Najbolj mračnjaški smo, ko je življenje razmeroma dobro

Dr. Tine Kaluža je kustos zgodovinar v Notranjskem muzeju Postojna. Poleg lokalnih specifik, povezanih z zgodovino speleologije, rapalske meje, rock glasbe in srednjeveške umetnosti, je njegovo raziskovalno delo osredotočeno na motiviko človeške minljivosti in smrti v zahodni umetnosti.

Predstavite nam instrument, ki ga najpogosteje ali najraje uporabljate pri delu.

Pri vsej tehnologiji, ki je danes na voljo, sam za večino zapiskov in inventarnih številk, ki jih pri delu dodeljujem posameznim muzejskim predmetom, še vedno prisegam na babičin pisalni stroj Udružene metalne industrije Sarajevo. Še nikdar me ni pustil na cedilu, uporabljam ga prav vsak dan.

Kako bi povprečno razgledanemu v največ sto besedah razložili, kaj raziskujete?

Predstavljajte si, da odprete tiskano knjigo iz 16. stoletja in v njej opazite upodobitve človeških kosti in lobanj. Najverjetneje boste razloge za upodobitev pripisali vojnam in kugi. Tu se vmešajo moje raziskave: najvplivnejši in najbolj pogosti motivi, ki upodabljajo človeško minljivost, so nastali in se razvili v razmeroma mirnih časih, ko je bila smrtnost najnižja in kakovost življenja najvišja. V najhujših zgodovinskih preizkušnjah se namreč pojavljajo motivi tolažeče narave, najbolj mračnjaški pa smo, kot se zdi, takrat, ko je življenje razmeroma dobro.

Zakaj imate radi znanost?

Predvsem zato, ker mi ponuja razmeroma kredibilen izgovor za poskuse razumeti svet, ki je v številnih vidikih zelo nerazumljiv. Pa tudi zato, ker obožujem detektivke, in ob obravnavi znanstvenih problemov se počutim sila detektivsko!

Kaj dobrega bi vaše delo lahko prineslo človeštvu?

Predstavljam si, da bi s svojimi spoznanji lahko prispeval k omilitvi nekaterih tabujev, pa tudi k razblinjanju nekaterih mitov in stereotipov o zgodovini upodobitev, povezanih s človeško smrtjo. Prav tako menim, da imam kot kustos ključno vlogo pri ohranjanju premične dediščine ter predvsem pri ozaveščanju javnosti o njenem pomenu, zlasti v primerih prepoznavanja predmetov, ki nam danes niso posebej zanimivi, za naše zanamce pa bodo neprecenljivi.

Kdaj ste vedeli, da boste raziskovalec?

Odločilni trenutek je bil nesrečni slepec, ki sem ga kot otrok našel na babičinem vrtu; neverjetno odkritje sem želel nemudoma predstaviti vrtčevskim kolegom, a je mojo vprašljivo metodo transporta (v žepu vetrovke) brž ustavila carina na domačih vhodnih vratih (babica). Kljub neuspehu je šlo za odkritje, ki sem ga želel deliti z drugimi – modus operandi, ki me vodi še danes.

Kaj zanimivega poleg raziskovanja še počnete?

Poleg (umetnostne) zgodovine sta moji strasti od nekdaj glasba – že desetletja igram bobne, pa tudi baskitaro in nekatere druge, za bližnje še manj prijazne inštrumente – ter gorništvo in alpinizem, zlasti v manj znanih kotičkih zahodnih Julijskih Alp ter še posebej pozimi.

Kaj je ključna lastnost dobrega znanstvenika?

Nedosegljiva zmožnost, da stopi iz svoje glave in na sleherno vprašanje gleda s povsem objektivne perspektive, za katero si moramo prizadevati. Po drugi strani pa, da v svetu, za katerega se zdi, da o njem že vse vemo, zmore najti nove probleme, na katere skuša reagirati skozi raziskovanje.

Katero bo najbolj prelomno odkritje ali spoznanje v znanosti, ki bo spremenilo tok zgodovine v času vašega življenja?

Čedalje bolj se mi dozdeva, da nas je velika prelomnica že doletela s prihodom umetne inteligence. Čeprav gre za trenutno »vročo temo«, je le čas tisti, ki lahko razodene njene prave daljnosežne vplive; nekateri od njih se v gospodarstvu že zelo jasno kažejo. Kako vemo, da tudi mojih odgovorov ni napisala umetna inteligenca?

Bi odpotovali na Mars, če bi se vam ponudila priložnost?

Povsem me privlači vizionarska ideja osvojitve najvišjega vrha Marsa, Olympus Monsa. Pa vendar se predobro poznam; ker sem močno navezan na lokalni okoliš, na javorniške gozdove, nanoško burjo, vipavska ostenja, družino in domačega buldoga, bi verjetno že po nekaj tednih postal nestrpen in domotožen.

Na kateri vir energije bi stavili za prihodnost?

Kot nečak uveljavljenega strokovnjaka za jedrsko fiziko sem tu le težko objektiven. Menim, da bi jedrska energija morala nujno postati predmet konstruktivnega javnega diskurza, izvzetega iz ustaljenega političnega predalčkanja na »naše« in »njihove« ter stereotipizacije, ki smo ji podvrženi skozi popularno kulturo.

S katerim znanstvenikom v vsej zgodovini človeštva bi šli na kavo?

Najverjetneje bi sedel k mizi z Johanom Huizingo (1872–1945). Utemeljitelj kulturne zgodovine je najbrž raziskovalec, katerega zapisi kar najbolje opravljajo funkcijo časovnega stroja. Do danes še nisem prebral zgodovinske knjige, s katero bi se tako močno vživel v dobo, ki jo obravnava, kot mi je to uspelo z njegovo Jesenjo srednjega veka.

Katero knjigo, film, predavanje, spletno stran s področja znanosti priporočate bralcu?

Tako bralcu, ki ga zanima področje minljivosti, kot tudi vsakemu, ki bi se spoprijel z velikimi tabuji sodobne družbe, priporočam knjigo Philippa Arièsa, ki ima v angleškem prevodu naslov The Hour of our Death in ponuja celosten pregled zgodovine človekovega odnosa do smrti.

Česa ne vemo o vašem področju, pa bi nas presenetilo?

Freske, ki jih je v Pisi med letoma 1336 in 1341 napravil Buffalmacco, so verjetno prvi vidnejši primer upodobitve poosebljene smrti v zahodni umetnosti. Tisočletja pred tem zahodna družba očitno ni čutila potrebe po vizualnem upodabljanju poosebitve smrti. Gromozanska upodobitev smrti s koso je nastala v desetletju pred izbruhom velike epidemije kuge.