Kjer jahajo peščene črve

Frank Herbert ne razvija tehnoloških poant, ampak izpostavlja ekologijo in temne plati zavojevanja
Objavljeno
16. februar 2019 08.00
Posodobljeno
16. februar 2019 08.00
peščeni planet Foto Sanje
Matej Bogataj
Matej Bogataj
Peščeni planet, Herbertov roman, ki ga je zunaj krogov privržencev znanstvene proze (ZF, če vemo, da je F za fiction, prozo, in ne literarno fantazijo) populariziral Lynchev film, stoji na presečišču več žanrov. Pravzaprav gre za prozo, ki se že v osnovi nastavlja različnim žanrskim posvojitvam, to pa zato, ker govori o civilizaciji nasploh, predvsem takšni bolj invanzivni in domači, že jutri morda tujerodni nekje drugje; predvsem o njenih možnostih in omejitvah.

Frank Herbert
Peščeni planet
prevod in spremna beseda Igor Harb
založba Sanje, Ljubljana 2018


Najprej je to zgodba o Paulu iz dinastije Atreides, sinu vojvode in redovnice ženskega vojaško-mističnega svetovnega reda v civilu, nekakšnih kozmičnih jezuitinj v preobleki dvornih dam in konkubin, ki je v času dogodkov na planetu Arrakis ob vsem hudem za povrh še noseča. Že prvič se je redu uprla in rodila sina, čeprav naj bi prispevala samo še en zarod v dolgih stoletjih nanizanih načrtovanih spočetjih, ki naj bi pripeljali do mesije. To bi redovnice seveda izkoristile za svoje načrte, z njo prezvijačile navidezno moško prevlado in morda bolj odkrito zavladale svetu, kar zaenkrat počnejo zavito v ezoterične obrede in s šepetanjem vladarjem.



Ko so vsi razmišljali o kolonijah na drugih planetih je Herbert v romanu postavil zahteve po preudarnem izrabljanju in postopnem žlahtnjenju tistega, kar je na razpolago in na dosegu roke.
Zgodba o plemiču, ki se mora po očetovi smrti prekaliti in maščevati njegovo smrt, je na moč podobna tisti, ki jo v svojem delu Junak tisočerih obrazov iz mitologij abstrahira in popisuje Joseph Campbell: junak mora – največkrat na prehodu iz otroštva v odraslost – zapustiti varno udobnost doma, se izpostaviti številnim nevarnostim in jih premagati. S tem dobi uvid v resnico sveta in na poti sreča podpornike, pomočnike in zoprnike.
 

Več kot viteški roman


Peščeni planet je v tej luči zgodba o Paulu Muad'dibu, ki s pomočjo puščavskega ljudstva premaga tiste, ki so z vednostjo, če ne tudi s podporo imperatorja vesolja ubili njegovega očeta in večino njegovega dvora, vse pa zaradi melanže – mamila, ki ga skoraj vsi vidci v vesolju uporabljajo za stimulacijo vznesenih in podobnih stanj. Melanža nastaja v čudnih okoliščinah in je ni mogoče sintetizirati; v njen nastanek so vpleteni nekajstometrski peščeni črvi, ki zlahka pogoltnejo mobilno tovarno z vsemi delavci vred. Najprej živijo v napol rastlinskem in napol živalskem stanju. Jasno, tisti, ki bi takšne nevarne črve zajahali, bi nadzorovali vidčevski stimulans in posredno zavladali vesolju. Paul je, če prevedemo iz vesoljskih v zemeljske dimenzije, Lawrence Arabski, pa tudi brat Nea iz Matrice ali Luka iz Vojne zvezd, v praksi pa kot kakšen bližnjevzhodni šejk, ki z nafto drži svet za že kaj.

Po drugi strani je to v kozmično praznino projiciran roman kute in meča, saj se v prenesenih razmerah ukvarja s spletkami svetovnih razsežnosti, v katerih sodeluje tako vojščaška kot klerična kasta; pri redovnicah sta ti celo združeni.

Peščeni planet torej kaže svet spletk in nasilja, ki je že precej načet in čaka novega vodjo, ki ga bo s svojo neskorumpiranostjo in temeljno pravičnostjo pomladil in očistil. Pri čemer je morda zanimiva Herbertova nakana, da se vse to ne zgodi samo z nasiljem, nemara je še bolj pomembno delovanje tistih, ki vplivajo na zavest. Ob sabljanju in zbadanju z zastrupljenimi bodali, ob uničujočem valu, ko laserji trčijo ob obrambne ščite, kar je primerljivo z atomsko eksplozijo, samo da vse pokasira stran sproževalca, in ko z dobrimi starimi raketometi klatijo ornitopterje, letala, ki vzletajo z zamahi kril, se dogaja nič manj odločilen spopad med jasnovidkami na obeh straneh.

