Nenavaden primer Ultime Thule (VIDEO)
Z analizami podatkov znanstveniki razkrivajo skrivnosti najbolj oddaljenega nebesnega telesa, ki ga je človeštvo preučevalo od blizu.
Odpri galerijo
Nenavadna oblika 2014 MU69. FOTO: NASA/Johns Hopkins University Applied Physics Laboratory/Southwest Research Institute
Najbolj oddaljeno nebesno telo, ki ga je človeštvo preučevalo od blizu, počasi razkriva svoje skrivnosti. Sonda New Horizons še vedno pošilja podatke o kamnu 2014 MU69 ali Ultimi Thule, ki je ostanek iz davne preteklosti, ko se je Osončje šele rojevalo. Prve fotografije binarno kontaktnega objekta so nakazovale, da ima telo obliko snežaka, naslednje fotografije, posnete z razdalje vsega 3500 kilometrov, pa so pokazale, da je veliko bolj nenavadne oblike. 35 kilometrov dolgo telo je sestavljeno iz ploščatega dela (imenovali so ga Ultima) in manjšega, bolj okroglega dela (Thule).
Ker je telo tako zelo dobro ohranjeno, MU69 ponuja najboljši pogled v preteklost, kako so se oblikovali planeti. »Nikoli še nismo videli česa takega v Osončju. Vse planetarne znanstvenike pošilja nazaj k osnovam, kako so se oblikovali gradniki planetov,« je poudaril glavni znanstvenik pri odpravi Alan Stern.
Kot verjamejo, sta dva dela Ultime Thule nekoč krožila drug okoli drugega, nato sta se združila v eno. Trčenje se je zgodilo s hitrostjo največ dveh metrov na sekundo. »Večino vrtilne količine je binarni sistem izgubil, ne vemo pa še, kateri procesi so bili glavni, da se je to zgodilo,« je na konferenci o lunarni in planetarni znanosti v Teksasu povedal raziskovalec William McKinnon z washingtonske univerze. Stern je bil presenečen, da niso uzrli še kakšne lunice, čeprav so objekti v Kuiperjevem pasu relativno majhni. Možno sicer je, da sta obe glavi telesa ob približevanju izvrgli morebitne dodatne dele nazaj v prvotni oblak ostankov materiala z začetka Osončja.
Ultima Thule je zelo temno nebesno telo, ki odbija le sedem odstotkov prejete svetlobe, a so na njem tudi svetlejše pege, pa tudi kraterji in jame. Možno je, da so nekatere jame nastale ob sublimaciji ledu. Največja depresija pa je osem kilometrov široka značilnost. Možno je, da gre za posledico trka z drugim nebesnim telesom ali pa za omenjen ostanek izginotja ledu. Znanstveniki so na površju opazili tudi dokaze o obstoju metanola, vodnega ledu in organskih molekul.
Sonda bo podatke pošiljala do poletja 2020. Od Zemlje je New Horizons oddaljena 6,6 milijarde kilometrov, deluje normalno in potuje globlje v Kuiperjev pas s hitrostjo 53.000 kilometrov na uro.
Ker je telo tako zelo dobro ohranjeno, MU69 ponuja najboljši pogled v preteklost, kako so se oblikovali planeti. »Nikoli še nismo videli česa takega v Osončju. Vse planetarne znanstvenike pošilja nazaj k osnovam, kako so se oblikovali gradniki planetov,« je poudaril glavni znanstvenik pri odpravi Alan Stern.
Kot verjamejo, sta dva dela Ultime Thule nekoč krožila drug okoli drugega, nato sta se združila v eno. Trčenje se je zgodilo s hitrostjo največ dveh metrov na sekundo. »Večino vrtilne količine je binarni sistem izgubil, ne vemo pa še, kateri procesi so bili glavni, da se je to zgodilo,« je na konferenci o lunarni in planetarni znanosti v Teksasu povedal raziskovalec William McKinnon z washingtonske univerze. Stern je bil presenečen, da niso uzrli še kakšne lunice, čeprav so objekti v Kuiperjevem pasu relativno majhni. Možno sicer je, da sta obe glavi telesa ob približevanju izvrgli morebitne dodatne dele nazaj v prvotni oblak ostankov materiala z začetka Osončja.
Ultima Thule je zelo temno nebesno telo, ki odbija le sedem odstotkov prejete svetlobe, a so na njem tudi svetlejše pege, pa tudi kraterji in jame. Možno je, da so nekatere jame nastale ob sublimaciji ledu. Največja depresija pa je osem kilometrov široka značilnost. Možno je, da gre za posledico trka z drugim nebesnim telesom ali pa za omenjen ostanek izginotja ledu. Znanstveniki so na površju opazili tudi dokaze o obstoju metanola, vodnega ledu in organskih molekul.
Sonda bo podatke pošiljala do poletja 2020. Od Zemlje je New Horizons oddaljena 6,6 milijarde kilometrov, deluje normalno in potuje globlje v Kuiperjev pas s hitrostjo 53.000 kilometrov na uro.
