Tiskane izdaje
Množično umiranje živali je pogost naravni pojav, ki ima lahko številne vzroke. Pri nekaterih vrstah je del običajnega življenjskega cikla. Enodnevnice (Ephemeroptera) so žuželke, ki kot odrasli osebki živijo le dan ali malo več. Zato da se med sabo najdejo in razmnožijo, morajo čas aktivnosti v letu uskladiti vsaj na teden natančno, če ne še bolj. To pomeni, da v tistem tednu vsi tudi hkrati, množično poginejo. Edina območja, v katerih preživijo vrste, ki jim v ekologiji rečemo »r« strategi, so hitro spremenljiva okolja. Njihova strategija preživetja je, da se razmnožijo s tisoči potomcev, od katerih jih zaradi surovih razmer preživi vsaj nekaj. Drugi poginejo, včasih vsi hkrati, torej množično. Takšen primer so nekatere vrste žab, na primer navadna krastača (Bufo bufo). Samica znese spomladi do 10.000 jajc, v letih, ko mlaka z mrestom presuši prezgodaj, pa poginejo vsi paglavci. Množični pogini so tudi posledica nalezljivih bolezni, ki so eden od naravnih mehanizmov uravnavanja preveč namnoženih populacij. Čeprav manj pogosto smo razlog za množične pogine tudi ljudje, bodisi neposredno, z izpusti strupenih oziroma nevarnih snovi v okolje ter s fizičnim uničevanjem osebkov, ali posredno z ovirami, ki jih postavljamo živim bitjem v prostoru.
Prav vse vrste so lahko žrtev nepričakovanega naravnega množičnega umiranja, kadar se pojavi splet okoliščin, na katerega niso prilagojene. Za živali, ki potujejo v velikih jatah, je za kaj takega lahko dovolj le hip. Trenutek nepazljivosti vodilnega osebka ali nenadna sprememba razmer zmedeta usklajen ritem jate in katastrofa je neizogibna. Podobno kot pri nesrečah z množično udeležbo v naših vrstah. Na kolesarski dirki denimo padec prvega kolesarja v skupini povzroči spektakularno prevračanje večine, ki mu je tesno sledila - v tem primeru sicer na srečo brez smrtnih posledic. Trenutek nepazljivosti kontrolorja pri kretnici, in potniška vlaka s po dvesto potniki se zaletita. Nenaden zračni vrtinec, in letalo z nekaj sto ljudmi izgine z radarskih zaslonov. Kot mleko gosta megla na avtomobilski cesti, in reševalci imajo dela za vso noč.
V skupino nesreč zaradi spleta okoliščin lahko verjetno uvrstimo tudi množične pogine ptic na različnih koncih sveta v prvih dneh letošnjega leta. Ni pa to zelo izjemen dogodek. Krajevni kronisti jih zapišejo vsako leto nekaj. Njihovi prispevki so resda le drobec celote, saj se večina takšnih umiranj zgodi v manj naseljenih krajih, kjer kronistov ni.
Vzroki množičnega umiranja ptic
Dejavniki, ki povzročajo množično umiranje ptic, so bodisi naravni bodisi antropogeni (človeškega izvora). Pogosto je razlog več različnih dejavnikov, ki množično smrtnost povzročijo le v kombinaciji drug z drugim, medtem ko posamezen ne bi imel takšnega učinka.
