V začetku februarja, če bo šlo vse po načrtih, bodo zahrumeli motorji skoraj sto metrov visoke rakete SLS, na vrhu katere bo kapsula orion, v njej pa četverica astronavtov. V odpravi Artemis 2 bodo ljudje prvič od ere Apollov znova odpotovali proti Luni. Astronavti in astronavtka ne bodo pristali na površju Lune, ampak bodo potovali okoli nje, jih bo pa pot odpeljala dlje od Zemlje kot katerega koli človeka doslej.

»Artemis 2 bo monumentalen korak naprej za vesoljska potovanja ljudi. Zgodovinska odprava bo ljudi poslala dlje od Zemlje kot kdaj prej in pridobila vpoglede, nujne za našo vrnitev na Luno – vse to z Ameriko na čelu,« je poudaril Nasin administrator Jared Isaacman. »Artemis 2 pomeni napredek pri zagotavljanju trajne navzočnosti ljudi na Luni in k potovanju Američanov na Mars,« je dodal.

Apolonova sestra

ZDA so na Luni prvič pristale julija 1969, ko je Neil Armstrong naredil »majhen korak za človeka in velik za človeštvo«, za njim pa je na površje stopil Buzz Aldrin (ki je mimogrede 20. januarja dopolnil 96 let), ki ga vidimo na najznamenitejših slikah z Meseca. Zadnjič so Američani na sivi pustinji svoje odtise puščali decembra 1972, ko sta se od Lune poslovila Eugene Cernan in Harrison Jack Schmitt. Takrat je Cernan dejal: »Zdaj zapuščamo Luno na kraju Taurus-Littrov, odhajamo, kot smo prišli in kot se bomo, po božji milosti, vrnili, v miru in upanju za človeštvo.« Po velikem zmagoslavju ZDA v vesoljski tekmi z Rusijo, ne pri Nasi (in politiki!) ne v javnosti ni bilo več velikega zanimanja za pusti naravni satelit Zemlje, tudi Sovjetom ni prav zares dišala. Luna je pač stala precej preveč denarja.

In tako so minevala desetletja. V ospredje je vse bolj silil Mars, ki ga zdaj povsem dobro raziskujejo robotska plovila, a vendar je planet zdaj naslednji veliki cilj človeštva. Nekako logično pa se zdi, da je najprej treba znova pristati na Luni. To si poleg Američanov v tem desetletju želijo tudi Kitajci, ki vlagajo ogromno denarja v razvoj potrebne infrastrukture; zaradi zapletov pri Nasi se zdi, da bodo morda celo prej na cilju. Tudi Rusija si želi, da bi na Luni med letoma 2030 in 2035 postavila oporišče, a glede na razmere v ruskem vesoljskem programu in politični situaciji se zdi želja precej optimistično zastavljena. Medtem Indija upa, da bo postavila svojega človeka na Luno, pa seveda Evropa in Japonska, ki pa imata zagotovljen sedež na eni izmed prihodnjih ameriških odprav.

Nasa je program Artemis uradno ustanovila leta 2017 s ciljem, da ZDA znova pristanejo na površju Lune in tam vzpostavijo stalno raziskovalno bazo, ki bo tudi postajališče na poti proti precej bolj oddaljenemu Marsu. Ime programa ni bilo izbrano naključno – Artemis ali v prevodu Artemida, boginja lova, ki jo povezujejo tudi z Luno, je namreč v grški mitologiji sestra dvojčica Apolona.

Američani, predvsem predsednik Donald Trump, ki se mu je takrat iztekal prvi mandat, so si močno želeli, da bi na Luninem površju pristali že leta 2024, toda v vesoljskih programih gre redko brez težav in tako hitro. Odprava Artemis 1 brez človeške posadke je potekala novembra 2022, raketa SLS je delovala dobro, kapsula orion je odpotovala okoli Lune in nazaj, pri pristajanju se je močno poškodoval toplotni ščit, ki so ga nato celotnega predelali. Brez te zaščite so astronavti v veliki nevarnosti.

Oddaljena stran Lune

Luna je plimsko zaklenjena z Zemljo, kar pomeni, da s površja planeta vedno vidimo njen isti obraz. Nam oddaljeno stran Lune je do zdaj videlo le nekaj astronavtov in več satelitov, od tam je vzorce prinesla na Zemljo kitajska robotska odprava Chang'e 6.

