

Anže Jurček je magister socialnega dela, zaposlen kot asistent na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, kjer deluje v okviru Katedre za raziskovanje in organizacijo.
Pogovor. Brez pogovora bi težko delal to, kar delam in raziskujem, to pa je predvsem spoznavanje življenjskih zgodb, izkušenj in sveta ljudi, s katerimi se srečujemo v socialnem delu.
V širšem pomenu je moje raziskovalno področje socialno delo, se pa v zadnjih letih ukvarjam predvsem z raziskovanjem prakse socialnih delavk in delavcev, ki delujejo v zdravstvenih organizacijah. Zanimajo me njihove vloge in naloge v zdravstvenih timih, kakšen je njihov prispevek k celostni oskrbi uporabnikov zdravstvenih storitev in kako sodelujejo z drugimi zdravstvenimi delavci in sodelavci. Pri tem se odpirajo tudi teme, kot sta prepoznavnost stroke socialnega dela v zdravstvu in razumevanje dejavnikov, ki v praksi spodbujajo ali zavirajo sodelovanje v zdravstvenih timih.
V družbi, kjer se pogosto zdi, da bi si predvsem želeli hitrih in dokončnih rešitev za kompleksne težave, je zame čar znanosti ravno v tem, da se spoznavanje nikoli ne konča, vsak odgovor pa je izhodišče za nova raziskovanja in razmisleke.
Vse pomembne nacionalne in mednarodne resolucije, konvencije itd. poudarjajo, da je treba najtrdovratnejše izzive sodobnih družb reševati z medsektorskim, medorganizacijskim in medpoklicnim sodelovanjem, se pravi celostno. Upam, da bo moje delo majhen prispevek k zavedanju, da je znanost socialnega dela tudi del te rešitve.
Lahko bi rekel, da ko se mi je ponudila možnost zaposlitve na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, čeprav sem duha raziskovalca in vedoželjnega človeka, ki želi bolje razumeti svet okoli sebe, v sebi opazil že veliko prej.
Rad rečem, da je zame težko kaj lepšega kot vzeti si čas za dobro hrano in pijačo v še boljši družbi. Glede na to, da sem šolan kuhar, ni presenetljivo, da me zanima kulinarika, še posebej če je združena s popotovanji v neznane kraje. Sem tudi velik ljubitelj filmov, knjig in nasploh vsega, kar me seznani z novimi zgodbami in izkušnjami.
Odsotnost strahu pred neznanim, lakota po (novem) znanju in globoka človečnost. V duhu reka Noben človek ni otok pa tudi ponižno zavedanje, da so delo in dosežki tudi rezultat vseh, ki so prišli pred nami, vseh, s katerimi pri delu sodelujemo, in tudi vseh, ki nam zaupajo, da raziskujemo njihova življenja, ter z nami delijo svoje življenjske zgodbe.
Mislim, da ni enega takšnega prelomnega odkritja ali spoznanja, si pa želim, da bi se v znanosti vrnili k človeku in skupnosti ter da bi se okrepilo zavedanje, da brez celostnih pristopov in sodelovanja različnih strok in znanosti po vsej verjetnosti kot družba ne bomo dosegli najvišjih ciljev, kot so ohranjanje narave, zagotavljanje temeljnih človekovih pravic, zdravja ljudi itd.
Čeprav rad potujem, mislim, da bi lahko kaj več prispeval v dobro našega planeta kot pa potencialno ustvarjal probleme na drugem.
Težko rečem, ker to ni moje raziskovalno področje, na podlagi delovanja mojih sodelavk, ki se ukvarjajo z zelenim socialnim delom, pa upam, da bodo to viri, ki ne prispevajo k uničevanju našega planeta in nimajo negativnih posledic na življenje ljudi.
Ker me raziskovalno zelo zanima profesionalizacija socialnega dela v zdravstvu, bi bilo zanimivo govoriti z eno od pionirk tega področja, socialno delavko Ido Maud Cannon, ter z zdravnikom Richardom Cabotom, ki sta že na začetku 20. stoletja prepoznala, kako pomembno vlogo ima lahko socialno delo v zdravstvu, in tako vrsto let razvijala prakso in izobraževanja na tem področju.
Vedno znova se rad naučim kaj novega z različnih področij znanosti, zato mi najprej pridejo na misel poučne oddaje na Radiu Slovenija, kot so na primer Intelekta, Glasovi svetov in Frekvenca X.
Najbrž bi ljudi presenetilo, kako malo osebnih težav zares izvira iz posameznika, ampak jih ima večina globoke sistemske vzroke.
Aktivnosti v letu 2025 je finančno podprla Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS po pogodbi št. 1000-2025 – 894.
Komentarji