Naravni dejavniki lahko delujejo neposredno ali posredno. Najpogostejši naravni dejavnik množične smrtnosti pri pticah so neugodne vremenske razmere. Slabo vreme ptice lahko preseneti kadarkoli, vendar so nanj najbolj občutljive med selitvijo ter tik pred njo in po njej. Selitev sama po sebi je zanje izjemno naporna in tvegana, saj preletijo velike razdalje in pogosto letijo nad okolji, ki zanje niso ugodna. Na poti nemalokrat naletijo na vremenske razmere, ki so zanje usodne, bodisi neposredno (toča, udar strele), bodisi posredno (megla ali nizka oblačnost, močni vetrovi, deževje). Če kopenske ptice na poti čez ocean zajame nevihta ali v gosti megli zaidejo, se zgodi, da morajo izčrpane pristati na vodni gladini, od koder pogosto ne morejo več vzleteti in naposled poginejo od lakote. O tem pričajo številni primeri na obalo naplavljenih selivk, denimo veliko prepelic (Coturnix coturnix), hudournikov (Apus apus) in lastovk na severni obali Afrike, stotine vrtnih penic (Sylvia borin) ob španski obali, 200.000 ptic na Huronskem jezeru v ZDA ob eni sami nevihti itd. Podobne težave spremljajo vodne ptice, ki letijo nad kopnim. Na zahodu ZDA, kjer poteka selitvena pot črnovratih ponirkov (Podiceps nigricollis), so snežne nevihte večkrat prisilile jate teh ptic v nerodne pristanke na trda tla, ki so bili za večino usodni.
Neugodno vreme je za selivke lahko usodno tudi tik pred začetkom selitve ali ob prihodu z nje. Največkrat se zaradi nepričakovanega poslabšanja vremena ali podaljšane zime močno zmanjša dostopnost hrane. Žuželke so v hladnem vremenu neaktivne ali poginejo, do vodnih organizmov ne morejo zaradi poledenelosti voda, talni nevretenčarji pa so nedostopni zaradi snežne odeje ali zmrzali. Spomladi 1966 so na takšne razmere naletele pribe (Vanellus vanellus) ob prihodu na skandinavska gnezdišča. Po množičnem poginu teh ptic se je število gnezdečih parov v lokalnih populacijah zmanjšalo za 30 do 90 odstotkov. Ob koncu nenavadno dolge zime je leta 1986 v Švici in na Nizozemskem zaradi izčrpanih zalog hrane poginilo 25.000 vodnih ptic, zlasti rac potapljavk, saj se jim zaradi slabega vremena ni uspelo pravočasno odseliti.
Razlog za pomanjkanje hrane lahko tiči tudi drugje. Med naravnimi dejavniki, ki vsakih nekaj let drastično zmanjšajo količino hrane za morske ptice v vzhodnem Tihem oceanu, je pojav El Niño, ko površinski topli tropski morski tok, reven s hranili, izpodrine hladno, s hranili bogato vodo Humboldtovega toka ob zahodni južnoameriški obali. V devetdesetih je ta pojav trajal nenavadno dolgo (1990-1995) in dosegel celo vode Aljaškega zaliva, kjer naj bi povzročil množični pogin ozkokljunih lumn (Uria aalge). V prvi polovici leta 1993 je tam zaradi pomanjkanja rib po oceni strokovnjakov poginilo okoli 100.000 teh ptic.
Prav tako množično umiranje ptic povzročajo bolezni. Medtem ko je ptičja gripa usodna zlasti za perutnino, nekatere perutninske bolezni močno prizadenejo tudi populacije prostoživečih ptic. Nepredstavljivo število - desetine milijonov osebkov severnoameriškega škrlatca (Carpodacus mexicanus) je v letih 1994-1996 pokosila epidemija paratuberkoloze, ki jo povzroča Mycoplasma gallisepticum . Večina poginulih osebkov so bili samci, kar je drastično spremenilo razmerje med spoloma v populaciji.
Med naravne dejavnike štejemo tudi zastrupitve s strupi, ki nastajajo v naravi. Pri botulizmu gre na primer za zastrupitev s toksinom, ki ga tvori anaerobna bakterija Clostridium botulinum. Bolezen prizadene 200 do 300 vrst prostoživečih ptic. Bakterija C. botulinum je konglomerat fiziološko zelo raznolikih organizmov - serotipov, ki tvorijo različne nevrotoksine - živčne strupe, tipi pa so različno geografsko razširjeni. Ti nevrotoksini so najmočnejši znani biološki strupi. En gram čistega toksina tipa A teoretično zadostuje za smrt 10 milijonov ljudi. Tip C je nevaren za ptice in je razširjen po vsej Evropi. Za človeka ni nevaren. Razširjen je v skoraj vseh vodnih okoljih po svetu - predvsem v mulju in blatu rek, kanalov, ribnikov in jezer. Tipa, nevarna za ptice in človeka, ki so ju prav tako registrirali v Evropi, sta A in B. Ugodne razmere za izbruh botulizma v naravi so visoke temperature, okolje brez kisika (blato, mulj) in hranila v okolju.
