Kemičarka, ki je povezala dva svetova

Pred sto leti je Ana Mayer postala prva doktorica znanosti na novi univerzi v Ljubljani.
Fotografija: ni podpisa
Odpri galerijo
ni podpisa

Ana Mayer, poročena Kansky, je 15. julija pred sto leti postala prva doktorica znanosti na slovenski univerzi in po nekaterih podatkih 72. ženska na svetu s tem nazivom. Doktorirala je z disertacijo O učinkovanju formalina na škrob. Na poti do najvišje stopnje izobrazbe in do znanstvenega poklica je morala podreti in preskočiti številne administrativne in ideološke ovire. »Anka Mayer je primer moderne ženske, ki ji je uspelo povezati dva nasprotna si svetova (uspešno kariero in družinsko življenje),« je poudaril dr. Franc Perdih z ljubljanske fakultete za kemijo.

Ni jasno, zakaj je Mayerjeva leta 1922 podala odstopno izjavo na univerzitetnem kemijskem inštitutu. FOTO: Wikipedija
Ni jasno, zakaj je Mayerjeva leta 1922 podala odstopno izjavo na univerzitetnem kemijskem inštitutu. FOTO: Wikipedija
Ana Mayer, klicali so jo tudi Anka, sicer ni bila prva Slovenka z doktorskim nazivom. Leta 1911 je v Pragi iz kemije doktorirala Ana Jenko, leta 1914 je na Dunaju doktorirala botaničarka Angela Piskernik, leta 1919 je prav tako na Dunaju iz zgodovine doktorirala Melita Pivec, iz fitopatologije pa Milena Perušek.

Že kot otrok je Ana Mayer, rojena leta 1895 v Ložah pri Vipavi, s svojo bistrostjo in nadarjenostjo za matematiko in druge naravoslovne predmete izstopala. Osnovno šolo je obiskovala v Vipavi, nato je odšla v Ljubljano in leta 1914 na klasični gimnaziji, kjer so sprva strogo ločevali dečke in deklice, maturirala z odliko.

Želela si je na Dunaj, a njena mama je bila prepričana, da preveč izobrazbe dekletom lahko škodi. Njen oče je na smrtni postelji obljubil, da hčere ne bo poslal študirat, in dane besede ni hotel prelomiti. Je pa ponudil rešitev: če si bo sama zaslužila denar, lahko gre. In tako je, kot piše Marija Milenković v monografiji Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, organizirala obiranje marelic in njihovo prodajo v Trst in Gorico. Jeseni je odpotovala na Dunaj, a ji je nato pot do doktorata prekrižala prva svetovna vojna.

Po besedah Perdiha ji italijanske oblasti niso izdale dovolilnice za prehod markacijske meje. Po vojni pa je dunajska univerza tudi sprejela odlok, da morajo slovanski študenti zapustiti univerzo. A takrat je že zaživela ljubljanska univerza in Mayerjeva je študij nadaljevala pri profesorju Maksu Samcu, prvem rednem profesorju kemije.


 

Odstopna izjava


Pri pripravi doktorske disertacije se je, kot je na okrogli mizi ob stoti obletnici prvega doktorata na Slovenskem povedal Perdih, osredotočila na nasprotujoče si trditve o vplivu formalina (to je vodna raztopina formaldehida ali metanala, organske kemijske spojine s formulo CH2O; formaldehid je brezbarven plin ostrega vonja, ki je dobro topen v vodi) na škrob, ki so ga ugotavljali predvsem švicarski in nemški raziskovalci. »Ena stran je trdila, da formalin razkraja škrob kot človeški encimi, druga stran pa, da formalin tega ne more. Dokazi so bili v več člankih kontradiktorni in ravno temu se je posvetila Ana Mayer.«

Ana Mayer Kansky, kot jo je na sliki <em>Kemičarka </em>upodobila Henrika Šantel leta 1932. FOTO: Wikipedija
Ana Mayer Kansky, kot jo je na sliki Kemičarka upodobila Henrika Šantel leta 1932. FOTO: Wikipedija
Področje je obravnavala celostno in z obsežnim delom ji je uspelo dokazati, da formalin ne razkraja škroba. »Hkrati pa je še ugotovila, zakaj so nekateri dobili lažne pozitivne rezultate. Pokazala je na nujnost čistosti kemikalij. Formalinu se lahko primeša mravljinčna kislina, ki pa škrob razkraja. Opozorila je tudi na sterilnost vzorcev, saj so tudi v škrobu lahko prisotne bakterije. Tako je poudarila pomembnost temeljitih predpriprav vzorcev in natančnost postopkov,« je pojasnil Perdih in dodal, da je svoje rezultate objavila s profesorjem Samcem kot del njegovega raziskovanja škroba. V naslednjih dveh letih je objavila še štiri znanstvene članke, kar je, tako Perdih, tudi za današnje razmere velik dosežek. Njeni izsledki so bili pomembni še kar nekaj desetletij, saj so bila 20. leta prejšnjega stoletja pionirska leta v preučevanju polimerov.

Ana Mayer je nato zapustila akademsko kariero, čeprav naj bi si želela nadaljevati raziskovalno pot. Kot smo pisali v Delu, ni povsem jasno, zakaj je leta 1922 podala odstopno izjavo na univerzitetnem kemijskem inštitutu. Morda zaradi finančnih težav inštituta, morda zaradi poroke s profesorjem in dekanom medicinske fakultete Evgenom Kanskym ali morda, ker je bila noseča. Z možem sta ustanovila kemično tovarno. Kot je poudaril Perdih, črka A v imenu podjetja jasno nakazuje, da jo je vodila ona. Podjetje je bilo zelo uspešno, saj je proizvajalo širok nabor kemikalij za industrijsko in farmacevtsko rabo. Nato je svet znova zajela vojna. Nemške oblasti so tovarno zaplenile, po vojni je bila nacionalizirana, tako je Ana zadnja leta preživela kot učiteljica kemije.

Perdih je še povedal, da je poklicno pot uspešno združevala z družinskim življenjem, saj so vsi njeni otroci Aleksej, Evgen in Nuša dosegli visoko izobrazbo.

Komentarji: