»Kdor je bil 'nezemljan', je po vrnitvi boljši človek«

Ko stopi na oder in vzame v roke mikrofon, s svojimi skoraj 190 centimetri in prirojeno karizmo v hipu osvoji občinstvo. Čeprav je astronavt, bi se Paolo Nespoli čisto lahko preživljal kot govornik, motivator. Lani se je upokojil, končal s poleti v vesolje in znanstvenimi eksperimenti, zdaj predava ter opozarja ljudi na pomen varovanja okolja. Zemljo je videl od zgoraj, s perspektive, ki je dana le redkim, zato ve, kako močan je človeški vpliv na naravo.

Med pogovorom večkrat poudari, da je naš planet prelep, a tudi prenaseljen. Povsod smo. »Iz vesolja je Zemlja videti kot ogromna ladja, na kateri smo vsi mornarji. Če nekdo na krmi nekaj stori, bo to vplivalo tudi na tiste na premcu. Opazovanje iz vesolja te prisili, da stopiš korak nazaj in pogledaš na Zemljo kot celoto. Astronavti ne letimo tja gor, da bi opazovali in zapisovali spremembe, ki se dogajajo na Zemlji, vesoljska postaja ni namenjena temu. Sateliti so za opazovanje Zemlje veliko bolj primerni. A smo le ljudje, vidimo, koliko energije nenehno pošiljamo v atmosfero, kako spreminjamo podobo narave, radi bi, da bi reke ostale v svojih strugah, morje prav tako, po drugi strani pospešeno gradimo. To so dramatične spremembe,« pripoveduje nekdanji Esin astronavt, ki je med bivanjem v vesolju posnel skoraj pol milijona fotografij Zemlje.

Vezuv, osvetljena Barcelona, Nil, ko poplavlja, Milano ponoči. Eno najbolj osvetljenih mest na svetu je, pravi.

Opozarja, da si Zemljo na vsak način hočemo podrediti in »ustvariti po lastni podobi«. Radi bi, da bi bila kar najbolj udobna za naše bivanje. »To je seveda dobro, ampak ali je Zemlja to sposobna prenesti? Veliko ljudi pravi, da je Zemlja krhka, sam menim, da to ni res. Je samo kos zemlje, prsti. Mi smo tisti, ki smo krhki. Če naredimo planetu nekaj slabega, se bodo razmere spremenile, Zemlja bo obstala, mi pa bomo izbrisani z njenega obličja. Planet bo začel od začetka, nekaj milijonov let bo potrebno, da bodo gozdovi spet zrasli, toda – ali bomo mi še tu?«

Esi manjka politični vpliv

Ekologija, v tem sva si edina, vedno bolj postaja (tudi) politično vprašanje – in z vesoljskimi programi ni nič drugače. Nespoli pravi, da so novice nasičene z vedno istimi opazkami: mejni problemi, begunci, nadzor. S čimer ni nič narobe, nacionalna varnost je zelo pomembna, težava nastane, ko je to edino, o čemer se razpravlja. »Iz vesolja na Zemlji ni videti nobene meje. Pravzaprav je ena sama – naša atmosfera. Ta je naš edini ščit, ne glede na to, v kateri državi živimo. Če ne bomo razumeli, kaj počnemo okolju, kaj nam koristi vse drugo?«

Trideset let je bil zaposlen pri Esi, zato me je zanimalo, kakšna je pri vsem tem vloga evropske vesoljske agencije. Pred kratkim so ji odobrili rekordno visok proračun za nove programe, a Nespoli pravi, da je Esa podobno kot Evropska unija v položaju, ko mora krmariti med celo vrsto izzivov in interesi različnih držav. »Esa je močna, kar zadeva raziskave, znanost, tehnologijo, nima pa nobenega političnega vpliva. Ko poskuša recimo navezati stike z drugimi državami, sploh z Rusijo, ZDA ali Kitajsko, je šibka.«



Dvainšestdesetletni Italijan je znan po tem, da je z ISS redno objavljal čudovite fotografije in zanimive videovsebine, ki bi v laični javnosti lahko vzbudile vtis, da je bivanje v vesolju skorajda brezskrbno, lahko in prijetno. »Samo to zadnje bi veljalo,« smeje se odvrne in pojasni, da seveda astronavti občasno posnamejo tudi kak šaljiv video, v katerem na mednarodno vesoljsko postajo naročajo pico, sicer pa je to delo zahtevno, nevarno, vseskozi je treba biti na preži. »Naš dan je strogo predpisan. Delati začnemo ob 7.30 in končamo 12 ur kasneje. V tem času je urnik natančno določen; ko je v majhnem prostoru šest astronavtov, ne gre drugače. Delamo, kar nam naročijo iz Houstona ali Moskve, brez vprašanj. Po koncu delovnika imamo 12 ur, da kaj pojemo, čistimo, pogledamo film. Nato spimo, vstanemo in začnemo znova. To je rutina.«

Brez dopusta, a z užitkom

Nespoli, ki je v vesolju preživel skupno 313 dni, pojasnjuje, da za tem stojijo dolga leta raziskav, v katerih so proučevali delovanje skupine ljudi v zaprtem prostoru. »Spomnim se, da sem na enega od poletov odšel julija, prvi povsem prost dan pa sem imel šele novembra. Kljub vsemu mi je bilo to delo vedno v užitek.«

Drugačno okolje, odvisnost od strokovne pomoči z Zemlje, preskoki iz fizikalnih poskusov v genetiko, metalurgijo. Kako to učinkuje na psihofizično počutje astronavtov? »Kar zadeva fizično delo, so to nekatere znane spremembe zaradi bivanja v mikrogravitacijskem okolju. Astronavti prejmemo veliko več radiacije kot na Zemlji, pogosta je osteoporoza, saj nam močno primanjkuje kalcija. Potem so tu težave zaradi pritiska na lobanjo, na očesne živce. S psihološkega vidika je seveda najhujša odrezanost od družine, saj nisi samo šest mesecev v vesolju, pač pa pred tem še tri leta treniraš.«