Zasledimo jih v močno evtrofiziranih vodah, kjer se kisik navadno porabi zaradi gnitja biomase, visoke temperature pa dodatno zmanjšajo njegovo topnost v vodi. Spore te bakterije, ki so tako rekoč povsod v blatu, v opisanih pogojih zaživijo, se hranijo in razmnožujejo, pri tem pa sproščajo strup, ki je zaradi medija širjenja nevaren predvsem za vodne ptice. V začetku prejšnjega stoletja je bil botulizem prvič prepoznan kot vzrok velikih poginov ptic v ZDA. Leta 1925 so o 100.000 poginulih vodnih pticah poročali iz države Oregon, štiri leta pozneje pa o 100.000 do 300.000 z velikega slanega jezera v Utahu. Po izbruhu botulizma na kalifornijskem jezeru Tulare je leta 1941 poginilo 250.000 rac. Po nekaterih ocenah je zaradi tega vzroka na celotnem območju ZDA leta 1952 poginilo med 4 in 5 milijonov vodnih ptic. Pojav je znan tudi med rejci perutnine - v publikaciji izpred dvajsetih let je navedenih 95 primerov izbruhov iz devetih držav. Prizadete živali so bile fazani, kokoši, purani, prepelice, race in gosi. Prvi primeri izbruha botulizma iz Evrope so iz 60. let. V 70. letih so bili posebno močni izbruhi na Nizozemskem in v Nemčiji, kjer je na jezeru Ismaninger Speichersee pri Münchnu poginilo več kot 100.000 ptic. Večji izbruhi botulizma so znani iz enajstih evropskih držav. Pojav je bil opažen na vseh celinah, razen na Antarktiki. V zadnjem času so problem botulizma marsikje po svetu učinkovito zmanjšali z ustreznim upravljanjem mokrišč.
Antropogeni dejavniki
Naravni pojavi pa so lahko le posreden dejavnik, ki ptice privede do tega, da pridejo v stik s kakšnim antropogenim dejavnikom, ki bi se mu sicer lahko izognile. Med njimi so predvsem posledice fizičnih trkov v zgradbe, zastrupitve ter kot posebna oblika - lov na selivke.
Megla ali nizka oblačnost zmanjšata vidljivost, zaradi česar prihaja do trkov v objekte, ki jih je v krajino postavil človek. Gre zlasti za trke v visoke stavbe, stolpe in svetilnike, zračne vode ter vetrnice vetrnih elektrarn. V ZDA so na primer ocenili, da zaradi tovrstnih trkov vsako leto pogine od 100 milijonov do milijardo ptic, pri čemer so kot posebno obliko trka upoštevali tudi žrtve prometa oziroma trke z vozili. Največ ptic pogine ob trkih v zgradbe in okna, sledijo zračni vodi in promet. Jeseni 1954 je nizka oblačnost nad Novo Anglijo prisilila nočne selivke, da so letele na bistveno nižji nadmorski višini kot običajno. V treh oktobrskih nočeh je na več mestih v državi zaradi trkov v objekte poginilo 107.000 osebkov različnih vrst ptic. Svetilniki in druge zgradbe v obliki visokih stolpov so za seleče se ptice še posebej nevarne, zlasti v slabih vremenskih razmerah v obdobju jesenske selitve, to je konec poletja in na začetku jeseni. V stavbe in stolpe, višje od 150 metrov, se zaleti znatno več ptic kot v nižje zgradbe. V ugodnih vremenskih razmerah pa ptice letijo precej višje, tako da se trkom zlahka izognejo.
