Ko nas niti strah pred rakom ne prežene v senco

Paradoks poletja: Se za sončenjem za vsako ceno skriva zasvojenost?
Objavljeno
10. avgust 2018 07.00
Posodobljeno
10. avgust 2018 07.00
Že pred desetletji so sumili, da se pri mnogih užitek sončenja kaj kmalu sprevrže v zasvojenost, v zadnjih letih pa so raziskave to domnevo potrdile. FOTO: Shutterstock
O zagorelosti, ki je bila pred leti znamenje zdravja, še vedno pa velja za privlačno, danes nesporno vemo, da je klic kože v sili. Ne v kakršnikoli, ampak v zelo nevarni. Med rakavimi obolenji, ki so precej odvisna od našega ravnanja in navad, poleg tistih, povezanih s kajenjem, posebej izstopa najhujša oblika kožnega raka, maligni melanom. Ta je dokazano povezan z izpostavljanjem sončnim žarkom na prostem in ultravijoličnim v solariju. Toda ob pogledu na plaže ob morju, jezerih in tudi na drugih kopališčih se zdi, kot da tega večina ljudi ne ve ali pa se za opozorila o tveganju ne zmenijo.

Malignega melanoma je po epidemioloških podatkih prav zaradi pretiranega sončenja čedalje več povsod v razvitem svetu. V Evropi je ta rak glavni vzrok smrtnosti zaradi rakavih obolenj med ženskami v starosti od 25 do 35 let. Sodeč po članku Katje Leskovšek in Janje Ocvirk z naslovom Maligni melanom: poznavanje bolezni, dejavnikov tveganja in odnos do njih v mladi odrasli populaciji v Sloveniji, objavljenem v zadnji številki revije Onkologija, pojavnost malignega melanoma tudi pri nas zadnja desetletja strmo narašča. Po pogostosti je na šestem mestu, utegne pa se povzpeti še višje. Podatki namreč kažejo, da se število obolelih povečuje. Medtem ko je med letoma 2004 in 2008 v Sloveniji za malignim melanomom zbolelo povprečno 185 moških in 214 žensk na leto, je v naslednjih petih letih povprečno letno število obolelih naraslo že na 246 moških in 249 žensk.


Tveganja se zavedamo, a ga vseeno izzivamo


Pri nas je večina obolelih starejših, ki so se v mladih letih sončili, ko še ni bilo znano, da je od sončenja opečena koža povezana s poznejšim pojavom malignega melanoma. Danes je ta povezava že dobro znana, o čemer priča denimo študija, ki so jo opravili raziskovalci z ljubljanske medicinske fakultete in onkološkega inštituta. Poznavanje malignega melanoma in dejavnikov tveganja so preverjali pri študentih štirih fakultet ljubljanske univerze, in sicer za medicino, elektrotehniko, farmacijo ter matematiko in fiziko. V anonimni raziskavi po spletni povezavi so preverjali tudi odnos študentske populacije do dejavnikov tveganja za to bolezen.

image
Med letoma 2009 in 2013 je za malignim melanomom pri nas zbolelo povprečno 246 moških in 249 žensk na leto. FOTO: Shutterstock


Po pričakovanju rezultati, objavljeni v junijski reviji Onkologija, kažejo, da se tveganja za maligni melanom zelo dobro zavedajo zlasti študentje medicine, kar dobro pa tudi drugi študentje. Presenetljivo pa je, da se tako eni kot drugi oziroma številni med njimi kljub védenju o škodljivem izpostavljanju UV-žarkom ne morejo odpovedati poležavanju na plaži čez dan. Da to počnejo, je izjavilo 18,5 odstotka sodelujočih v raziskavi.

V primerljivih tujih raziskavah je ta delež še večji. Na Češkem so ugotovili, da se čez dan soncu namerno izpostavlja kar 32 odstotkov anketiranih, na Škotskem pa celo 42 odstotkov. Pri tem preseneča, da to poležavanje na soncu ni tako nedolžno. Švicarski raziskovalci so, na primer, prišli do podatka, da je med mladimi več kot 56 odstotkov anketiranih imelo vsaj enkrat v življenju hude sončne opekline, na Češkem je o opeklinah zaradi sončenja poročalo 66 odstotkov anketiranih, starejših od dvajset let, pri nas pa dobrih 54 odstotkov vprašanih.
 

