Majhne in velike ekipe ter kovanje idej
Obe vrsti ekip sta sicer nujni za znanstveni napredek, poudarjajo raziskovalci.
Odpri galerijo
FOTO: Getty Images/iStockphoto
Težnja v današnjem svetu znanosti, tehnologije in gospodarstva je oblikovanje velikih ekip za reševanje velikih težav. Osamljenih jezdecev in majhnih skupin raziskovalcev je vse manj. A analiza 65 milijonov znanstvenih člankov, patentnih prijav in programskih projektov iz obdobja od 1954 do 2014 kaže, da manj številne ekipe oblikujejo bolj inovativne in prelomne ideje, navaja revija Nature. Večje skupine pa nadalje razvijejo že obstoječe ideje.
Rast ekip pripisujejo kompleksnosti modernih problemov, ki potrebujejo interdisciplinarne rešitve. Študija je pokazala, da se večje skupine osredotočajo na nedavne in priljubljene razvojne ideje; manjše pa se zazrejo dlje v preteklost.
Obe vrsti ekip sta nujni za znanstveni napredek, a dober bi bil razmislek o trenutnih trendih v korist večjih skupin, navajajo raziskovalci.
»Velike ekipe so vedno bolj konservativne. Njihovo delo je nadaljevanje uspešnice in je manj tvegano. Rešitve iščejo v nedavni preteklosti, gradijo na včerajšnjih hitih. Majhne skupine pa se osredotočajo na posebnosti, posegajo dlje v preteklost, okolica pa težje razume in ceni potencial njihovega dela,« raziskavo povzema soavtor James Evans, profesor sociologije na chicaški univerzi in direktor raziskovalnega inštituta Knowledge Lab, ki združuje sociološke in tehnološke pristope o »znanosti o znanosti«.
Psihologi so, kot navaja New York Times, ugotovili, da posamezniki v večjih skupinah oblikujejo manj idej kot v majhnih ali ko delajo sami in postanejo manj odzivni na ideje zunaj skupine. Zakaj je tako, še ni povsem jasno, je za časnik dejala Suparna Rajaram, profesorica psihologije z univerze Stony Brook. Seveda pa ima delovanje v skupinah tudi veliko prednosti. Člani se učijo drug od drugega in poglobijo znanje, je dodala.
Avtorji študije poudarjajo, da so nekateri eksperimenti tako zelo dragi, kakršna sta, denimo, veliki hadronski trkalnik in iskanje temne snovi, da lahko živijo le v ogromni mednarodni in interdisciplinarni kolaboraciji. Nekatera druga kompleksna vprašanja pa bodo morda lažje odgovorjena v skupini neodvisnih posameznikov, ki raje tvegajo, kot pa v velikem konzorciju.
Rast ekip pripisujejo kompleksnosti modernih problemov, ki potrebujejo interdisciplinarne rešitve. Študija je pokazala, da se večje skupine osredotočajo na nedavne in priljubljene razvojne ideje; manjše pa se zazrejo dlje v preteklost.
Obe vrsti ekip sta nujni za znanstveni napredek, a dober bi bil razmislek o trenutnih trendih v korist večjih skupin, navajajo raziskovalci.
»Velike ekipe so vedno bolj konservativne. Njihovo delo je nadaljevanje uspešnice in je manj tvegano. Rešitve iščejo v nedavni preteklosti, gradijo na včerajšnjih hitih. Majhne skupine pa se osredotočajo na posebnosti, posegajo dlje v preteklost, okolica pa težje razume in ceni potencial njihovega dela,« raziskavo povzema soavtor James Evans, profesor sociologije na chicaški univerzi in direktor raziskovalnega inštituta Knowledge Lab, ki združuje sociološke in tehnološke pristope o »znanosti o znanosti«.
Psihologi so, kot navaja New York Times, ugotovili, da posamezniki v večjih skupinah oblikujejo manj idej kot v majhnih ali ko delajo sami in postanejo manj odzivni na ideje zunaj skupine. Zakaj je tako, še ni povsem jasno, je za časnik dejala Suparna Rajaram, profesorica psihologije z univerze Stony Brook. Seveda pa ima delovanje v skupinah tudi veliko prednosti. Člani se učijo drug od drugega in poglobijo znanje, je dodala.
Avtorji študije poudarjajo, da so nekateri eksperimenti tako zelo dragi, kakršna sta, denimo, veliki hadronski trkalnik in iskanje temne snovi, da lahko živijo le v ogromni mednarodni in interdisciplinarni kolaboraciji. Nekatera druga kompleksna vprašanja pa bodo morda lažje odgovorjena v skupini neodvisnih posameznikov, ki raje tvegajo, kot pa v velikem konzorciju.