Onesnaževanje okolja je precej redkejši dejavnik pomora ptic, čeprav lahko na primer lokalno škropljenje velikih polj s pesticidi povzroči množične pogine. Zastrupitev je bila vzrok tudi za največji do zdaj znani pogin ptic v Sloveniji. Oktobra 1983 so na Ptujskem jezeru prešteli več kot 1200 poginulih vodnih ptic, ki so se zastrupile z deratizacijskim sredstvom klorofacim. Za primerjavo, takrat se jih je na jezeru zadrževalo okoli 4000. Najbolj pogosti množični pomori se zaradi onesnaževanja in zastrupitev zgodijo ob naftnih izlitjih, ki prizadenejo predvsem morske ptice.
Kot posebno obliko antropogenega vpliva na množične pogine oziroma pomore ptic pa obravnavamo tudi lov na selivke, ki je še posebej problematičen v južni Evropi. Ob vzhodni jadranski obali na primer lovci vsako leto menda pobijejo 2 milijona ptic. Intenziven in nenadzorovan lov v državah jugovzhodne Evrope naj bi imel za posledico celo verjetno izumrtje nekaterih vrst ptic, denimo tenkokljunega škurha (Numenius tenuirostris), katerih glavna selitvena pot gre prav čez to območje.
Množični pogini ptic so torej tesno povezani z njihovo selitvijo in se pojavljajo na različnih krajih sveta bolj ali manj vsako leto. Navadno je kriva kombinacija več dejavnikov, kot kaže, pa velikokrat k temu posredno ali neposredno prispevajo različni antropogeni dejavniki. Pogini neredko vplivajo tudi na gnezdeče populacije ptic. Takšen učinek je imel spomladi 2005 peščeni vihar, ki je med selitvijo nazaj na evropska gnezdišča zajel bele štorklje (Ciconia ciconia). Posledice množičnega pogina so se v letu 2005 poznale po vsej Evropi, med drugim pri nas, ko je gnezdilo znatno manj štorkelj. Zaradi tega je poznavanje selitvenih poti in razmer vzdolž njih ključno pri ohranjanju populacij ptic selivk na njihovih gnezdiščih. Ornitoloških raziskav, ki bi se podrobneje ukvarjale s problematiko selitve in pogini ptic, pa pri nas skorajda ni.
Primeri množičnih poginov pticEden najzgodnejših primerov množičnega pogina ptic je bil opisan že leta 1754. Leta 1896 so mrtve ptice več vrst prekrile ulice mesta v Louisiani. Pogin so pripisali neurju in nenadni ohladitvi. Dobro dokumentiran je tudi pogin iz leta 1906, ko se je marca nenadoma razbesnelo neurje s snegom v ameriški zvezni državi Minnesota. Ta dan je postal znan kot »veliki ptičji dež«, saj je bilo število najdenih ostrogležev (Calcarius lapponicus) ocenjeno na milijon in pol. Samo 750.000 so jih našli na dveh zamrznjenih jezerih, manjših od 2,6 kvadratnega kilometra. Septembra 1931 sta močna ohladitev in obsežno območje vremenske motnje v srednji Evropi ustavila jesensko selitev ptic v Avstriji, Nemčiji in na Madžarskem. V Nemčiji je ta dan poginilo več kot milijon lastovk, 89.000 ptic pa so uspešno z vlakom in letalom prepeljali z Dunaja v Benetke, kjer so jih izpustili. Na daljnem severu so leta 1960 našteli dobrih 50.000 zamrznjenih pisanih gag (Somateria spectabilis), štiri leta kasneje pa še 100.000. Črnovrati ponirek (Podiceps nigricollis) je vrsta, ki gnezdi po večjem delu severne poloble, z nekaj pari tudi v Sloveniji. V zvezni državi Utah imajo iz leta 1997 opisan primer pogina 35.000 osebkov zaradi snežnega meteža. Številka je zanimiva, saj na primer v Evropi gnezdi največ 96.000 parov te vrste ponirka.
