Matematični genij, ki ni obstajal
Nicolas Bourbaki: Ime, ki je povzročilo revolucijo, a ni pripadalo eni osebi.
Odpri galerijo
Nicolas Bourbaki je bil psevdonim za skupino mladih francoskih matematikov. FOTO: Shutterstock
Nicolas Bourbaki je gotovo eden najvplivnejših matematikov dvajsetega stoletja. S serijo knjig, v katerih je na nove temelje postavil celotno moderno matematiko, je močno vplival na generacije matematikov, prav tako pa na poučevanje matematike vse od osnovne šole do univerze.
Prav on je zaslužen za razvpito reformo in vpeljavo »nove matematike«, s katero so v drugi polovici prejšnjega stoletja povsod po svetu otroci začeli spoznavati svet števil in enačb skozi teorijo množic. Njegove strokovne knjige, ki znesejo skupaj kar deset tisoč strani, pa niso odmevale zgolj v matematičnih krogih, ampak so skozi strukturalistično gibanje močno vplivale tudi na humanistične in družboslovne znanosti.
Vendar zgodba o matematiku Bourbakiju kljub naštetemu ne bi bila nič posebnega, če bi šlo za resničnega človeka iz mesa in krvi. Čeprav težko rečemo, da Nicolas Bourbaki ni nikoli v resnici obstajal, pa vsekakor ni živel na enak način kot drugi slavni učenjaki. To je bil namreč psevdonim, pod katerim je skupina mladih francoskih matematikov v tridesetih letih dvajsetega stoletja začela izdajati zelo kakovostne univerzitetne učbenike.
Prva svetovna vojna je pustila močan pečat med francoskimi izobraženci. Po nekaterih podatkih je med vojno umrla kar polovica vseh tistih, ki so diplomirali po letu 1910. Profesorske funkcije so tako v naslednjih letih začeli zasedati mladi, ki so študij končali šele po vojni. To je bila generacija, ki je naredila na mnogo področjih znanosti pomembne razvojne korake. Mladi fiziki so prav v tem času odkrivali kvantno teorijo, le malo prej pa je Albert Einstein povsem na novo interpretiral pojma prostora in časa, tako da lahko to obdobje nedvomno označimo za eno najbolj ustvarjalnih v vsej zgodovini znanosti.
Mladi francoski profesorji matematike, ki večinoma še niso dopolnili trideset let, so se najprej zbrali zato, da bi poenotili osnovne univerzitetne tečaje matematike, ki so jih učili po različnih francoskih univerzah. Poučevanje matematike je bilo po njihovem mnenju zrelo za temeljito reformo, saj so bili univerzitetni programi in učbeniki zastareli, učitelji pa so jih morali vsak zase posodabljati, kar je vnašalo v poučevanje matematike zmedo, saj posodobitve med različnimi učitelji niso bile usklajene.
Matematiki so se pod vodstvom Andréja Weila, profesorja s strasbourške univerze in brata filozofinje Simone Weil, prvič sešli 10. decembra 1934 točno opoldne v kavarni v središču pariške univerzitetne latinske četrti. Čeprav jih je bilo na prvem sestanku samo šest, pozneje pa je skupina v povprečju štela dvajset članov, so si že takoj zastavili velikopotezno nalogo. Skupaj bodo napisali univerzitetni učbenik za analizo, kot se strokovno reče področju matematike, ki se ukvarja z integriranjem, odvajanjem in diferencialnimi enačbami, kar so tudi osnovna matematična orodja vseh inženirskih poklicev.
Zelo pomembna je bila tudi odločitev, da bodo pri pisanju učbenika začeli povsem na novo. Izhajali ne bodo iz nobenega znanega vira, ampak bodo poučevanje matematike zasnovali na novih temeljih. Če bi jih takrat opazoval kak starejši profesor, bi se verjetno samo nasmehnil in navedel sto razlogov, zakaj takšna reforma ni mogoča. Vendar na srečo skupina mladih učenjakov ni bila odvisna od starejše generacije, tako da je lahko vse moči usmerila v svoj neverjetno ambiciozni načrt.
