Najbolj moti omejena svoboda gibanja

Raziskava o stiskah v času omejitev – Ukrepe sprejemamo, če so smiselni.

Objavljeno
07. maj 2020 06.00
Posodobljeno
07. maj 2020 07.02
Analiza ankete je pokazala, da je za ljudi najbolj moteča omejena svoboda gibanja. Foto Shutterstock
Kako se počutite med pandemijo? S kakšnimi izzivi se srečujete? Zaznavate spremembe v pozornosti ali spominu? Kako vidite svoje mesto v nenadoma tako spremenjenem svetu? To je nekaj vprašanj iz obsežnejše mednarodne ankete, ki sta jo izvedla slovenska kognitivna nevroznanstvenika, dr. Vojko Kavčič z gerontološkega inštituta na Waynovi univerzi v Detroitu in raziskovalka dr. Anja Podlesek z oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ista raziskava, ki jo vodijo sodelavci mednarodne skupine raziskovalcev, poteka še na Kitajskem in v ZDA.

  • Najbolj obremenjujoči so življenje v zaprtem prostoru, osama in omejeno gibanje.

  • Najbolj izražena je skrb, kako ohraniti nadzor nad lastnim življenjem.

  • Anketiranci so ocenili, da imajo zadovoljivo notranjo kontrolo in dobro obvladujejo zunanje pritiske.

  • Med najbolj ogroženimi so brezposelni, manj delovno aktivni in tisti brez sredstev za preživljanje.



Vojko Kavčič že več desetletij živi in dela v ZDA, a velikokrat zaradi strokovnih razlogov obišče Slovenijo. Po enem od takšnih strokovnih dogodkov se je zaradi omejitve potovanj nenadoma znašel v »karanteni« v Sloveniji. Pandemijski izbruh novega koronavirusa se mu je, kot pravi, kar sam ponudil kot naravni raziskovalni eksperiment. S sodelavko Anjo Podlesek sta pospešeno pripravila slovenski merski instrumentarij in v kratkem času zbrala veliko podatkov za prve analize in poznejše rudarjenje.

image
Dr. Vojko Kavčič je zaposlen na gerontološkem inštitutu pri Waynovi univerzi v Detroitu, pri nas pa vodi Mednarodni inštitut za aplikativno gerontologijo, predava in pripravlja publikacije o demenci. Foto Tomi Lombar
Anketa še ni povsem končana, raziskovalca pa sta prijetno presenečena nad odzivom in načrtujeta nadaljevanje raziskave. Do začetka prejšnjega tedna je sodelovalo okoli tisoč slovenskih udeležencev, starih med 18 in 84 let. Skoraj polovica, 40 odstotkov, jih je bilo iz starostne skupine od 25 do 44 let, iz skupine od 75 do 84 let pa le dva odstotka.

Analiza odgovorov na vprašanje o razpoloženju in čustvenih odzivih na ukrepe zaradi pandemije je pokazala, da je za ljudi najbolj moteča omejena svoboda gibanja, malo manj poslušanje in spremljanje poročil, zmerno pa so nanje vplivale težave, povezane z delom, in življenje v zaprtem prostoru. Za zdaj ne izstopajo ekonomske težave.

Sodelujoči v anketi izrazito »hrepenijo po normalnosti, pogrešajo stike z bližnjimi, izražajo zaskrbljenost, sočutje, hvaležnost, redkeje pa omenjajo depresivnost in jezo, usmerjeno vase«. Kot ugotavljata raziskovalca, gre za spekter različnih čustev, ki bo zahteval dodatne analize. Spodbudna je ugotovitev, da so udeleženci s 3 do 4 na petstopenjski lestvici ocenili, da imajo dobro notranjo kontrolo, se lahko nadzorujejo in obvladujejo zunanje pritiske, ki jim v tem času krojijo življenje.
 

24 %

slovenskih
anketirancev
je poročalo
o slabšem
spanju
Trdni in labilni


image
Mednarodno anketo o vplivih pandemije in ukrepov zaradi nje sta izvedla slovenska kognitivna nevroznanstvenika, dr. Vojko Kavčič z gerontološkega inštituta na Waynovi univerzi v Detroitu in raziskovalka dr. Anja Podlesek z oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Fotografiji osebni arhiv
Tak pogled je verjetno ustrezna drža za lažje spopadanje s težavami, ki jih prinaša covid-19. Občutenje stresa, tesnobe in doživljanje negativnih čustev sta sicer močno povezani z osebnostjo, so zapisali raziskovalci v analizi. Drugi del ankete to potrjuje: »Sedanje obdobje lažje prenašajo tisti, ki poročajo, da so v življenju na splošno bolj brez skrbi in čustveno stabilni. Ti tudi občutijo večji 'smisel življenja'. Slednje je pozitivno povezano z zaznano možnostjo nadzora nad položajem, v katerem so se znašli.

Mogoče je sklepati, da bi ukrepi, ki bi ljudem dali večji občutek svobode, neomejenega gibanja, samonadzora nad lastnim življenjem, ugodno vplivali na razpoloženje in počutje. Drugačni ukrepi, predvsem pa ustreznejša razlaga, zakaj so potrebni, bi bili verjetno prav tako učinkoviti, ljudje pa bi bolj pomirjeni sprejemali začasno omejevanje njihove pravice do svobode gibanja in zasebnosti.«

Po besedah raziskovalcev rezultati dela raziskave, v katerem so se osredotočili na doživljanje sprememb v miselnih procesih, kažejo, da tisti, ki so pod večjim stresom in doživljajo negativna čustva v tem obdobju, poročajo tudi o slabšem kognitivnem delovanju. Težje se zberejo in težje opravljajo več nalog hkrati, so počasnejši, slabše pomnijo. To priča, da bi bilo treba v delovnih in študijskih procesih bolj upoštevati negativne vplive stresa, tesnobe in drugih negativnih čustev in prilagoditi zahteve razmeram. Povečan in zlasti kronični stres pa je še dodatno obremenjujoč za starejše, ki se spoprijemajo tudi s pešanjem umskih sposobnosti in demenco.


