Komentar: Nevidne ženske

Junijsko jutro v Provansi, vonj po sivki in počasen tempo dopusta. Popolna kulisa za lahkotno branje – vsaj tako sem mislila. Namesto tega me je knjiga z naslovom Invisible Women posrkala v nepričakovano spiralo razmišljanja, nelagodja in tihe jeze.

Dejstva, ki so se na prvi pogled zdela samoumevna, so nadvse zgovorna: svet, ki naj bi bil zasnovan za vse, je v resnici bolj varen in udoben za mojega moža kot zame in štiri milijarde drugih žensk na Zemlji. Človeštvu vsakdanjik krojijo na videz nevtralne rešitve, načrtovane po moškem referenčnem modelu. Ženske preprosto manjkajo. Ta tišina v podatkih, ta odsotnost, ima zelo konkretne posledice.

V naslednjih mesecih sem začela svojo okolico zaznavati nekoliko drugače. V pisarni sem opazovala znan prizor: sodelavke, oblečene v plasti puloverjev, in sodelavce v kratkih rokavih, kot da je zunaj pozna pomlad. Ni šlo le za občutek. Standardi za sobno temperaturo temeljijo na modelih, razvitih na podlagi moškega metabolizma, raziskave pa kažejo, da je za ženske optimalna temperatura celo do tri stopinje višja. Tudi ta tekst nastaja v pisarni – v volneni jopici in s šalom.

Opazila sem, da me varnostni pas v mojem avtomobilu neprijetno reže in stiska. Prijateljice so moje opažanje potrdile – tudi njim je varnostni pas pogosto neudoben. Za dizajn varnostnih pasov se uporabljajo testne lutke z merami povprečnega moškega. Tako imajo ženske 47 odstotkov večjo možnost za hujše poškodbe v prometnih nesrečah. To nista zgolj estetika in neudobje. So resne posledice sveta, ki je bil izmerjen, načrtovan in optimiziran brez upoštevanja polovice populacije.

Takšna pristranskost ni rezultat sodobnega časa, temveč ima globoke korenine. Že v četrtem stoletju pred našim štetjem je Aristotel v delu De generatione animalium zapisal, da je ženska »pohabljen moški«. Misel, ki danes zveni groteskno, je stoletja oblikovala razumevanje biologije. Ta logika z leti ni izginila, temveč se je le preoblekla v podatke, modele in standarde. Potrebovali smo dva tisoč let, da smo začeli Aristotelovo perspektivo zares razgrajevati in razmišljati o ženskem telesu kot o avtonomnem biološkem sistemu.

In vendar – ali smo to tudi že ponotranjili?

Po anekdotičnih opažanjih sem stopila korak nazaj in začela današnji svet analizirati skozi prizmo sociozgodovinskih dejavnikov. Biologija in medicina sta stoletja temeljili na filozofskih načelih ter opazovanju. Ker so bile ženske dolga stoletja izključene iz javnega in znanstvenega življenja – kot raziskovalke in kot raziskovani subjekti – se njihova izkušnja preprosto ni sistematično beležila. Ko so v 18. stoletju znanstveniki naposled začeli raziskovati žensko telo, so ga obravnavali skoraj izključno na ravni reprodukcije. Merilo zdravja je bilo enačeno s sposobnostjo rojevanja otrok.

Moški in ženske se med seboj razlikujemo po hormonskem delovanju, metabolizmu, imunskem odzivu, velikosti organov in porazdelitvi maščobnega tkiva. V preteklosti je bil problem za neupoštevanje razlik predvsem pomanjkanje podatkov o ženski anatomiji in fiziologiji. Danes razpolagamo z neprimerljivo več biomedicinskimi podatki kot kadarkoli prej – v zadnjem desetletju se je količina podatkov v zdravstvu povečala za več kot petdesetkrat. Vprašanje vključenosti ženske populacije se je zato spremenilo v vprašanje pravilne analize podatkov, v kateri so ženske upoštevane. Prav v tem tiči razlog za tako imenovano vrzel v podatkih.

Predpostavka, da so te razlike nepomembne, vztraja. Ta slepa pega v podatkih nas je skozi leta pripeljala do sistemskih pomanjkljivosti, ki jih danes imenujemo vrzel v zdravju žensk. To pomeni, da so bolezni pri ženskah slabše raziskane, pozneje diagnosticirane in pogosto zdravljene z več stranskimi učinki.

Izrazito zanimanje za temo je zame postalo katalizator za novo poklicno pot. Nekaj mesecev kasneje sem spakirala kovčke in se odpravila na Nizozemsko, v Erasmus Medical Center Rotterdam.

Sprejeta sem bila na rezidenčni program ERC Frontiers za znanstveno novinarstvo v okviru centra za raziskave in inovacije na področju ženskega zdravja – prvega in največjega tovrstnega centra na Nizozemskem. Priložnost, da znanost prevedem v zgodbe in hkrati bolje razumem problem, ki me je vse bolj zaposloval.

V preteklih mesecih sem govorila z desetinami raziskovalk in raziskovalcev, zdravnic in zdravnikov. Njihovo sporočilo je bilo presenetljivo enotno: vrzel v zdravju žensk obstaja in ne obravnavamo je učinkovito.

Na to opozarja tudi Svetovni ekonomski forum, ki vrzel v zdravju žensk uvršča med ključne zdravstvene in ekonomske izzive. Navajajo, da ženske v primerjavi z moškimi približno 25 odstotkov več svojega življenja preživijo v slabem zdravju, kar kaže, da razlogi niso zgolj biološki, ampak sistemski. Skoraj polovica bremena bolezni pri ženskah nastopi v delovno aktivnih letih, kar problemu doda še ekonomsko dimenzijo: vpliva ne le na kakovost življenja, temveč tudi na produktivnost in s tem na ustvarjanje gospodarske vrednosti. Po ocenah bi zaprtje te vrzeli lahko svetovnemu gospodarstvu vsako leto prineslo tisoč milijard dolarjev.

To je zgodba o pristranskosti, ki je bila dolgo nevidna. Vprašanje ni več, ali obstaja, temveč koliko časa si jo lahko še privoščimo spregledati. V naslednjih številkah se bom posvetila njenim vzrokom in posledicam ter pogledala, kako jo obravnavajo na Nizozemskem.

–––

Nika Žibrat Kalanj je raziskovalka in komunikatorka znanosti na Kemijskem inštitutu ter udeleženka rezidenčnega programa Frontiers za znanstveno novinarstvo. Raziskuje vrzel v zdravju žensk na univerzitetnem medicinskem centru Erasmus v Rotterdamu.