Nevarna rešitev: zatemnjevanje Sonca
Odsevni delci v atmosferi so lahko naša rešitev, lahko pa poguba.
Odpri galerijo
Znanstveniki vse bolj resno preučujejo ukrepe, ki so še nedavno veljali za preveč tvegane ali pa so sodili na področje znanstvene fantastike. FOTO: Christof Stache AFP
Raziskava skupine znanstvenikov iz Južne Afrike, ki jo je vodil Romaric Odoulami, je pokazala, da bi z odsevnimi delci žveplovega dioksida v atmosferi lahko ohranjali temperature na trenutni ravni.
Ideja ni nova in geoinženiring je že dolgo as v rokavu znanstvenikov oziroma zadnji izhod v sili, če drugi, »mehki« podnebni ukrepi ne bi ustavili globalnega segrevanja. Dvig temperatur za stopinjo Celzija v zadnjih 150 letih je za trikrat povečal nevarnost katastrofalnih suš, če bi se temperature v povprečju povišale še za stopinjo, pa bi se tveganje za takšne dogodke še potrojilo.
Ker se verjetnost, da bo segrevanje planeta preseglo meje, ki jih določa pariški podnebni sporazum, strmo zvišuje, znanstveniki vse bolj resno preučujejo ukrepe, ki so še nedavno veljali za preveč tvegane ali pa so sodili na področje znanstvene fantastike.
»Oblikovalci podnebnih politik se ob zavedanju, da omejevanje izpustov morda ne bo dovolj za ustavitev segrevanja planeta, vse bolj resno spogledujejo s tehnologijo zastiranja Sonca,« je povedal Andy Parker, vodja Iniciative za nadzor Sončevega sevanja, ki je denarno podprla raziskavo južnoafriških znanstvenikov.
»Takšni ukrepi upravičeno vzbujajo pomisleke, a morda bomo morali preprosto izračunati, ali pomenijo manjše tveganje kot preseganje praga dveh stopinj Celzija. Nadzor Sončevega sevanja je lahko zelo učinkovit in koristen, lahko pa tudi poguben, tega za zdaj nihče ne ve zanesljivo, zato so takšne raziskave nujne,« je še povedal Parker. Omenjena študija ugotavlja, da bi ukrep zastiranja v primerjavi z najslabšim scenarijem, po katerem ne omejimo trenutnih izpustov, do leta 2100 za 90 odstotkov zmanjšal nevarnost katastrofalnih suš v jugozahodni Afriki.
Znanstveniki že dolgo vedo, da bi z izpustom večje količine odsevnih delcev v zgornje plasti ozračja ohladili planet; dokaz za to je ponudila kar narava ob večjih izbruhih ognjenikov, ki so v zgodovini demonstrirali takšen pojav. Takšen način geoinženiringa bi verjetno res deloval blagodejno na ciljana območja, po drugi strani pa bi lahko povzročil nepredvidene učinke v drugih delih sveta; na primer obrnil morske tokove, prekinil vzorce monsunov …
»Naše ugotovitve kažejo, da bi s predlaganimi ukrepi sicer zmanjšali tveganje za sušo v okolici Cape Towna, a bi hkrati lahko povzročili negativne posledice v drugih delih Afrike,« je potrdil Odoulami.
Poleg tega so lahko takšne tehnike potuha za politike in družbo, saj nam vzbudijo lažen občutek, da nam ni treba storiti ničesar, ker bo namesto nas vse opravila tehnologija.
Ideja ni nova in geoinženiring je že dolgo as v rokavu znanstvenikov oziroma zadnji izhod v sili, če drugi, »mehki« podnebni ukrepi ne bi ustavili globalnega segrevanja. Dvig temperatur za stopinjo Celzija v zadnjih 150 letih je za trikrat povečal nevarnost katastrofalnih suš, če bi se temperature v povprečju povišale še za stopinjo, pa bi se tveganje za takšne dogodke še potrojilo.
Dve slabi možnosti
Ker se verjetnost, da bo segrevanje planeta preseglo meje, ki jih določa pariški podnebni sporazum, strmo zvišuje, znanstveniki vse bolj resno preučujejo ukrepe, ki so še nedavno veljali za preveč tvegane ali pa so sodili na področje znanstvene fantastike.
»Oblikovalci podnebnih politik se ob zavedanju, da omejevanje izpustov morda ne bo dovolj za ustavitev segrevanja planeta, vse bolj resno spogledujejo s tehnologijo zastiranja Sonca,« je povedal Andy Parker, vodja Iniciative za nadzor Sončevega sevanja, ki je denarno podprla raziskavo južnoafriških znanstvenikov.
»Takšni ukrepi upravičeno vzbujajo pomisleke, a morda bomo morali preprosto izračunati, ali pomenijo manjše tveganje kot preseganje praga dveh stopinj Celzija. Nadzor Sončevega sevanja je lahko zelo učinkovit in koristen, lahko pa tudi poguben, tega za zdaj nihče ne ve zanesljivo, zato so takšne raziskave nujne,« je še povedal Parker. Omenjena študija ugotavlja, da bi ukrep zastiranja v primerjavi z najslabšim scenarijem, po katerem ne omejimo trenutnih izpustov, do leta 2100 za 90 odstotkov zmanjšal nevarnost katastrofalnih suš v jugozahodni Afriki.
Morda bomo morali preprosto izračunati, ali pomeni geoinženiring manjše tveganje kot preseganje praga dveh stopinj Celzija.
Andy Parker
Andy Parker
Nepredvidene posledice
Znanstveniki že dolgo vedo, da bi z izpustom večje količine odsevnih delcev v zgornje plasti ozračja ohladili planet; dokaz za to je ponudila kar narava ob večjih izbruhih ognjenikov, ki so v zgodovini demonstrirali takšen pojav. Takšen način geoinženiringa bi verjetno res deloval blagodejno na ciljana območja, po drugi strani pa bi lahko povzročil nepredvidene učinke v drugih delih sveta; na primer obrnil morske tokove, prekinil vzorce monsunov …
»Naše ugotovitve kažejo, da bi s predlaganimi ukrepi sicer zmanjšali tveganje za sušo v okolici Cape Towna, a bi hkrati lahko povzročili negativne posledice v drugih delih Afrike,« je potrdil Odoulami.
Poleg tega so lahko takšne tehnike potuha za politike in družbo, saj nam vzbudijo lažen občutek, da nam ni treba storiti ničesar, ker bo namesto nas vse opravila tehnologija.
