Umetna svetloba telefonov in obcestnih luči moti notranjo biološko uro, kvari spanec in škodi zdravju

Kronično, dolgotrajno motenje biološke ure lahko privede do povečanega tveganja za razne bolezni.

Objavljeno
21. junij 2018 08.00
Posodobljeno
21. junij 2018 08.18
Modro svetlobo, ki ruši bioritem, oddajajo zlasti zasloni, predvsem telefonov, v katere pogosto gledamo tudi ponoči. FOTO Shutterstock
»Mehr Licht«, »Več svetlobe«, so znamenite zadnje besede nemškega pesnika, romanopisca in znanstvenika Wolfganga Goetheja. Po njegovem delu bi sodili, da je z njimi sloviti mislec tik pred izdihom življenja zaželel svetu, ki ga je zapuščal, več prosvetljenosti. Toda po rekonstrukciji zgodovinarjev je bil njegov vzklik le prozaična prošnja, naj odgrnejo okna in v zatemnjeno sobo spustijo več svetlobe.

Goethe si je še na smrtni postelji želel več dnevne svetlobe, kar ne preseneča. Ljudje jo potrebujemo, brez nje ne bi mogli živeti. A prav tako potrebujemo temo (čeprav je tudi tema, znanstveno korektno povedano, del svetlobe) – in te je čedalje manj. O tem doslej zapostavljenem problemu smo se ob nedavni konferenci v Postojni, na kateri so razpravljali o pomenu naravne svetlobe, pogovarjali z dr. Deborah Burnett iz San Francisca, zdravnico in arhitektko v eni osebi, ki skupaj z možem v svetovalnem podjetju Benya Burnett Consultancy že nekaj let svetuje arhitektom, kako snovati zgradbe, da bo v njih kar največ naravne dnevne svetlobe.

image
Deborah Burnett svetuje arhitektom, kako snovati zgradbe s čim več naravne svetlobe. FOTO Jožže Suhadolnik

 

Ni vsaka svetloba koristna


»Kolege arhitekte ozaveščam o pomenu naravne dnevne svetlobe in pri tem poskušam postaviti most med medicinskimi spoznanji in arhitekturno stroko, ki lahko z ustreznimi rešitvami v zasnovi bivalnih in delovnih prostorov vpliva na boljše počutje uporabnikov – in ne le počutje, ampak tudi zdravje,« pove na pogovoru v Ljubljani in poudari, da so to razmeroma nova spoznanja, ki v izobraževanje arhitektov večinoma še niso vgrajena ali vsaj ne dovolj. In ker jih naročniki, za katere arhitekti delajo, prav tako ne poznajo, ne zahtevajo rešitev, ustreznih novim dognanjem, in zanje seveda ne predvidijo sredstev.

image
FOTO Delo


»Gre torej predvsem za ozaveščanje,« opiše svojo vlogo na konferencah po svetu, na katerih zlasti arhitekte seznanja s spoznanji o pomenu in možnostih vključevanja več naravne svetlobe v bivalne in delovne prostore. V obilju razmeroma poceni umetne svetlobe se namreč dostop naravne svetlobe v prostore, kjer večina danes preživi devet desetin življenja, že leta zapostavlja – po prepričanju sogovornice in po rezultatih številnih študij na račun zdravja.

»Svetlobo moramo uporabljati, ne pa vanjo gledati,« poudari in našteje vrsto medicinskih dejstev, zakaj osvetlitev v prostorih, ki odbija svetlobo, to je ustvarja bleščanje, slabo vpliva na naše počutje in posledično na zdravje. Temu se je mogoče izogniti z razmeroma preprostimi ukrepi, da v prostor spustimo več naravne svetlobe.
 

Nujni sta obe, svetloba in tema


Ob dejstvu, da smo s svetlobo čedalje bolj obkroženi, žal ne z naravno, ampak umetno, ki se od naravne poleg sestave razlikuje po tem, da je skoraj nenehno okoli nas, se pogovor o pomenu naravne dnevne svetlobe zasuka predvsem v pogovor o njenem nasprotju, temi. Pomanjkanju naravne dnevne svetlobe, ko vsaj v razvitem delu sveta 90 odstotkov časa preživimo v zaprtih prostorih, se namreč pridružuje še en problem, po besedah sogovornice še večji. »Primanjkuje zavedanja, da je tudi tema del naravne svetlobe, ki jo človek nujno potrebuje, in sicer ob pravem času – te pa smo deležni čedalje manj.«

  • Raziskave o notranji biološki uri opravljajo šele zadnjih 25 let.
  • Biološka ura uravnava vedenje, hormone, spanje, telesno temperaturo in presnovo.
  • Ponoči jo zmoti tudi prižiganje luči ali zrenje v zaslon telefona.


