Nada Čučnik Majcen (1937–2025)

Nada Čučnik Majcen, srčna, marljiva, vedno radovedna oseba, z veliko občutka za potrebe stroke in hkrati za ljudi okoli sebe, se je od nas poslovila sredi oktobra. Med drugim je bila ravnateljica Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani in s svojim neutrudnim, strokovnim delom je močno vplivala na razvoj knjižnice, ki je v zadnjih desetletjih postala nepogrešljiv informacijski center v središču nacionalne znanstvenoraziskovalne in izobraževalne infrastrukture. Izjemen je bil njen prispevek k celotnemu knjižničnemu sistemu v Sloveniji na področju avtomatizacije, s svojimi kolegi je začrtala okvire sodobnega nacionalnega bibliografskega sistema v digitalnem okolju, kot ga poznamo danes.

Nada Čučnik Majcen se je rodila slovenskim staršem v Sarajevu, kjer je dokončala osnovno šolo in gimnazijo, leta 1960 pa je diplomirala iz kemije na tedanji Naravoslovnotehniški fakulteti UL. Po študiju se je najprej zaposlila na Institutu Jožef Stefan, na Oddelku za nuklearna goriva, kjer je sodelovala tudi pri odpiranju rudnika urana Žirovski vrh. Potem ko se je odprlo mesto asistenta za anorgansko kemijo na Naravoslovnotehniški fakulteti, smer montanistika, je do leta 1970 službovala na tem oddelku. A delovanje v akademski sferi je zahtevalo tudi veliko prostovoljnih ur dela in odločila se je, da bo več časa posvetila družini, zato se je zaposlila kot analitik v laboratoriju Carinarnice Ljubljana. Delo je bilo pestro in zanimivo, vendar je po petih letih sklenila zamenjati službo in leta 1975 je prevzela mesto vodje Oddelka za konserviranje in restavriranje gradiva v Muzeju narodne osvoboditve LRS, danes Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Cekinovem gradu.

Ob vsem tekočem strokovnem in raziskovalnem delu na področju konserviranja in restavriranja pisne in grafične dediščine je načrtovala in izpeljala prenovo prostorov ter selitev oddelka v Arhiv Slovenije. Načrtovala in izborila je tudi nujno kadrovsko razširitev oddelka. Od leta 1978 je bila članica izpitne komisije za priznavanje strokovne kvalifikacije za muzealce, arhiviste in bibliotekarje na področju zaščite in konservacije gradiva, ki predstavlja premično kulturno dediščino. Od leta 1978 do 1982 je na Pedagoški akademiji Univerze v Ljubljani predavala predmet Zaščita knjižničnega gradiva.

Čeprav je kazala pravi značaj konservatorke-restavratorke in raziskovalke, je po spletu življenjskih okoliščin in na prigovarjanje tedanje ravnateljice Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani (CTK) Mare Šlajpah, ki je odhajala v pokoj, maja 1983 prevzela vodenje CTK kot poslovna in strokovna ravnateljica. Na tem mestu je ostala do leta 1990 ter se eno leto kasneje upokojila. S svojimi nasveti, bogatimi strokovnimi izkušnjami ter kolegialnim, a vedno kritičnim pogledom, je pomembno vplivala na nadaljnji razvoj knjižnice, ki je v zadnjih desetletjih postala nepogrešljiv informacijski center v središču nacionalne znanstvenoraziskovalne in izobraževalne infrastrukture.

Njen izjemni prispevek ne le k razvoju CTK, ampak h knjižničnemu sistemu v Sloveniji v celoti, je bil na področju avtomatizacije knjižničnih storitev. Pod njenim vodstvom je CTK v osemdesetih nadaljevala z uvajanjem novih baz podatkov ter digitalizacijo svojih storitev. Strokovnjaki knjižnice so mednarodne informacijske sisteme uporabljali ne le za pridobivanje informacij, temveč so s sodelovanjem pri gradnji baz podatkov v svet pošiljali informacije o dosežkih v takratni skupni državi na različnih znanstvenih in strokovnih področjih, še posebej na področju graditeljstva. Vodstvo CTK je prepoznalo, da so za uspešno digitalizacijo storitev potrebni ustrezni kadri, zato so se v knjižnici poleg inženirjev in raziskovalcev začeli aktivno zaposlovati strokovnjaki s področja informacijskih tehnologij, ne glede na zaostrene finančne razmere v tistem času pa so bila zagotovljena tudi znatna sredstva za izobraževanje zaposlenih. Izjemno pomembno je bilo njeno pionirsko delo in vizionarski pogled na avtomatizacijo knjižničnih informacijskih sistemov. S svojimi kolegi, zlasti z žal tudi pred kratkim že preminulim mag. Jožetom Kokoletom, je začrtala okvire sodobnega nacionalnega bibliografskega sistema v digitalnem okolju, kot ga poznamo danes.

V času njenega ravnateljevanja sta bili pomembni tudi mednarodna naravnanost ter vpetost CTK v sodobne strokovne tokove na področju akademskega knjižničarstva. Še posebej pa velja izpostaviti koncept odnosa med knjižnico, knjižničnim gradivom in njenimi uporabniki, ki so ga takrat razvili v CTK. Knjižnica je v središče svojega delovanja postavila svoje uporabnike ter jim zagotavljala kakovostne storitve.

Bila je vsestransko aktivna in prejela je več priznanj, med drugim za izredne uspehe v bibliotekarstvu v Sloveniji in predvsem specialnem bibliotekarstvu na področju tehnike in prirodoslovnih ved ter za aktivnosti na področju varstva premične kulturne dediščine (Čopova diploma leta 1990) in častni znak svobode Republike Slovenije za organizacijsko in strokovno delo pri uvajanju knjižničarstva in varstva premične dediščine. Leta 2012 je postala častna članica Društva restavratorjev Slovenije. Rezultati dolgoletnega strokovnega, raziskovalnega in organizacijskega dela so vidni tudi v njeni bogati bibliografiji, številnih predavanjih na posvetovanjih in konferencah doma in v tujini.

--------------------

dr. Jedert Vodopivec Tomažič in sodelavke CKR Arhiva Slovenije,

mag. Miro Pušnik in sodelavci Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani