Natančen instrument iz orbite spremlja onesnaženost evropskega zraka

Evropski program Copernicus za opazovanje Zemlje velja za enega najboljših na svetu. V plejado satelitov vseskozi dodajajo nove, da bi pridobili še več podatkov o stanju našega vedno spreminjajočega se planeta. Julija letos so v okviru programa v orbito poslali instrument sentinel-4, ki je pred dnevi posredoval prve znanstvene slike, na katerih so vidne koncentracije dušikovega dioksida, žveplovega dioksida in ozona v ozračju. Kot so pojasnili pri Evropski vesoljski agenciji (Esa), so slike, čeprav predhodne, dokaz, da lahko v Evropi kakovost zraka spremljamo tudi iz geostacionarne orbite, 36.000 kilometrov nad Zemljo.

PREBERITE ŠE: Kakšen oksidativni stres v našem telesu povzroča onesnažen zrak

Sentinel-4 pravzaprav ni satelit, ampak instrument, nameščen na satelitu Meteosat tretje generacije sounder. Sentinel-4 pripada seriji spektrometrov, ki površje vidijo v ultravijoličnem, vidnem in bližnje infrardečem spektru. Ta arhitektura z dvojno odpravo omogoča učinkovito uporabo satelita, saj združuje zmogljivosti spremljanja meteoroloških in atmosferskih podatkov na eni platformi, so pojasnili pri Esi.

Instrument, ki je sicer trenutno še v fazi preizkušanja, meri sončno svetlobo, ki se odbija od zemeljske površine in atmosfere, ter tako zaznava pline in aerosole, prisotne v atmosferi. Satelit Metosat je nameščen v geostacionarni orbiti in tam neprekinjeno opazuje isto regijo – v tem primeru Evropo in severno Afriko, vsako uro lahko instrument skenira isto območje in tako je lahko skoraj v realnem času znano, kako se ozračje spreminja. Sentinel-4 bo redno spremljal koncentracije dušikovega dioksida, žveplovega dioksida, ozona, formaldehida, glioksala iz skupine aldehidov in aerosolov.

Osmega oktobra je instrument izdelal sliko, ki prikazuje troposferski dušikov dioksid z jasnimi žarišči onesnaženja, vidnimi vzdolž sredozemske obale in nad Padsko nižino (instrument tega onesnaženja ne more zaznati nad oblačnimi območji – na spodnji sliki).

Instrument dušikovega dioksida ne more zaznati, če je oblačno. Slika oblačnosti je bila posneta isti dan kot slika onesnaženosti. FOTO: Copernicus/Esa

Koncentracije dušikovega dioksida se hitro spreminjajo, saj to onesnaževalo nastaja pri zgorevanju fosilnih goriv, na primer v prometu in industriji. Plin je strupen, prispeva pa tudi k nastajanju sekundarnih onesnaževal, kot so ozon in trdi delci, ki imajo resne posledice za zdravje ljudi in okolje.

Steber žveplovega dioksida nad vulkanom. FOTO: Copernicus/Esa  

Zgornja slika prikazuje vertikalno gostoto žveplovega dioksida, ki se dviga iz vulkana Etna in je trenutno precej mirna. Bolj je vulkan aktiven, večji je oblak žveplovega dioksida. Poleg naravnih emisij iz vulkanov se žveplov dioksid sprošča tudi zaradi človekovih dejavnosti, zlasti iz ladij, ki uporabljajo goriva z visoko vsebnostjo žvepla, in elektrarn, ki uporabljajo rjavi premog, so še navedli pri Esi. Tudi žveplov dioksid je strupen in prispeva k nastajanju sekundarnih onesnaževal, kot so trdni delci, ki predstavljajo znatna tveganja za zdravje in okolje.

Koncentracije ozona FOTO: Copernicus/Esa

Slika prikazuje navpični stolpec ozona. Medtem ko ozon visoko v stratosferi igra ključno vlogo pri zaščiti življenja na Zemlji pred škodljivim ultravijoličnim sevanjem, ozon v spodnjem delu atmosfere deluje kot onesnaževalo, ki prispeva k slabi kakovosti zraka in težavam z dihanjem. Ravni ozona na sliki so sicer v pričakovanem obsegu, najvišje vrednosti so izmerili nad Balkanom in Grčijo, najnižjo pa nad Baltskim morjem.