Med pregledovanjem slik odkril krater, ki nastane le enkrat na stoletje

Za Roberta Wagnerja, raziskovalca pri Nasinem lunarnem izvidniku (Lunar Reconnaissance Orbiter - LRO), se je dan začel rutinsko – pred računalnikom in kopico posnetkov. Nato pa je na zemljevidu Lune zagledal nenavadno svetlečo piko s temno obrobo. »Ustavil sem se, vse ostalo izpustil iz rok in začel preiskovati to piko,« je dejal Wagner, strokovnjak za obdelavo slik iz podjetja Intuitive Machines, ki analizira slike kamere omenjenega orbiterja.

S primerjavo posnetkov Lune je Wagner ugotovil, da je odkril največji, na novo nastali krater v osončju. To odkritje poudarja vrednost podatkov Nasinega orbiterja pri preučevanju dinamične pokrajine, medtem ko ameriška vesoljska agencija koraka k trajni prisotnosti človeka na površju našega naravnega satelita.

Odkriti krater so poimenovali po znanstveniku Tomu McGetchinu, nastal pa je med 11. aprilom in 22. majem 2024, potem ko je v površje trčil komet ali asteroid v velikosti tri- ali štirinadstropne stavbe, so navedli na spletni strani Nase. McGetchinov krater je širok 222 metrov in globok 43 metrov.

Pred trkom in po njem FOTO: Nasa/AFP  

»Modeli nastajanja kraterjev kažejo, da naj bi se udar te velikosti na Luni zgodil le enkrat na 132 let. Zato ta dogodek predstavlja statistično redko, dejansko enkratno opazovanje,« so zapisali v študiji, objavljeni v reviji Science Advances. »Visokoločljivi, veččasovni podatkovni nizi (slike, posnete pred in po udarcu) omogočajo količinsko opredelitev prostorskega obsega, velikosti in časovnega razvoja sprememb na površini, povezanih z nedavno nastalim velikim, svežim lunarnim kraterjem. Zlasti ta dogodek omogoča nove ugotovitve glede razporeditve izvrženega materiala, porazdelitve balvanov, dviga roba kraterja in sprememb na oddaljenih delih površine,« so še poudarili avtorji študije.

LRO okoli Lune kroži že več kot 17 let. Opremljen je s sedmimi instrumenti za raziskovanje površja. V njegovih podatkih so raziskovalci odkrili že najmanj tisoč novih kraterjev in 100.000 sprememb na površju, ki so posledice trkov vesoljskih kamnov in nato izvrženega materiala. Luna nima atmosfere in tako je pred vesoljskimi kamni nezaščitena, a večina je majhnih, precej manjših od telesa, ki je ustvarilo McGetchinov krater. Raziskovalci ocenjujejo, da vsako leto na površju Lune nastane okoli 140 novih kraterjev, a so večinoma premajhni, da bi jih zares lahko opazili in raziskovali.

FOTO: Nasa/AFP

Potem ko so odkrili novo značilnost, so raziskovalci znova zaposlili LRO, da je območje preslikal še z drugimi instrumenti, med drugim s termalnim senzorjem, ki je razkril, da je šestkilometrsko območje okoli kraterja za devet stopinj hladnejše od okolice, so navedli pri Nasi. To se zgodi, ker je regolit okoli kraterja razrahljan, zato je manj gost in slabše zadržuje toploto.

Pot do odkritja

LRO površje Lune slika z višine 96 kilometrov, medtem ko kroži od pola do pola. Sistem vsebuje dve kameri, ki zajemata črno-bele slike visoke ločljivosti, in eno kamero za multispektralne slike zmerne ločljivosti. V teku let in tisoče preletov so znanstveniki sestavili zemljevide, ki so dovolj podrobni, da omogočajo odkrivanje ne le novih kraterjev, temveč tudi zemeljskih plazov, pristajalnih modulov, seizmičnih prelomov in celo sledov lavnih cevi, so zapisali na spletni strani Nase. Raziskovalci redno analizirajo bližinske posnetke majhnih delov Lunine površine, ki jih posname ozkokotna kamera.

Krater je svetlejše barve od površja. FOTO: Nasa/AFP

S pomočjo teh posnetkov iščejo spremembe, ki so običajno manjše od devetih metrov v premeru. Vendar pa ekipa vsakih nekaj let išče velike značilnosti tako, da ustvari globalne zemljevide Lune in jih primerja s starejšimi različicami. In prav to je počel Wagner 24. oktobra 2025. Posnetke je naložil v program, namenjen poudarjanju sprememb. Združil je na stotine posnetkov »pred« in »po«. Vse, kar je ostalo enako, je postalo sivo, medtem ko se je vse, kar se je spremenilo, prikazalo kot svetle ali temne lise, so opisali.

Čeprav se postopek zdi preprost, odkrivanje pravih kraterjev zahteva veliko ročnega dela. Programska oprema namreč označi vsako najmanjšo spremembo v osvetlitvi ali senci, zato je veliko tudi lažnih alarmov. Zato je vse treba še enkrat pregledati. McGetchinov krater je takoj izstopal. »To je bil daleč najbolj očitni vzorec udarnih ostankov, kar sem jih kdaj videl na eni od teh slik,« je dejal Wagner.

Po njegovem odkritju so se znanstveniki obrnili k ozkokotni kameri, ki zajema veliko ostrejše posnetke. Ti posnetki so raziskovalcem pomagali tudi pri oceni velikosti in sile kamnitega fragmenta, ki je oblikoval nov krater. O tem znanstveni članek še pripravljajo.