Artemis 2 bodo izstrelili s ploščadi 39B na rtu Canaveral na Floridi. Orion, ki ga je posadka poimenovala Integrity (integriteta), se bo najprej dvignil v visokozemeljsko orbito, kjer se bo ločil od zgornjega dela rakete. Posadka bo, ko bodo še krožili okoli Zemlje, ocenila zmogljivost sistemov za ohranjanje življenja, ki jih zagotavlja servisni modul – tega je k odpravi prispevala Evropska vesoljska agencija (Esa). Preizkusili bodo tudi komunikacijske in navigacijske sisteme, da se prepričajo, da so zares pripravljeni za desetdnevno potovanje, ki bo okoli Lune potekalo v obliki osmice. Potem bo orion izvedel pogonski manever, potreben za izstrelitev vesoljskega plovila do Lune. Posadka bo potovala približno 7400 kilometrov onkraj oddaljene strani Lune. Skozi okna bodo videli planet in njegov naravni satelit, pri čemer bo Luna blizu v ospredju, Zemlja pa skoraj 402.000 kilometrov v ozadju.

Artemis 2 bo tako šel precej dlje od Apollov, z izjemo nesrečnega Apolla 13 leta 1970, ki se je od Zemlje oddaljil za dobrih 401.000 kilometrov, za približno toliko se bo tudi Artemis 2. Ko bo orion prispel na nam nevidno stran Lune, bo zakrožil okoli nje in začelo se bo potovanje domov. Pri tem so se pri Nasi zanašali kar na naravne sile: namesto da bi prižigali motorje, bo plovilo izkoristilo gravitacijsko polje Zemlja–Luna, ki ga bo zagrabilo in potisnilo nazaj. Nekaj malega pogona bo vseeno potrebnega, da se bo vse lepo poravnalo, a tako imenovana prosta povratna pot je učinkovita in hkrati varna, delovala bi tudi, če bi odpovedali motorji.

Posadka bo torej imela neverjetne razglede: mi pa si lahko obetamo spektakularne posnetke. Artemis 2 pogosto primerjamo z odpravo Apollo 8 decembra 1968, ki je bila prav tako pripravljalna odprava pred pristankom. Takrat so se okoli Lune popeljali Nasini astronavti Frank Borman, Jim Lovell in William Anders. Ta je na božični večer poskrbel za eno najčudovitejših fotografij planeta – znamenito vzhajanje Zemlje.

Posadka Artemis 2 bo seveda opremljena z vrhunsko fotografsko opremo, hkrati pa je v pol stoletja tudi močno napredovala komunikacijska oprema: podatke lahko prenašajo precej hitreje in mogoče bo pošiljati visokokakovostne fotografije in 4K-videoposnetke. Vseeno pa bo vez, ko bodo krožili za Luno, prekinjena.

Po vrnitvi bo orion pristal v Tihem oceanu, kjer ga bo čakala ameriška mornarica. Eden od ključnih vidikov, ki bodo preizkušeni med misijo, je orionov toplotni ščit. V atmosfero bo plovilo vstopilo s hitrostjo približno 40.000 km/h, pri čemer bo zunanja temperatura presegla 2700 stopinj Celzija. Ablativni ščit je zasnovan tako, da se erodira in odvaja toploto iz plovila, podobno kot izhlapevanje znoja odvaja toploto iz človeškega telesa. Poleg tehnologij želijo v odpravi oceniti tudi vpliv dolgotrajnih vesoljskih potovanj na ljudi in njihovo sposobnost za življenje in delo v globokem vesolju. Sevanje v orionu bo večje, kot je na Mednarodni vesoljski postaji (ISS), ki kroži 400 kilometrov nad Zemljo, a še vedno v okviru varnih meja.

Tretja bo ključna

Glavni namen misije Artemis 2 je postaviti temelje za misijo Artemis 3, v kateri bodo astronavti tudi pristajali na Luni. Trojka je močno kompleksna odprava, vključuje tudi zasebna vesoljska plovila, ki pa še niso nared. Nasa je izdelavo pristajalnega modula naročila podjetjema SpaceX in Blue Origin. SpaceX razvija starship, Blue Origin poseben modul blue moon. Prav tako še niso pripravljena nova vesoljska oblačila, ki jih za Naso šiva podjetje Axiom. »Še naprej bomo delali transparentno. V prihodnjih mesecih bomo videli povečano število izstrelitev, da bomo pripeljali pristajalnik do površja. Srečal sem se s predstavniki Spacexa in Blue Origina in učimo se lahko z izstreljevanjem plovil. Če bo šlo vse po načrtih, bomo kmalu videli veliko starshipov in new glennov,« je nedavno komentiral šef Nase Jared Isaacman. Artemis 3 bo pristal na južnem polu, kjer so predvidoma večje količine vodnega ledu. Iz njega lahko pridobivajo tako kisik, pitno vodo kot tudi raketno gorivo.