Zakaj se ne moremo odreči sončenju


Raziskave torej kažejo, da se marsikdo, čeprav ve, kako tvegano je pretirano izpostavljanje UV-žarkom, ne more odpovedati miku zagorelosti. Kaj je tisto, kar ljudi žene k pretiranemu nastavljanju sončnim žarkom, kljub temu da poznajo povezavo med sončenjem in prezgodaj postarano kožo in celo smrtonosnim kožnim melanomom?

Je to zasvojenost? Znanstveniki prikimavajo. Že pred desetletji so sumili, da se pri mnogih, ki se radi nastavljajo soncu, užitek sončenja kaj kmalu sprevrže v zasvojenost, raziskave v zadnjih letih pa so to domnevo potrdile. Članek v znanstveni reviji Biology je tudi razkril, kaj se dogaja v možganih tistih, ki brezmejno uživajo na soncu. Avtorji, raziskovalci s teksaške univerze, v njem predstavljajo rezultate raziskave, s katero so odkrili, da v možganih navdušencev nad sončenjem med izpostavljenostjo ultravijoličnim žarkom, to je med sončenjem, pogosto potekajo enake aktivnosti kot v možganih zasvojencev z mamili, ko se omamljajo.

Pod drobnogled so vzeli prostovoljce, ki redno obiskujejo solarij kljub zavedanju o tveganju, da bodo zaradi tega leta pozneje zboleli za kožnim rakom. Takih ljudi je vsaj med belimi prebivalci v ZDA, verjetno pa tudi drugje po svetu, kar veliko. Solarij redno obiskuje okoli 30 milijonov Američanov, čeprav je sončenje v solarijih Svetovna zdravstvena organizacija uvrstila med dejavnike, ki povzročajo raka. V Kaliforniji, na primer, so ga prav zato prepovedali mlajšim od 18 let. A kljub temu vsak dan svoj odmerek zagorelosti poišče v solarijih kar milijon ljudi.


Več kot mik zagorelosti


Kaj jih žene k temu? Večina odgovarja, da jim je videz z bolj zagorelo poltjo všeč. Toda znanstveniki so posumili, da se pod njihovo kožo skriva globlji razlog, ki se ga oboževalci sončenja verjetno niti ne zavedajo.

image
Pojavnost malignega melanoma tudi v Sloveniji zadnja desetletja strmo narašča. FOTO: Tomi Lombar


Že leta 2005 so raziskave razkrile, da večina navdušencev nad sončenjem po značaju oziroma vedenju ustreza psihiatrični definiciji motnje zlorabe snovi, take, kot je značilna pri zlorabi alkohola. Vsaj tako so pokazali odgovori oboževalcev sončenja, ki so jim dali opraviti test, kakršnega psihologi in psihiatri uporabljajo pri ugotavljanju zasvojenosti z alkoholom. Dr. Bryon Adinoff, profesor psihiatrije na teksaški univerzi, je sklenil pogledati še globlje. Nekaj rednih obiskovalcev solarija, ki zahajajo tja vsaj trikrat na teden, mu je uspelo pregovoriti v sodelovanje v raziskavi, v kateri so jim nato raziskovalci v žilo vbrizgali radioizotopno sredstvo in s pomočjo tega opazovali, kaj se dogaja v možganih prostovoljcev med sončenjem.



Ti so bili med raziskavo v nekaterih primerih izpostavljeni resničnim ultravijoličnim žarkom v solariju, v nekaterih primerih pa, ne da bi vedeli, le navideznim žarkom. Slike možganov so pokazale, da so se med resničnim sončenjem v njihovih možganih aktivirala območja, značilna za zasvojenost, medtem ko se med navideznim sončenjem to ni zgodilo. Zanimivo je tudi, da so sami prostovoljci po navideznem sončenju občutili večjo željo po sončenju, po resničnem sončenju pa je bila ta želja večinoma potešena.

Po mnenju raziskovalcev to dokazuje, da so nekateri preprosto zasvojeni s sončenjem in se mu zato ne morejo zlahka odreči. Tako bo na kopališčih in plažah bržkone tudi letos poleti še kar gneča, potemnela polt pa želja in zadovoljstvo mnogih – kljub morebitni opečeni koži in kljub zavedanju o tveganju, da bodo morda nekoč, čez deset ali dvajset let, na koži nenadoma opazili drobno zlovešče znamenje, ki se bo izkazalo za maligni melanom. Če ga bodo pravočasno odstranili, jo bodo najverjetneje odnesli brez hujših posledic. Če pa bodo znamenje spregledali ali ga opazili prepozno, se bo verjetno zgodilo, da pet let za tem ne bodo več med živimi.