Sodobni Goethe bi tako dandanes namesto Mehr Licht verjetno vzkliknil Mehr Dunkel, več teme. Burnettova pojasni, da ljudje, podobno kot druga živa bitja, potrebujemo določen ritem svetlobe in teme, ki nas uravnava z naravo in planetom, z našo biološko uro ali cirkadialnim ritmom.

Da imajo vsi živi organizmi na planetu, z nami vred, notranjo biološko uro, je človek z opazovanjem ugotovil že v davnini. Toda na vprašanje, kako ta ura deluje, znanstveniki do nedavnega niso znali odgovoriti. Zato tudi niso mogli pojasniti, kakšne so lahko posledice, če je ne upoštevamo – kar v večjem delu sveta počnemo že vsaj sto let, vse odkar nam dan uravnavata budilka in umetna svetloba.

Raziskave v kronobiologiji, vedi o notranji biološki uri živih bitij, potekajo v glavnem šele zadnjih 25 let. Bolj znane so postale pred nekaj meseci, ko so Nobelovo nagrado za medicino in fiziologijo prav za pionirsko delo v kronobiologiji dobili Jeffrey C. Hall, Michael Rosbash in Michael W. Young. Za notranjo biološko uro, ki jo čedalje manj upoštevamo, je tedaj izvedela tudi širša javnost.
 

Sinhronizirani z vrtenjem Zemlje


Kaj je pravzaprav naša notranja ura, ki smo ji podvrženi vsi, naj to hočemo ali ne? Imenujemo jo biološka ali cirkadialna ura, določa pa nam jo narava oziroma vrtenje Zemlje. Zato nanjo ne moremo vplivati, lahko pa jo zapostavljamo. Dnevni tempo nam narekuje človeško ustvarjena ura in le redkokdo si lahko privošči, da se zanjo ne zmeni. Cena neupoštevanja bi bila za veliko večino previsoka. Toda kaj pa cena neupoštevanja biološke ure? To znanstveniki odkrivajo šele v zadnjem času.

Kako se izogniti škodljivim vplivom svetlobe

Načini, kako se izognemo nepotrebnim škodljivim vplivom umetne modre svetlobe ob neprimernem času, so preprosti, le vedeti je treba zanje. Recimo z uporabo rdeče nočne lučke namesto običajne ali pa celo s tako improviziranimi rešitvami, kot jih dr. Burnettova uporablja sama: »Kadar potujem, imam vedno pri sebi črn lepilni trak in z njim v hotelski sobi prelepim vse neštete lučke, ki svetijo ves čas. Vem sicer, da tega ne bi smela početi, vendar trak ob odhodu odstranim.« Če v bolnišnicah na hodnikih podnevi omogočijo naravno svetlobo, ponoči pa jih osvetlijo z rdečimi lučmi, se čas bolnišničnega bivanja bolnikov samo s tem ukrepom občutno skrajša.


»Za notranjo biološko uro, ki nas usklajuje z okoljem, je pomemben normalen ritem svetlobe in teme,« pojasnjuje dr. Burnettova in razloži, da notranja ura zelo natančno prilagaja naše fiziološke procese posameznim fazam dneva. Uravnava tako rekoč vse naše bistvene funkcije, od vedenja do hormonov, spanja, telesne temperature in presnove. Ko se zgodi motnja v prilagajanju, na primer, ko letimo z ene celine na drugo in pri tem menjamo časovne pasove, našo notranjo uro »vrže iz tira«, in to občutimo kot »jet lag«.

Motnje biološke notranje ure pa se ne dogajajo le med čezoceanskimi poleti, ampak tudi v naših domovih tako rekoč vsako noč, ko se zaradi različnih razlogov zbudimo in prižgemo luč, ali pa ko zvečer zremo v računalniški ekran ali zaslon pametnega telefona, opozarja sogovornica. Kaj to pomeni?

»Raziskave kažejo, da kronično, dolgotrajno motenje biološke ure, recimo pri dolgotrajnejšem delu v nočni izmeni, lahko privede do povečanega tveganja za razne bolezni.« Svetovna zdravstvena organizacija je že leta 2007 opozorila na škodljive učinke nočnega dela na cirkadialni ritem in ga uvrstila med karcinogene druge stopnje. Kmalu zatem so se pojavile prve tožbe zaradi nočnega dela – »ženske, ki so delale v nočni izmeni in zbolele za rakom na dojki, so tožbe proti delodajalcem v ZDA dobile,« pove Burnettova.

»Če svetlobo modre barve, ki jo oddajajo predvsem LED-svetilke in zasloni, zaznavamo pozno popoldne ali zgodaj zvečer, to desinhronizira naš celotni sistem, saj so vse naše telesne in možganske celice povezane s cirkadialnim sistemom.«

Deborah Burnett



Nočno delo je res velik poseg v ritem življenja, ki prizadene le manjši del prebivalstva, toda po njenih besedah tudi druge motnje dnevno-nočnega ritma, ki jih poznamo vsi, niso nedolžne in ne brez vsaj dolgoročno škodljivega vpliva.