 

Ko ne razumemo smisla ukrepov


Strokovnjaka pojasnjujeta, da med človekovimi osebnostnimi lastnostmi najpomembnejšo preventivno in zaščitno vlogo pri spopadanju z nepričakovanimi izzivi igrata čustvena stabilnost in manjša nagnjenost k zaskrbljenosti.

»S pozitivnimi čustvi in večjim doživljanjem smisla življenja v tem obdobju se pozitivno, a razmeroma šibko, kot varovalni dejavnik povezujejo ustvarjalnost, družbena odgovornost, empatičnost, občutek za pravičnost, odprtost za učenje. Na drugem koncu se ekonomske težave, poslabšanje zdravja, pomanjkanje različnih stvari, od zaščitnih sredstev, hrane, do družinske podpore, logično povezujejo s stresom in negativnimi čustvi.

Raziskava tudi potrjuje, na kar že nekaj časa opozarjamo, da lahko negativne ekonomske razmere in negotovost, ko na primer ne vemo, kam vodijo ukrepi in kako dolgo bodo trajali, kako bo z našim zdravjem, ali bo na voljo dovolj zaščitnih sredstev, lahko pripeljejo do dolgotrajnega doživljanja negativnih čustev, od žalosti, depresivnosti, strahu, zaskrbljenosti, do razdražljivosti in jeze, predvsem tiste, usmerjene na druge.«

Raziskovalci opozarjajo, da izvor težav ni samo epidemija, temveč tudi ukrepi, katerih smiselnost ljudje vse manj razumejo in sprejemajo.



Anketa je pokazala, kako zelo različno se odzivamo na krizne razmere. Tako so nekateri hitro ugotovili, da lahko nove okoliščine izrabijo za stvari in aktivnosti, ki jih prej niso mogli početi oziroma uresničiti. Imajo več časa zase in za bližnje, ukvarjajo se s prostočasnimi dejavnostmi, ki jih veselijo, na primer branjem knjig, meditacijo. Drugi čas izkoristijo, da se zakopljejo v delo ali študij, tretji pa težko prenašajo samoto ali to, da se ne morejo gibati, kot so se prej. Četrti obupujejo nad količino opravil, ko morajo hkrati delati od doma, poučevati otroke, gospodinjiti ... Veliko je takšnih, ki jih skrbi za svoje bližnje, jih pogrešajo, ugotavljata raziskovalca in dodata, da bodo verjetno nekateri iz krize odnesli tudi pozitivna sporočila o tem, kaj lahko spremenijo v svojem življenju, da bodo bolj zadovoljni.

Ob primernejših ukrepih, predvsem pa ustreznejši razlagi, zakaj so potrebni, bi ljudje bolj pomirjeno sprejemali začasno omejevanje pravice do svobode gibanja in zasebnosti.


 

Rezultati iz Kitajske


Vojko Kavčič in Anja Podlesek zaradi nepopolnih podatkov še nista analizirala vpliva različnih kulturnih okolij na doživljanje pandemije, pričakujeta pa kar veliko razlik in odstopanj. Različni pristopi in odnos oblasti do epidemije ter človekovih pravic se bodo, sta prepričana, gotovo odrazili v različnem doživljanju, počutju ter spremembah v miselnih procesih.

Rezultati raziskovalne skupine iz ZDA sicer zaradi pridobivanja dovoljenj etične komisije nekoliko zamujajo, zato pa je na voljo že nekaj preliminarnih poročil raziskovalne skupine iz Kitajske. »Dvanajst odstotkov anketiranih je poročalo o motnjah spanja, 7 odstotkov o povečani utrujenosti, 11 odstotkov o nevrotičnosti in anksioznosti ter 5 odstotkov o povečani depresivnosti.«

Po Kavčičevih besedah v ZDA veliko vlagajo v razvoj novih načinov zbiranja podatkov za klinične raziskave. Večino demografskih podatkov zbirajo s telefonskimi intervjuji ali po spletu. Na splet naj bi prenesli tudi večino nevropsiholoških in drugih vedenjskih testov. »Prav covid-19 naj bi pripomogel k razvoju novih raziskovalnih tehnologij,« je prepričan.

ℹKdo naj prevzame vodenje

Anketiranci so odgovarjali tudi na vprašanje, katere domače ali tuje organizacije naj bi prevzemale pobudo pri preprečevanju prihodnjih pandemij in komu bi pri tem najbolj zaupali. Večina meni, da bi morali največjo odgovornost nositi medicinska znanost in epidemiološka stroka oziroma Nacionalni inštitut za javno zdravje in Svetovna zdravstvena organizacija. Sledijo jima državni organi in Evropska unija.


Vojko Kavčič se, kot nam je povedal, trenutno počuti kot v »raziskovalnem peskovniku«, ki bo ponudil še veliko novih izzivov, tako raziskovalcem kot celotnemu človeštvu, ki se bo vsaj delno moralo resetirati in se naučiti živeti na novo. »Razumljiva je želja, da bi se vrnili v stare tire, kar je z individualnega vidika najlažje. Vsako prilagajanje na novo realnost bo zahtevalo dodaten trud, kar bo lahko vodilo tudi v nerazumevanje, ustvarjalo konflikte in obremenjevalo naš vsakdanji psihični prostor. Upajmo, da bo homo sapiens našel razumne poti in načine, da se bo življenje po tej sodobni pandemijski preizkušnji naravnalo v pravo smer.«