Proti koncu vietnamske vojne, ko so se Američani že pripravljali na umik, so se začeli izboljševati tudi odnosi med velesilama. Prvi koraki so bili v resnici narejeni že konec leta 1970, ko je predsednik sovjetske akademije znanosti Mstislav Keldiš odgovoril na pismo takratnega direktorja Nase Thomasa Paina, ki je predlagal skupno vesoljsko odpravo.

Program je podprl Henry Kissinger, svetovalec predsednika Richarda Nixona. Leta 1972 sta državi podpisali sporazum na pod­ročju raziskovanja vesolja in se zavezali, da bosta odpravo izvedli leta 1975. Namen skupnega vesoljskega poleta in programa ASTP, kakor so ga imenovali, je bil popuščanje napetosti v času hlad­ne vojne.

Skupni program je za Sovjete pomenil, da bodo morali javnosti razkriti marsikatero podrobnost svojega vesoljskega programa, ki je bila dotlej strogo varovana skrivnost. Do vesoljske ladje Sojuz bo imela dostop tuja posadka in številni ameriški vesoljski strokovnjaki, kar je bilo pred tem nepredstavljivo.
 

16.780 kg

je tehtal
Apollo
skupaj
z modulom
za spajanje

Rokovanje in izmenjava daril

Cilj odprave sta bila združitev Apola 18 in Sojuza 19 in skupni orbitalni let. Američani so za ta namen svoji ladji dodali poseben modul za združitev, saj sta posadki v plovilih dihali različen zrak; Sovjeti so imeli mešanico dušika in kisika, Američani pa čisti kisik. Vesoljski ladji sta poleteli vsaka s svoje celine in na različnih nosilnih raketah, vendar na isti dan – 15. julija 1975 ob neposrednem televizijskem prenosu. Na krovu Apolla so bili trije astronavti, poveljnik Thomas Stafford, pilot komandnega modula Vance Brand in pilot modula za spajanje Donald Slayton. V Sojuzu sta bila dva kozmonavta – poveljnik Alek­sej Leonov in inženir Valerij Kubasov.



Plovili sta se spojili 17. julija približno 220 kilometrov nad Zemljo, poveljnika sta se rokovala, Sovjeti pa so prebrali izjavo voditelja Leo­nida Brežnjeva in sprejeli telefonski klic takratnega ameriškega predsednika Gerarda Forda. Po obvezni izmenjavi daril sta se posadki posvetili skupnim znanstvenim eksperimentom, izvedli pa sta tudi več manevrov razdruževanja in ponovnega združevanja.
 

Zastrupitev ob povratku

Po 44 urah sta se ladji ločili, kozmonavta sta ostala v orbiti še pet dni, astronavti devet dni. Med spuščanjem Apolla proti Tihemu oceanu pa se je zapletlo. Ko so se nad plovilom že odprla padala, so še vedno delovali mali manevrirni raketni motorji in del plinov strupenega kemičnega raketnega goriva dušikovega tetroksida je ušel v kabino. Stafforda in Slaytona je obšla slabost, Brand je celo omed­lel. Stafford je prisebno pograbil zaščitne maske in verjetno rešil življenje sebi in kolegoma, saj so zdravniki v bolnišnici v Honoluluju ugotovili, da so se za las izognili hudi zastrupitvi.

Program ASTP je bil labodji spev vesoljske ladje Apollo, ki mu je čez šest let sledil prvi polet vesoljskega taksija Columbia. Naslednji skupni ameriško-ruski vesoljski polet se je zgodil šele dve desetletji pozneje, leta 1995, ko je shuttle začel voziti do vesoljske postaje Mir. Od začetka gradnje Mednarodne vesoljske postaje leta 1998 do danes so skupni poleti astronavtov različnih narodnosti nekaj vsakdanjega.

–––
Miloš Krmelj je predstavnik Mednarodne vesoljske univerze ter redni član in regionalni sekretar Mednarodne akademije za astronavtiko. Leta 1974 je na vesoljskem kongresu Mednarodne astronavtične federacije v Amsterdamu osebno spoznal kozmonavta Alekseja Leonova in astronavta Thomasa Stafforda.