Že skoraj mesec dni je rover Perseverance na sosednjem planetu. Zdaj še preteguje svoje spoje, ki so mirovali na sedemmesečnem potovanju in nato preživeli še vznemirljivih sedem minut groze, in se šele pripravlja na raziskovanje z vsemi svojimi vrhunskimi znanstvenimi instrumenti. »Zdravstveni pregled« kaže, da je v odlični formi, uspešno je preizkusil kolesa, ko jih izdelali primerno terenu, še bolj pridno pa uporablja svoje kamere. Na Zemljo je poslal že več kot 9000 fotografij iz kraterja Jezero.

Šestkolesnik, velik kot avto, je najboljši robotski raziskovalec, ki ga je Nasa poslala na rdeči planet. Danes je Mars pust, suh, mrzel in sterilen ter tak tudi neprimeren za življenje, pred milijardami let pa je po videzu spominjal na našo lepo modro frnikolo. Na njem je bila tekoča voda in imel je magnetno polje, ki ga je ščitilo pred uničujočim sončnim sevanjem. Takrat se je lahko razvilo mikrobno življenje in sledi tega bo iskal robotski astrobiolog, opremljen z več spektrometri in instrumenti za kemično in mineralno analizo usedlin ter zaznavanje značilnih sledi, ki bi jih na površju lahko pustili mikroorganizmi.



V igri za kraj pristanka je bilo okoli 60 območij, a na podlagi satelitskih fotografij so se odločili za okoli 45 kilometrov širok krater Jezero na zahodnem delu ravnice Isidis Planitia severno od ekvatorja. Vanj se stekajo tri doline, ki so bile po predvidevanju znanstvenikov nekoč reke. Neuradno poimenovani reki Neretva in Sava naj bi pred tremi do štirimi milijardami let napajali Jezero, Pliva pa se je iz njega iztekala proti ravnicam.



Že prve prejete fotografije so potrdile, da so se odločili prav, saj so na območju nekatere zelo zanimive značilnosti. Nemudoma so geologe pritegnili nenavadni luknjičasti kamni, za katere so ugibali, ali so vulkanskega izvora ali gre za apnenec ali kakšen drug mineral. Odgovor bodo morda že lahko razbrali iz podatkov, ki jih je poslal instrument supercam, ki združuje več spektrometrov in si pomaga z laserjem, da analizira kamenje.



Zvok laserja instrumenta supercam

Sicer pa so in bodo prav fotografije, ki Mars predstavljajo kot razgibano puščavo, po kateri bi se popotniki z veseljem sprehodili, podlaga, da bodo znanstveniki izbrali, kam bodo v prihodnjih dveh zemeljskih letih, kolikor je predvideno osnovno obdobje odprave, usmerili vozilo, da se bo lotilo znanstvenih raziskav. Vsekakor se bo Percy, kot so ga oklicali ljubkovalno, popeljal do skale, ki je po pojasnilih Katie Stack Morgan, Nasine znanstvenice, specializirane za preučevanje usedlin, dobra dva kilometra oddaljena od položaja roverja, ko jo je posnel. Na sliki so lepo vidne plasti. »Verjetno gre za nanose rek, ki so tekle v jezero, in znanstveniki si močno želimo, da bi ugotovili podrobnosti o takšnih skalah,« je pojasnila.



Zvok vetra, ki ga je posnel instrument supercam:

Iskanje vzletišča

Prvih šest metrov in pol je rover prevozil dva tedna po pristanku. V dnevih zatem se je na njegovem števcu nabralo že sedemdeset metrov in vsak premik zabeleži s fotografijo, saj je na izvidniških vožnjah za popolno vzletišče. V podvozju roverja namreč počiva helikopterček Ingenuity (Iznajdljivost), ki se je tudi že uspešno javil inženirjem, da je dolgo potovanje z Zemlje na Mars dobro preživel.



Ime za pol metra visok letalnik, težek 1,8 kilograma, ki bo opravil prve polete na tujem planetu, si je izmislila najstnica Vaneeza Rupani, ki je sodelovala v Nasinem natečaju za poimenovanje roverja. Dobili so kar 28.000 predlogov in Nasini direktorji so njen zapis o briljantnosti in iznajdljivosti inženirjev, znanstvenikov in drugih sodelujočih pri odpravi, da jim je uspelo premagati vse izzive, da zdaj lahko vsi uživamo zaradi vznemirljivega vesoljskega raziskovanja, prepoznali kot popoln opis helikopterja. Dekle si želi postati inženirka ali znanstvenica in v prihodnosti biti del Nasine ekipe.



Ko bodo inženirji izbrali ustrezno območje, bo rover odklenil sopotnika in ga položil na tla, helikopter pa bo opravil več krajših testnih poletov. Polet se ne bo zgodil prej kot aprila. Opremljen je z 1,2 metra dolgimi rotorji iz karbonskih vlaken, ki se bodo vrteli 2400-krat na minuto, kar je precej hitreje od rotorjev helikopterjev na Zemlji. Letenje v tako redki atmosferi, ki je kar 99 odstotkov redkejša od Zemljine, namreč ni mačji kašelj, prav zato mora biti plovilo peresno lahko in imeti glede na telo precej daljše rotorje, ki se morajo vrteti precej hitreje, kot bi bilo to potrebno za enako težak letalnik na Zemlji.

Projekt je povsem neodvisen od celotne odprave in je zgolj demonstrativen. Preizkušali ga bodo dober mesec. Najprej načrtujejo dvig s površja za nekaj deset centimetrov, nato pa vztrajanje v zraku po 20 do 30 sekund. Plovilo je opremljeno s solarnimi celicami in kamerami, s katerimi bo posnelo svoj podvig. Nima pa znanstvenih instrumentov.



Letalnik bo imel precej avtonomnosti, da bo pravilno izkoriščal vire, da bo lahko letel in se tudi grel, na Marsu lahko ponoči temperature padejo globoko pod ničlo, tudi do minus 90 stopinj Celzija. Zaradi časovne razdalje – signal z Zemlje do Marsa potuje nekaj več kot 11 minut – bodo inženirji helikopterju navodila pošiljali vnaprej in nato potrpežljivo čakali na povratne podatke. Če bo poskus uspešen, bodo inženirji razmišljali o prihodnjih plovilih, ki bi jih lahko priložili novim odpravam na Mars.