponedeljek bodo razglasili še nagrajenca za ekonomijo.
Zaradi pandemije bo letošnji slavnostni protokol precej drugačen. Nobelov komite je tako že odpovedal večje slavnostne bankete v Stockholmu in Oslu, ker podelijo nagrado za mir. Medalje bodo po napovedih dobitnikom podelili kar v domačih državah.
Preberite še: Kdo bo letos dobil klic?
