

Na obrobju Lizbone je zapuščena industrijska cona na novo zaživela kot najsodobnejša biorafinerija, v kateri pospešeno proizvajajo mikroalge – nov vir prehrane. Ti enocelični organizmi lahko z zelo malo vode in brez potrebe po obdelovalni zemlji proizvajajo spojine, kot so beljakovine, lipidi in ogljikovi hidrati, kar je ključnega pomena pri prizadevanjih za izboljšanje varnosti v preskrbi s hrano.
Ampak ni vse tako preprosto. Gojenje in predelava mikroalg v obsegu in po ceni, ki lahko konkurira običajnim prehranskim izdelkom, kot sta palmovo olje in soja, sta še vedno pravi izziv. V obratu v Lizboni, ki je del raziskovalnega projekta z imenom Multi Str3am, so morda našli pot naprej. Moči so združili člani mednarodne ekipe raziskovalcev in strokovnjakov iz živilske industrije. Skoraj 40 odstotkov zemljišč in četrtino vse vode v EU trenutno porabimo za kmetijske namene. Ločitev proizvodnje hrane od prsti je zato ključni korak k izboljšanju varnosti preskrbe s hrano in bolj trajnostni živilski industriji.
»Svet se spreminja, kmetijstvo se spreminja,« je dejala Rebecca van der Westen, višja tehnologinja za izdelke v nizozemskem živilskem podjetju Flora Food Group. »Kako naj torej ohranimo zdrav način življenja? Del odgovora so mikroalge.« Ko se je pojavila priložnost za sodelovanje z mednarodnimi raziskovalci, jo je tehnologinja takoj izkoristila. »Obožujem delo na nišnih področjih – tam se skriva pravo zlato,« je dejala.
Mikroalge za svojo rast potrebujejo vodo, ogljikov dioksid in bistvene hranilne snovi, kot sta dušik in fosfor. S svojimi presnovnimi procesi te anorganske hranilne snovi pretvorijo v glukozo in druge organske molekule. Ta proces večinoma poteka prek fotosinteze, za katero je potrebna sončna svetloba. Toda nekatere mikroalge lahko rastejo v temi, saj se hranijo z organskimi hranili, kot je glukoza, ta proces pa imenujemo heterotrofna rast.
V okviru omenjenega projekta mikroalge gojijo v fotobioreaktorjih ali fermentacijskih posodah. Ko dovolj zrastejo, njihovo biomaso požanjejo in prenesejo v predelavo v biorafinerijo v Lizboni. Tam celice mikroalg razbijejo, njihove dragocene sestavine – beljakovine, lipide, pigmente in ogljikove hidrate – pa ločijo in predelajo v uporabne sestavine. Obrat predela okoli 10 ton biomase na leto in je zasnovan za obdelavo širokega spektra sevov mikroalg.
Za povečanje trajnosti se odpadni ogljikov dioksid, ki nastane pri zgorevanju zemeljskega plina, vrača v sistem kot vir za mikroalge. Tekoči odpadki iz bližnjih industrijskih obratov služijo kot gojišče, voda pa se po žetvi biomase ponovno reciklira. Na koncu predelane sestavine dobavijo različnim industrijskim panogam za uporabo v potrošniških izdelkih.

Ko so raziskovalci premagali tehnične ovire pri gojenju in predelavi mikroalg v velikem obsegu, so njihovi dosežki odprli vrata za široko paleto potencialnih izdelkov. V okviru raziskave je bilo za industrijske partnerje iz sektorjev prehrane, živalske krme in dišav izdelanih več kot 40 vzorcev sestavin, pridobljenih iz mikroalg.
Sodelovanje med državami in različnimi sektorji je bilo ključno za zagotovitev, da se bodo sestavine lahko sčasoma uporabile v izdelkih, pripravljenih za potrošnike, je pojasnila Rebecca van der Westen. »Medsebojno sodelovanje je bistvenega pomena, saj vsak prispeva svoje prednosti.«
Po preučitvi tehnične in finančne izvedljivosti ter tržnega potenciala se je raziskovalna skupina nazadnje osredotočila na tri ključne sestavine: olja, bogata z betakarotenom, ki se uporabljajo kot barvila za živila in antioksidanti v namazih in sirih, beljakovinsko bogate dodatke za živalsko krmo ter beljakovinske kapsule, ki ščitijo in postopoma sproščajo dišavne sestavine.
Rebecca van der Westen želi razbliniti splošno zmotno prepričanje, da imajo sestavine na osnovi mikroalg okus po algah. Pri tem poudarja, da sestavine niso samo zmleta biomasa. V biorafineriji celice odprejo in ločijo njihove molekulske strukture. »Če natančno pogledate osnovno strukturo verige maščobnih kislin ali nekaj aminokislin, ki tvorijo beljakovine, boste ugotovili, da te snovi obstajajo tudi v mikroalgah in nimajo okusa ali vonja. Vsebujejo namreč enake maščobe kot olivno olje in podobne beljakovine kot perutnina, ribe in govedina,« je pojasnila.
Integracija več tehnologij, sevov mikroalg in proizvodnih metod v eno centralizirano biorafinerijo je bila pomemben korak k razvoju obsežne proizvodnje. Toda doseči globlje razumevanje vsakega seva mikroalg je bilo enako pomembno. »Nekatere mikroalge so bolj znane in jih je lažje proizvajati, medtem ko se moramo za druge še naučiti, kako to izvesti,« je povedala Mariana Doria, vodja poslovnih in tržnih analiz v portugalskem biotehnološkem podjetju A4F – Algae for Future.
Del proizvodnje zahteva tudi določitev idealnih razmer za rast vsakega seva, vključno s temperaturo in količino hranil, da mikroalge lahko rastejo hitreje in prinesejo največjo hranilno vrednost. To znanje znanstvenikom pomaga usmeriti proizvodnjo k določenim rezultatom. »Lahko namreč prilagodimo razmere, da se proizvodnja ene ali druge sestavine poveča, odvisno od naših ciljev,« je dodala Doria.
»Mikroalge bodo v prihodnosti zagotovo postale del naše prehrane. To je samo vprašanje časa,« je prepričana Rebecca van der Westen. »Če želimo ohraniti planet, so tovrstne raziskave nujne,« je še dodala.
–––
Raziskave, omenjene v članku, so financirane v okviru programa EU Obzorja. Članek je bil prvotno objavljen v reviji Horizon, reviji EU za raziskave in inovacije.
Komentarji