Prva ženska, prvi temnopolti in prvi Kanadčan

V bližini Lune je bilo 24 ljudi, od tega jih je 12 stalo na njenem površju – vsi so bili belopolti Američani. Z Artemis 2 se to končno spreminja: v posadki so namreč astronavtka Christina Koch, temnopolti astronavt Victor Glover, Kanadčan Jeremy Hansen, poveljeval pa jim bo Reid Wiseman.

Petdesetletni Reid Wiseman se je rodil v Baltimoru, po izobrazbi je inženir računalništva, preden se je leta 2009 pridružil Nasi, je bil pilot ameriške mornarice. Na Mednarodni vesoljski postaji je bil enkrat, leta 2014, ko je tam preživel 165 dni. Reid je vdovec, največji izziv in hkrati največja nagrada je zanj vzgoja dveh hčera. Victor Glover, oče štirih hčera, bo v odpravi pilot oriona. Za astronavta je bil 49-letnik iz Kalifornije izbran leta 2013, po izobrazbi je letalski inženir, prav tako kot Wiseman je bil pilot ameriške mornarice in testni pilot. V vesolju je bil enkrat, na postaji je bival 167 dni, od novembra 2020 do maja 2021.

Christina Koch, rojena leta 1979 v Michiganu, je raziskovalka in inženirka elektrotehnike, ki je astronavtka postala leta 2013. Za ta poklic se je odločila že v otroštvu, ko je videla sliko vzhajajoče Zemlje. Zdaj bo prizor lahko videla na lastne oči skozi okno oriona. Marca 2019 je odpotovala na svojo prvo odpravo na ISS. Oktobra istega leta sta s kolegico Jessico Meir postali prvi ženski, ki sta sodelovali na izključno ženskem vesoljskem sprehodu. Decembra 2019 je Kochova postavila rekord v najdaljšem neprekinjenem času, ki ga je v vesolju pre​​živela ženska. Od tam se je po 328 dneh vrnila februarja 2020. Preden je postala astronavtka, je razvijala znanstvene instrumente za vesoljske odprave kot tudi daljinsko znanstveno inženirstvo na Antarktiki in Arktiki. Jeremy Hansen, po izobrazbi fizik, pa je astronavt Kanadske vesoljske agencije. Rodil se je v Londonu v Ontariu, prihodnji teden bo praznoval abrahama. V preteklosti je bil pilot pri kanadski vojski, za astronavta je bil izbran leta 2009. Zanj bo to prva odprava v vesolje.

»Astronavti so na dan izstrelitve najbolj mirni ljudje. Mislim, da zato, ker smo pripravljeni izpolniti nalogo, za katero smo bili izbrani in izurjeni,« je nedavno dejala Kochova, navdušena, ker je raketa že na izstrelišču. Hansen upa, da bo odprava navdihnila svet: »Luno imam že vse življenje za bolj ali manj samoumevno. Zdaj jo gledam nekoliko pogosteje in mislim, da bo vsak, ki jo bo pogledal v prihodnjih tednih, pomislil, da okoli nje letijo ljudje. In to je dobro.« Wiseman je spomnil, da se dve leti in pol intenzivno pripravljajo na ta trenutek: »Ko pogledamo raketo, oriona, vidimo ekipno delo. Vidimo globalno sodelovanje, ki ga vodi močan narod. Pripravljeni smo.«

Raketa in kapsula

SLS ali space launch system oziroma vesoljski izstrelitveni sistem je največja Nasina raketa. Visoka je 98 metrov, s polnim rezervoarjem tehta 2600 ton. Potisnike na trdo gorivo in motorje RS-25 so si izposodili od raketoplanov. Raketa je modularna, s sodobno tehnologijo tudi varnejša. Gradil jo je konzorcij ameriških vesoljskih velikanov Aerojet Rocketdyne, Boeing, Northrop Grumman in United Launch Alliance, Nasa je samo za njen razvoj porabila že 31 milijard dolarjev, za celoten program pa je bilo namenjenih že blizu 100 milijard dolarjev.

Kapsulo za posadko orion so zgradili pri podjetju Lockheed Martin, servisni modul pa Airbus in je tako prispevek Evropske vesoljske agencije. Brez servisnega modula ne gre: ta zagotavlja potisne motorje, velika rezervoarja kisika in dušika, da ima posadka zrak, pa vodo, torej vse, da astronavti lahko bivajo v kapsuli. Opremljen je s sodobnim varnostnim sistemom za nujne primere. S tem prispevkom si je Esa zagotovila sedež za enega izmed astronavtov v prihodnjih odpravah Artemis 4 in 5, prav tako ima zagotovljen sedež Japonska.