Kitajska sonda gre jutri na temno stran Meseca

Na Zemljin satelit bodo poslali vozilo in minilaboratorij s semeni in ličinkami
Objavljeno
06. december 2018 09.00
Posodobljeno
06. december 2018 09.00
Temna stran meseca oziroma plat Lune, ki je ves čas obrnjena proč od Zemlje, je veliko bolj razgibana in posuta s kraterji. Foto Nasa, Apollo 11
Miloš Krmelj
Miloš Krmelj
Kitajska v okviru dolgoročnega programa raziskovanje Lune s sondami brez posadke za jutri napoveduje izstrelitev prve, ki bo pristala na nam nevidni ali zadnji strani Meseca in nato tam raziskovala.

image
Delo


Robotska sonda Chang'e 4 (boginja Meseca v kitajščini) je sestavljena iz orbiterja oziroma satelita, pristajalnega modula in vozila ali roverja. Proti Luni bo poletela iz vesoljskega središča Xichang na krovu satelitske nosilne rakete Dolgi pohod 4B. Ob izstrelitvi bo tehtala 1200 kilogramov, vozilce pa 140 kilogramov. Predvidoma januarja se bo pristajalni modul spustil na površino v velik krater Van Karman s premerom 180 kilometrov, ki leži na območju južnega tečaja in kotline Aitken.

Kdo je bil Theodor van Karman

Mesto pristanka je krater, ki je dobil ime po Theodorju van Karmanu (1881–1963) madžarsko-ameriškem strokovnjaku za aerodinamiko, aeronavtiko in astronavtiko in predlagatelju Karmanove črte oziroma roba vesolja na višini 100 kilometrov od površja Zemlje. Bil je raziskovalec v Laboratoriju za reaktivne pogone (JPL) v Kaliforniji in pobudnik in ustanovitelj Mednarodne akademije za astronavtiko (IAA).


Gre za drugo kitajsko lunarno sondo takšne zasnove; pravzaprav je bila tokratna sonda narejena kot rezerva za sondo Chang'e 3, če bi takrat odprava spodletela. No, to se ni zgodilo in 14. decembra 2013 so Kitajci kot tretja država, za Sovjetsko zvezo oziroma Rusijo in ZDA, mehko spustili vesoljskega robota na naš naravni satelit.
 

Zahtevna naloga za rezervo


Rezervno sondo so Kitajci dopolnili in nadgradili in ji namenili še zahtevnejšo nalogo: prvi uspešen in koristen pristanek človeškega izdelka na zadnji strani Lune. Za Kitajce je simbolično pomemben tudi vesoljski prvenec, saj kaj takega ni uspelo ne Sovjetom oziroma Rusom ne Američanom, od misije pa si obetajo tudi nova odkritja in znanstvena spoznanja, prav tako izpopolnjevanje novih tehnologij, ki bodo uporabne za polete novih raziskovalnih sond na še vedno privlačno nam najbližje nebesno telo.

  • Pristanek raziskovalne sonde Chang'e 4 z roverjem je predviden januarja.
  • Doslej še nihče ni izvedel mehkega pristanka na nevidni strani Lune.
  • Sonda in rover bosta z Zemljo komunicirala prek namenskega satelita.
  • Cena odprave je neznanka, saj na Kitajskem vesoljski program spada pod okrilje vojske.


Pristajalni modul ima več znanstvenih instrumentov, večinoma namenjenih geofizikalnemu raziskovanju. (Ker je grško ime za Luno Selena, bi bil sicer bolj ustrezen izraz selenofizikalno raziskovanje.) Opremljen je s pristajalno kamero, kamero za snemanje terena, spektrometrom male ali nizke frekvence ter dozimetrom nevtronov.

Kitajski znanstveniki bodo na površini Zemljinega satelita med drugim spremljali temperaturo površja v različnih obdobjih, merili kemično sestavo kamnin in tal, izvajali radijske raziskave pri nizki frekvenci, ugotavljali strukturo kozmičnih žarkov, opazovali Sončevo korono in raziskovali značilnosti sevanja in evolucijo izbruhov na Soncu.

140

kilogramov tehta robotsko vozilo.
Na krovu je še zabojnik s semeni navadnega repnjakovca (Arabidopsis thaliana) in jajčeci sviloprejke. Namen eksperimenta je ugotoviti, ali bodo rastline vzklile na Luni in ali se bodo iz jajčec razvile ličinke. Če bo poskus uspešen, bodo ličinke sviloprejke v redko atmosfero sproščale ogljikov dioksid, kaleči repnjakovec pa bi lahko s fotosintezo sproščal kisik. Upajo, da bodo rastline in sviloprejke v zaboju vzpostavile enostavno sožitje.

Rover ima na krovu panoramsko kamero, radar za raziskovanje podpovršja, vidni in bližnji infrardeči slikovni spektrometer in napredni ali izpopolnjeni analizator nevtronov. Ta naj bi pokazal, kakšno je medsebojno vplivanje med sončnim vetrom in Lunino površino, pa tudi, kakšen naj bi bil proces po nastanku vode na Luni. Ta instrument je prispeval švedski inštitut za vesoljsko fiziko.
 

Signal na Zemljo s pomočjo satelita


Da takšna vesoljska sonda na nevidni strani Lune lahko deluje, mora imeti komunikacijskega posrednika: to vlogo bo odigral komunikacijski satelit Quequiao, poimenovan po kitajski ljudski pripovedki Sračji most. Vtirili so ga v Lagrangeevo točko, položaj, v katerem je satelit v navidez mirujočem položaju glede na Zemljo in Luno, pri tem pa bo od Lune oddaljen kar 65.000 kilometrov. Izstrelili so ga 20. maja z raketo Dolgi pohod 4C. Tehta 425 kilogramov, opremljen pa je s 4,2 metra veliko dežnikasto anteno. Skupaj z njim sta bila na krovu rakete še dva mini satelita, 45 kilogramov težka Longjiang (Zmajeva reka) 1 in 2, namenjena astronomskemu proučevanju, a so z enim že izgubili stik.
––––––––
Miloš Krmelj je predstavnik Mednarodne vesoljske univerze (ISU) za Slovenijo in regionalni sekretar Mednarodne akademije za astronavtiko (IAA).