Vendar Peščeni planet ni samo viteški roman, prenesen v vesolje, čeprav akcije ne manjka, ne manjka dvobojev, moškega prijateljstva in patetičnih prepoznavanj. Izrisuje se lik pravičnega in modrega vodje, ki poskuša na vsak način preprečiti, da bi njegov mit izkoristili za džihad – Herbert zelo načrtno pomeša arabski način poimenovanja in mutirano obredno latinščino: v vesolju je v rabi ekumenska oranžna katoliška Biblija, ki je kompromis, primeren tudi recimo za zensunite ali pa budislamiste, nastal po tristoletnem boju s stroji, in katere glavno vodilo je, da naj stroj ne počne človekovih opravil. Če ni nujno: ker tudi strojev in tehnologije ne zmanjka. Mobilne tovarne, transporterji, ki rešujejo pred gigačrvi, tehnologija medgalaktičnih prevozov in vsakovrstno orožje, vse to sestavlja bogato kuliso Herbertovega romana. Vendar ni v ospredju: Herbert ne razvija, ali pa vsaj ne poudarjeno, današnjih tehnoloških izzivov; morda se temu še najbolj približa s hidrobleko, ki puščavskim ljudem omogoča, da vodo kar najmanj trošijo, kondenzira njihovo sapo, če zamolčimo usodo produktov prebavnega trakta; trupla, tudi prijateljska, takoj razvodenijo, da se ne bi izsušila in postopno postala neuporabna.
 

O nasilju in ekologiji


Roman se v nasprotju s sodobniki ukvarja s temno platjo zavojevanja – z nasiljem v imenu človečnosti, ki v resnici služi gospodarskim in političnim interesom.
Ravno na tej točki je Herbert aktualen in vizionarski; čeprav je bil roman napisan sredi šestdesetih, pred izkrcanjem človeka v vesolju, se v nasprotju s sodobniki, ki so na vsak način in ne glede na žrtve poskušali zavojevati čim več svetov in pobiti čim več kozmičnih zlobnih gizmov in onetov, izrojenih kreatur vseh barv in oblik, ukvarja s temno platjo zavojevanja. Z nasiljem v imenu človečnosti, ki v resnici služi gospodarskim in političnim interesom. Pomenljivo je, da so vsa inteligentna v spopad vpletena bitja ljudje, potomci Zemljanov, ki so se razselili in se zdaj garbajo med sabo.

Predvsem pa je Herbertovo izhodišče ekologija, takrat še ne veda v službi ohranjanja okolja, temveč v imenu razumnega in gospodarnega razvoja. V Herbertovih časih še ni bilo potrebe po trajnostnem razvoju, ki pomeni, da ni noben razvoj več upravičen, mogoče je le bolj preudarno gospodarjenje in varčevanje. Herbert z likom imperatorjevega emisarja, ki skrbi za peščeni planet in se pridruži staroselcem, sicer prebeglim z drugih planetov (gre pač za intergalaktične poselitvene migracije po starem in današnjih vzorih), pokaže na skrbnika okolja, ki ga postopno žlahtni. Tam, kjer vsi drugi vidijo samo hiperprofite, planetarni vodja iz ozadja vidi predvsem priložnost, da bi spet prebudil vodo, ki je včasih bila, zato sadijo rastline, ki utrjujejo sipine. Imajo kondenzatorje, ob katerih minimalna vlaga v najhladnejšem delu jutra napaja rastlino. Črve, ki so neuničljivi in za večino škodljivi, so ukrotili in jih uporabljajo za javni prevoz – kadar jih nihče ne gleda. Predvsem pa je Herbert iz zahtev okolja rekonstruiral obredje in način razmišljanja puščavskih ljudi: zaradi okrutnega okolja, ki nikomur ne prizanaša, so takšni tudi navzven. Otroci recimo koljejo ranjene sovražne vojake, po dvoboju hočeš nočeš dobiš ženo in otroke premaganega, trupla dehidrirajo in voda je pravzaprav denar, s svojo omejeno prisotnostjo določa temeljno vrednoto in enoto. Herbert je tudi v tem preroški: ko so vsi še razmišljali o kolonijah na drugih planetih našega osončja in postopnem širjenju naprej, je njegov roman postavil zahteve po preudarnem izrabljanju in postopnem žlahtnjenju tistega, kar je na razpolago in na dosegu roke.

Herbert se ves čas ukvarja z igro znotraj igre, z dvojnimi in trojnimi nategi; nekdo kuje zaroto, produkte katere izkoristi nekdo drug, in tudi zarota vesoljskih nun, da bi kontrolirale genetiko in vzgojile svojo vsemogočno opatinjo po lastni podobi, se s Paulom Muad'dibom izjalovi. Dobi nadgradnjo, ker si ta upa pogledati na mesto najgrozovitejšega, prvi. Mogoče, se vprašamo ob koncu romana, je njegov imperialni položaj samo orodje, s katerim peščeni črvi zavojujejo vesolje in na melanžo navlečejo vse živo; nekako v stilu Vonnegutovih Siren s Titana, kjer je stvarnik, ne prav tehnološko podkovan v strojništvu in s pokvarjenim vesoljskim tonilom nekje v bližini, no ja, karkoli že to pomeni, ustvaril človeško civilizacijo samo zato, ker je z njenimi vidnimi produkti primitivno komuniciral s svojimi: kitajski zid ali svetlobna polucija velemest so tako samo sporočila, naj že malo pohitijo z dostavo pokvarjenega dela za tonilo.