Brez pretiravanja lahko rečemo, da so si mladi profesorji dali nalogo, ki je po vplivu na matematiko primerljiva z delom, ki ga je pred dva tisoč leti opravil Evklid, ko je v aksiomatski sistem uredil vse grško znanje matematike. Skupina si je že na začetku določila nekaj temeljnih pravil, ki so pozneje več desetletij usmerjala njihovo delo. Dogovorili so se, da bodo vse odločitve sprejemali soglasno in da bodo poskušali pristopati k matematiki čim bolj abstraktno, pri čemer si bodo pomagali predvsem s teorijo množic.
Ko so se poleti leta 1935 za ves teden sešli na prvem kongresu v majhni vasi na francoskem podeželju, se je porodila tudi ideja, da bi knjige izdajali pod psevdonimom Nicolas Bourbaki, v spomin na zabavno šalo, ki jo je nekaj let prej, ko so bili še študenti, izvedel mlad matematik. Na predavanje pred bruce je namreč prišel z umetno brado in oblečen v generalsko uniformo ter jim začel dokazovati nekakšen »Bourbakijev teorem«.
Za razvedrilo ob celodnevnih razpravah o abstraktni matematiki so udeleženci kongresa Nikolasa tudi slovesno krstili in poročilo o tem objavili v časopisu. Čez nekaj let so natisnili celo vabila na poroko njegove hčere Betti in mu postopoma ustvarili popoln rodovnik, tako da je počasi postajal vse bolj resničen.
Kmalu po izidu prvih Bourbakijevih knjig so delovanje skupine francoskih matematikov omenili tudi v Britannici. Vendar je avtor sestavka v enciklopediji, ki je zapisal, da gre pri tem matematiku za kolektivni psevdonim, že kmalu prejel nenavadno razglednico »iz ašrama v Himalaji«. Na njej je pisalo: »Podlež, le kako si upaš trditi, da ne obstajam?« Podpisal jo je nihče drug kot Nicolas Bourbaki.
Prav on je zaslužen za razvpito reformo in vpeljavo »nove matematike«, s katero so v drugi polovici prejšnjega stoletja povsod po svetu otroci začeli spoznavati svet števil in enačb skozi teorijo množic. Njegove strokovne knjige, ki znesejo skupaj kar deset tisoč strani, pa niso odmevale zgolj v matematičnih krogih, ampak so skozi strukturalistično gibanje močno vplivale tudi na humanistične in družboslovne znanosti.
Vendar zgodba o matematiku Bourbakiju kljub naštetemu ne bi bila nič posebnega, če bi šlo za resničnega človeka iz mesa in krvi. Čeprav težko rečemo, da Nicolas Bourbaki ni nikoli v resnici obstajal, pa vsekakor ni živel na enak način kot drugi slavni učenjaki. To je bil namreč psevdonim, pod katerim je skupina mladih francoskih matematikov v tridesetih letih dvajsetega stoletja začela izdajati zelo kakovostne univerzitetne učbenike.
Pohod mladih učenjakov
Prva svetovna vojna je pustila močan pečat med francoskimi izobraženci. Po nekaterih podatkih je med vojno umrla kar polovica vseh tistih, ki so diplomirali po letu 1910. Profesorske funkcije so tako v naslednjih letih začeli zasedati mladi, ki so študij končali šele po vojni. To je bila generacija, ki je naredila na mnogo področjih znanosti pomembne razvojne korake. Mladi fiziki so prav v tem času odkrivali kvantno teorijo, le malo prej pa je Albert Einstein povsem na novo interpretiral pojma prostora in časa, tako da lahko to obdobje nedvomno označimo za eno najbolj ustvarjalnih v vsej zgodovini znanosti.