V smehu pripoveduje, da je prav čuden občutek, ko je lahko ob težavah na mednarodni postaji kadarkoli poklical Houston in so mu pomagali. »Če pa se je ženi pokvaril pralni stroj, nisem mogel storiti ničesar. Nekoč smo opazili, da nad Atlantskim oceanom nastaja velik orkan. Leteli smo nad njim, bil je prava pošast, bližal se je Houstonu. Čeprav se sliši čudno, smo se v vesolju počutili varne, medtem ko so bili sodelavci na tleh v nevarnosti.«

Ne vizionarji ne junaki

Med bivanjem na ISS je bil del programa Vita, ki je zajemal eksperimente iz biologije, fiziologije človeka, spremljanje vesoljskega okolja, demonstracijo materialov in tehnologije – šlo je za vrsto poskusov, s katerimi so iz vesolja poskušali pojasniti in rešiti nekatere neznanke na Zemlji. Nespoli je med drugim proučeval, kako mikrogravitacija uničuje mišične, mrežnične in matične celice, da bi strokovnjaki na Zemlji nato poskušali odkriti, kako preprečiti celično smrt. Eden zanimivejših poskusov je potekal v sodelovanju s podjetjem Lavazza – ne le da je astronavte na vesoljski postaji razveseljeval njihov kavni napitek, pač pa so s strojem, ki je v vesolju stregel kavo, preverjali, kaj se dogaja s tekočinami in zmesmi v mikrogravitaciji, kar bi lahko vplivalo na tehnološke inovacije na Zemlji.

Med misijo Vita je opravil več kot 60 eksperimentov, a kljub temu zanika, da bi bili astronavti bodisi vizionarji bodisi junaki. »Naše delo v vesolju je le kamenček osnovnega razumevanja, na podlagi katerega bo naše življenje boljše. Vesoljska postaja je odlična za poskuse, saj tam ni gravitacije. Ta sila na Zemlji povzroči, da vse poteka na določen način, zato ne moremo opaziti drugih šibkih sil, ki so tudi tam. Ljudje vemo o Zemlji skorajda vse, zato smo šli v vesolje, v prihodnosti bomo potovali po njem, prepričan sem. Morda se bomo celo preselili na drug planet, ta namreč postaja premajhen. Ne pomaga več opozarjati na plastiko, onesnaženje, saj nas je preprosto preveč. Ko sem letel iz Houstona v Frankfurt, smo z letalom v ozračje izpustili več ogljikovega dioksida, kot ga je v svoji celotni zgodovini rimski imperij. In sami veste, koliko poletov je vsak dan.«



Zdi se, da se med pogovorom sučeva okrog dveh stvari – narave na Zemlji in raziskovanja vesolja. Se bomo preselili na Mars? »To je naš naslednji cilj. V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja smo ostajali blizu Zemlje. ISS je 400 kilometrov stran, Mars pa je milijonkrat dlje. A ga bomo brez dvoma dosegli. Imamo dovolj znanja in možnosti, da bi lahko načrtovali odpravo tja, le predanost moramo najti. Dokler ne bomo spravili skupaj programa, ki bo vzdržal 50 let, se ne bo nič zgodilo. Tudi potem bo trajalo še najmanj 15 let, da bomo pristali. Potovanje na Mars je za katerokoli državo na svetu predrago. Morda bi lahko uspelo Kitajski, a bi to zahtevalo takšno predanost, kot so jo imeli Američani za polet na Luno. Takrat je to narekovala tekma s Sovjeti, zdaj živimo v miru in takšnega motiva ni več.«

Nespoli opozarja, da so vsi današnji projekti zasnovani za največ tri leta vnaprej. Manjka strategije, svet je postal povsem instanten. Ne zgolj eno mesto, regija, država, celo celina. Ves svet je tak, brez strategije.

Na zaslužen dopust in v pokoj

Na začetku preteklega leta se je upokojil, a to ne pomeni, da doma poležava, saj ima dva majhna otroka. »Na zadnjem daljšem dopustu sem bil leta 1992. Ob upokojitvi sem imel 378 dni neizkoriščenega dopusta, res sem rad delal.« Kljub nevarnosti, ki je neizogibna v poklicu, kot je bil njegov?

»Nevarnost je povsod. Življenje je na sredini med tveganjem in izkupičkom. Saj zjutraj ne ostanete v postelji, ker obstaja možnost, da vas bo povozil avto. Ljudje smo prepričani, da se bodo slabe stvari vedno zgodile drugim, kar je dobro, sicer ne bi mogli živeti. Podobno je v vesolju. Si v izoliranem, zaprtem prostoru, pravzaprav si ves čas v nevarnosti. A tu so tehnika, kontrola, podpora z Zemlje. Je vredno? Vsekakor. Dobitki so veliko večji od tveganja. Jaz sem bil to pripravljen sprejeti.«

Paolo Nespoli je med zadnjo, petmesečno odpravo Zemljo obkrožil 2224-krat, doživel 35.000 sončnih vzhodov in zahodov ter »prepotoval« 94 milijonov kilometrov. Po Thomasu Reiterju je drugi Esin astronavt s tako dolgotrajnim skupnim bivanjem v vesolju. »Kdor je vsaj enkrat obiskal vesolje in bil nekaj časa 'nezemljan', je po vrnitvi domov boljši človek in boljši zemljan. Vesolje ti razširi obzorje,« sklene italijanski astronavt.

---

​Avtorica je zaposlena v Delovnici.