»Na primer, ko se ponoči zbudite, ker morate na stranišče, in prižgete luč. Dovolj je, da luč osvetli prostor za delček sekunde, pa jo naše telo že zazna kot signal za začetek dneva, in sproži ali pa zavre delovanje beljakovin in hormonov, denimo melatonina. Dokazano pa je, da zmanjšanje količine melatonina zaradi umetne svetlobe ponoči upočasni delovanje tamoksifena, zdravila za raka dojke, kar za osem ur,« opozori Burnettova in našteje še druge že znane neželene učinke umetne svetlobe ob nepravem času.

»Poglejmo proces celjenja ran. Rane na površini kože se celijo drugače kot tiste v notranjosti telesa. Na proces celjenja vpliva svetloba, seveda ob pravem času, saj je celjenje odvisno od cirkadialne ure. Pa vendar je danes večina prostorov za urgentno zdravljenje v bolnišnicah ves čas osvetljenih. Ali pa vpliv svetlobe na povečanje tveganja za ponovni srčni infarkt. Ob nepravilni svetlobi je tveganje, da bo bolnik doživel še en srčni infarkt, kar za tretjino večje.«
 

Geni ubogajo biološko uro


»Znanstvene raziskave neizpodbitno kažejo, da je biološka ura vključena v številne procese naše zapletene fiziologije. Vemo, da vsi večcelični organizmi, vključno z nami, uporabljajo podobne mehanizme za nadzor cirkadialnega ritma. Večino naših genov uravnava prav biološka ura. Cirkadialni ritem pa prilagaja našo fiziologijo različnim fazam dneva,« pojasnjuje sogovornica in poudarja, da je pri tem pomemben normalen ritem svetlobe in teme, ker prav svetloba notranjo uro, ki prek beljakovin deluje na ravni celice, usklajuje z okoljem.

»Vsaka celica ima tako svoj ritem, možgani pa te ritme v posameznih celicah in organih sinhronizirajo. In možgani oziroma centralna ura v njih vsak dan znova notranjo uro sinhronizira s svetlobo. Cirkadialnemu ritmu se prilagajajo tudi drugi procesi, na primer prehranjevanje,« še omeni dr. Burnettova in opozori, da ko govorimo o svetlobi, moramo razlikovati med naravno in umetno. Umetna svetloba je koristna in nujna v našem življenju, a ta koristnost ima visoko ceno, zlasti v zadnjih letih, ko se vse bolj uveljavlja energijsko učinkovitejša, vendar za zdravje škodljivejša modra svetloba, ki jo ustvarjajo LED-svetilke. »To svetlobo, tako kot svetlobo na splošno, moramo uporabljati, ne pa vanjo gledati,« poudari in te besede kot mantro v pogovoru večkrat ponovi. Zakaj?
 

Škodljivost modre svetlobe ob nepravem času


Odgovor ponujajo znanstvena dognanja iz zadnjih let, ko so znanstveniki v naših očeh odkrili prej neznane fotoreceptorje. Svetlobo lahko sprejmemo le prek celic v očesni mrežnici, od koder se signal svetlobnega dražljaja po živčevju prenese v možgane. »Ti fotoreceptorji so majhen del strukture v očeh, ki neposredno komunicira z možgani oziroma ganglijskim središčem za biološko uro, sestavljeni pa so iz melanopsinov, ki so še posebej občutljivi za modro svetlobo in komunicirajo neposredno z osrednjo biološko uro v naših možganih.«

image
V razvitem svetu devet desetin življenja preživimo v zaprtih prostorih ob umetni svetlobi. FOTO Uroš Hočevar


Prav modro svetlobo pa naj bi naši melanopsini zaradi direktne povezave s centralno notranjo uro sprejemali le kot del dnevne svetlobe predvsem čez dan. »Če svetlobo te barve zaznajo pozno popoldne ali zgodaj zvečer, to desinhronizira naš celotni sistem, saj so vse naše telesne in možganske celice povezane s cirkadialnim sistemom,« razlaga sogovornica. Modro svetlobo oddajajo zlasti zasloni, predvsem zasloni telefonov, v katere pogosto gledamo tudi zvečer in ponoči. Kot kažejo raziskave v zadnjem času, ne brez škode.

»To je posebno velik problem za dve starostni skupini: za otroke in starejše,« pojasnjuje Deborah Burnett. »Za otroke zato, ker vse do približno 18. leta njihove oči še nimajo naravnega zaščitnega mehanizma in sprejmejo iz bele svetlobe kolikor je le mogoče modre. Za starejše ljudi pa zato, ker zaradi temnenja leče njihove oči prav tako sprejemajo več modre svetlobe. V Franciji in tudi drugod že opozarjajo na ta problem.«