Mladi francoski profesorji matematike, ki večinoma še niso dopolnili trideset let, so se najprej zbrali zato, da bi poenotili osnovne univerzitetne tečaje matematike, ki so jih učili po različnih francoskih univerzah. Poučevanje matematike je bilo po njihovem mnenju zrelo za temeljito reformo, saj so bili univerzitetni programi in učbeniki zastareli, učitelji pa so jih morali vsak zase posodabljati, kar je vnašalo v poučevanje matematike zmedo, saj posodobitve med različnimi učitelji niso bile usklajene.
Izhajali so z novih temeljev
Matematiki so se pod vodstvom Andréja Weila, profesorja s strasbourške univerze in brata filozofinje Simone Weil, prvič sešli 10. decembra 1934 točno opoldne v kavarni v središču pariške univerzitetne latinske četrti. Čeprav jih je bilo na prvem sestanku samo šest, pozneje pa je skupina v povprečju štela dvajset članov, so si že takoj zastavili velikopotezno nalogo. Skupaj bodo napisali univerzitetni učbenik za analizo, kot se strokovno reče področju matematike, ki se ukvarja z integriranjem, odvajanjem in diferencialnimi enačbami, kar so tudi osnovna matematična orodja vseh inženirskih poklicev.
Zelo pomembna je bila tudi odločitev, da bodo pri pisanju učbenika začeli povsem na novo. Izhajali ne bodo iz nobenega znanega vira, ampak bodo poučevanje matematike zasnovali na novih temeljih. Če bi jih takrat opazoval kak starejši profesor, bi se verjetno samo nasmehnil in navedel sto razlogov, zakaj takšna reforma ni mogoča. Vendar na srečo skupina mladih učenjakov ni bila odvisna od starejše generacije, tako da je lahko vse moči usmerila v svoj neverjetno ambiciozni načrt.
Brez pretiravanja lahko rečemo, da so si mladi profesorji dali nalogo, ki je po vplivu na matematiko primerljiva z delom, ki ga je pred dva tisoč leti opravil Evklid, ko je v aksiomatski sistem uredil vse grško znanje matematike. Skupina si je že na začetku določila nekaj temeljnih pravil, ki so pozneje več desetletij usmerjala njihovo delo. Dogovorili so se, da bodo vse odločitve sprejemali soglasno in da bodo poskušali pristopati k matematiki čim bolj abstraktno, pri čemer si bodo pomagali predvsem s teorijo množic.
Kongres na podeželju
Ko so se poleti leta 1935 za ves teden sešli na prvem kongresu v majhni vasi na francoskem podeželju, se je porodila tudi ideja, da bi knjige izdajali pod psevdonimom Nicolas Bourbaki, v spomin na zabavno šalo, ki jo je nekaj let prej, ko so bili še študenti, izvedel mlad matematik. Na predavanje pred bruce je namreč prišel z umetno brado in oblečen v generalsko uniformo ter jim začel dokazovati nekakšen »Bourbakijev teorem«.
Za razvedrilo ob celodnevnih razpravah o abstraktni matematiki so udeleženci kongresa Nikolasa tudi slovesno krstili in poročilo o tem objavili v časopisu. Čez nekaj let so natisnili celo vabila na poroko njegove hčere Betti in mu postopoma ustvarili popoln rodovnik, tako da je počasi postajal vse bolj resničen.
Kmalu po izidu prvih Bourbakijevih knjig so delovanje skupine francoskih matematikov omenili tudi v Britannici. Vendar je avtor sestavka v enciklopediji, ki je zapisal, da gre pri tem matematiku za kolektivni psevdonim, že kmalu prejel nenavadno razglednico »iz ašrama v Himalaji«. Na njej je pisalo: »Podlež, le kako si upaš trditi, da ne obstajam?« Podpisal jo je nihče drug kot Nicolas Bourbaki.
