Kdo je moril, če niso krivi možgani?

Umor, ki je bil povod za razprave o političnih, pravnih, rasnih in medicinskih vidikih kriminala.
Objavljeno
12. januar 2019 08.00
Posodobljeno
12. januar 2019 18.51
Kdo ali kaj v nas sprejema odločitve? FOTO: Shutterstock
Leta 1846 je Ameriko pretresel grozljiv zločin. Ko so se na osamljeni kmetiji blizu kanadske meje člani družine Van Nest in njihova služinčad odpravljali spat, se je nekdo prikradel v hišo in pokončal vse po vrsti: gospodarja, njegovo nosečo ženo, otroke in stare starše. Po nekaj dneh preiskave je policija prijela Williama Freemana, nekaj čez dvajset let starega mladeniča afriško-indijanskega rodu. Freeman je umore priznal, a hkrati ni znal pojasniti, zakaj jih je zagrešil.

Še kot najstnika so Williama Freemana po krivem obsodili na pet let zapora zaradi kraje konja. Čeprav je trdil, da je nedolžen, mu pazniki v zaporu niso prizanašali z okrutnostjo. Ko so ga nekoč nameravali prebičati, se jim je uprl, a so se mu zaradi nepokorščine maščevali. Z desko so ga tako močno udarili po glavi, da ni mogel več trezno razmišljati, okvaril se mu je tudi sluh. Njegove mentalne sposobnosti so po tem dogodku samo še nazadovale.

Ko so ga izpustili iz zapora, je sklenil, da se bo maščeval za krivice, ki so mu bile prizadejane. Družina Van Nest se je tako po nesreči znašla na njegovi poti, saj je pri njih iskal službo, a so ga zavrnili, kar je bilo za razdraženega in duševno prizadetega mladeniča dovolj, da je vse zverinsko pobil.

Freemanov primer je bil sredi devetnajstega stoletja povod za bučno razpravo o povezavi med kriminalom in biološkimi vzroki zanj. Koliko so zlorabe in poškodba glave, ki jo je skupil v zaporu, vplivale na njegovo vedenje? So takšni argumenti sploh relevantni v okviru kazenskega pregona? Proces proti sedemkratnemu morilcu je zaradi specifičnih okoliščin postal središče razprave o političnih, pravnih, rasnih in medicinskih vidikih kriminala ter razmejevanju odgovornosti med posamezniki in družbo. Enaka vprašanja so aktualna še danes.


Morilska cista


Leta 1991 se je 65-letni Herbert Weinstein deloma izmazal pred kazensko odgovornostjo tako, da je sodišče prepričal, da zločina ni storil on, ampak njegova cista. Obtožen je bil, da je hladnokrvno zadavil ženo in jo vrgel skozi okno manhattanskega stanovanja v dvanajstem nadstropju. Upal je, da bo policijo prepričal, da je žena naredila samomor, a mu ni uspelo.

Tožilec je sprva poskušal doseči, da obtoženčeve možganske ciste sploh ne bi smeli obravnavati v sodnem procesu. Strokovnjak za nevroznanost je na strani tožilstva pričal, da je bilo slikanje možganov v tistem času še premalo zanesljivo, da bi lahko slike uporabili kot dokaz v sodnem procesu. Sodnik je na koncu sprejel salomonsko rešitev, da obramba lahko pokaže poroti slike ciste, ne sme pa trditi, da je cista povezana z nasilnostjo. A že to je bilo dovolj, da so se na tožilstvu prestrašili vpliva, ki bi ga nazorne slike možganov lahko imele na poroto, zato so tik pred dokončno sodbo porote privolili v poravnavo. Weinstein je krivdo priznal, v zameno pa so umor spremenili v uboj, kar pomeni, da je bila odmerjena kazen bistveno manj stroga.

image
Vse bolj se širi ideja, da ljudje pri odločitvah nismo avtonomni, ampak je svobodna volja zgolj privid. FOTO Guliver/getty Images 


Filozof zadavil ženo


Neke mirne novembrske nedelje zgodaj zjutraj leta 1980 je vplivni francoski filozof Louis Althusser, profesor na École Normale Supérieure, čigar dela so prevedena tudi v slovenščino, »po nesreči« umoril ženo. Strašljiv dogodek je kasneje zelo natančno opisal: »Klečal sem ob njej, se naslanjal na njeno telo in ji masiral vrat. Hélenin obraz je bil miren in negiben, oči je imela odprte in strmela je v strop. Nenadoma sem se zdrznil. Njene oči so strmele v neskončnost, med zobmi in ustnicami pa je nenavadno mirovala konica jezika. Vedel sem, da je bila zadavljena. Ampak kako? Vstal sem in zavpil: Zadavil sem Hélene!«

Čeprav je povojna leta vseskozi pisal knjige in predaval na univerzi v Parizu, se je izkazalo, da je približno polovico časa preživel v raznih psihiatričnih bolnišnicah. Vseskozi je bolehal za hudimi depresijami, ki so jim sledile manične faze. Njegova obramba je trdila, da je bil med dejanjem neprišteven. Strokovnjaki so jim pritrdili in ocenili, da mentalno ni zmožen spremljati sojenja, zato je naslednjih nekaj let prebil v psihiatričnih bolnišnicah, preden se je ponovno postopno začel vračati v družbo. Do svoje smrti deset let po umoru žene je bil še večkrat hospitaliziran.

Po smrti oktobra 1990 so pri njem našli več deset tisoč strani neobjavljenih zapiskov, med katerimi so bili tudi rokopisi desetih neobjavljenih knjig. Med njimi je največ zanimanja pritegnila njegova psihološka avtobiografija z naslovom Prihodnost traja dolgo časa, ki jo je napisal leta 1985 kot pričanje pred sodiščem, če bi ugotovili, da je sposoben za sojenje. V njej je želel med drugim pojasniti okoliščine, ki so pripeljale do ženine smrti.

image
Z napredkom znanosti postaja pojem svobodne volje zastarel. FOTO: Getty Images/istockphoto


So možgani odgovorni za svoja dejanja?


Več stoletij je veljalo prepričanje, da je ena bistvenih značilnosti človeka, da je sam avtor svojih dejanj in želja. Zadnja desetletja se med strokovnjaki za delovanje možganov vztrajno širi ideja, da ljudje pri svojih odločitvah v resnici nismo avtonomni, ampak je svobodna volja zgolj privid. Vtis je, da pojem svobodne volje postaja z napredkom znanosti o delovanju možganov odvečen ali vsaj zastarel.

Ker je obstoj svobodne volje pomemben za naše dojemanje morale, religije, politike in prava, se postavlja vprašanje, ali brez vere, da ljudje svoje odločitve sprejemamo avtonomno oziroma svobodno, moderna družba sploh lahko normalno deluje.

–––
Sašo Dolenc je urednik Kvarkadabre, spletnega časopisa za popularizacijo znanosti.