Luna dobiva nove »gube«
Luna se še vedno ohlaja in posledično se skorja krči in lomi.
Odpri galerijo
Na posnetkih orbiterja Lunar Reconnaissance so odkrili več novih prelomov in grebenov, ki nastajajo, ker se Luna krči. FOTO: NASA/GSFC/Arizona State University/Smithsonian/Reuters
Znanstveniki so leta menili, da so temne ravnice na Luni, imenovane morja (latinsko mare), mrtva območja, na katerih že od dobe dinozavrov ni geoloških procesov. A študija, v kateri so preučili več kot 12.000 posnetkov površja, to prepričanje postavlja na glavo, saj so raziskovalci odkrili, da na vsaj enem morju nastaja razpoka. Morda ta proces na Luni poteka še danes, so sporočili iz Nasinega laboratorija za reaktivni pogon (JPL).
Vse bolj se znanstveniki nagibajo k mnenju, da se Luna še danes zelo spreminja.
Posnetki orbiterja Lunar Reconnaissance razkrivajo »nagubane grebene«, ki sta nastala, ker se Luna še vedno ohlaja in krči. Do zdaj so podobne geološke značilnosti opazili v hribovitih predelih Lune, ne pa v ravnicah. Avtor študije Nathan Williams se je s kolegi osredotočil na območje Mare Frigoris (Hladno morje) ob severnem polu.
V študiji ocenjuje, da so se nekateri grebeni pojavili v zadnji milijardi let, nekateri pa verjetno niso starejši od 40 milijonov let. V geološki zgodovini ne gre za dolgo obdobje, kar pomeni, da so grebeni relativno mladi. Prejšnje študije so namreč kazale, da so se ravnice nehale krčiti pred 1,2 milijarde let.
Luna v nasprotju z Zemljo nima tektonskih plošč, ki so na našem planetu vir potresov in nastajanj gorovij in grebenov. Tektonsko dogajanje na Luni je posledica počasnega izgubljanja toplote, odkar se je Luna oblikovala pred okoli 4,5 milijarde let. Posledično se notranjost satelita krči in tako nastajajo razpoke.
»Luna še vedno poka in se trese zaradi notranjih procesov. Milijarde let že izgublja toploto, se krči in postaja gostejša,« je opisal Williams.
Tektonsko dogajanje je menda še posebej vidno ravno na preučevani ravnici, so sporočili iz JPL. Na več kot 12.000 posnetkih so razbrali na tisoče geoloških značilnosti. Ko se ravnica premika, na površju nastajajo grebeni, ponekod dolgi več kilometrov. Najdaljši greben je dolg okoli 400 kilometrov in se dviga v višino okoli 333 metrov.
Starost značilnosti na Luni geologi določajo s pomočjo udarnih kraterjev. Ko meteor trešči ob površje, se dvigne material, ki nato prekrije okolico. Več ko je nabranega materiala v kraterju, starejši je. Manjši krater, velik kot nogometno igrišče, bi se z materialom do vrha napolnil v milijardi let, so navedli pri JPL.
Vse bolj se znanstveniki nagibajo k mnenju, da se Luna še danes zelo spreminja.
Posnetki orbiterja Lunar Reconnaissance razkrivajo »nagubane grebene«, ki sta nastala, ker se Luna še vedno ohlaja in krči. Do zdaj so podobne geološke značilnosti opazili v hribovitih predelih Lune, ne pa v ravnicah. Avtor študije Nathan Williams se je s kolegi osredotočil na območje Mare Frigoris (Hladno morje) ob severnem polu.
V študiji ocenjuje, da so se nekateri grebeni pojavili v zadnji milijardi let, nekateri pa verjetno niso starejši od 40 milijonov let. V geološki zgodovini ne gre za dolgo obdobje, kar pomeni, da so grebeni relativno mladi. Prejšnje študije so namreč kazale, da so se ravnice nehale krčiti pred 1,2 milijarde let.
Luna v nasprotju z Zemljo nima tektonskih plošč, ki so na našem planetu vir potresov in nastajanj gorovij in grebenov. Tektonsko dogajanje na Luni je posledica počasnega izgubljanja toplote, odkar se je Luna oblikovala pred okoli 4,5 milijarde let. Posledično se notranjost satelita krči in tako nastajajo razpoke.
»Luna še vedno poka in se trese zaradi notranjih procesov. Milijarde let že izgublja toploto, se krči in postaja gostejša,« je opisal Williams.
Tektonsko dogajanje je menda še posebej vidno ravno na preučevani ravnici, so sporočili iz JPL. Na več kot 12.000 posnetkih so razbrali na tisoče geoloških značilnosti. Ko se ravnica premika, na površju nastajajo grebeni, ponekod dolgi več kilometrov. Najdaljši greben je dolg okoli 400 kilometrov in se dviga v višino okoli 333 metrov.
Starost značilnosti na Luni geologi določajo s pomočjo udarnih kraterjev. Ko meteor trešči ob površje, se dvigne material, ki nato prekrije okolico. Več ko je nabranega materiala v kraterju, starejši je. Manjši krater, velik kot nogometno igrišče, bi se z materialom do vrha napolnil v milijardi let, so navedli pri JPL.
