Neznani obraz demence, ki je bila usodna za Robina Williamsa

Lewyjeva demenca: Na srečanju nevrologov nagrada dr. Dimitriju Kraincu, slovenskemu zdravniku in znanstveniku v ZDA.

Objavljeno
23. november 2018 06.00
Posodobljeno
23. november 2018 09.06
Pokojni Robin Williams z ženo Susan Schneider FOTO: Reuters
Jeseni leta 2013 je priljubljeni ameriški filmski igralec Robin Williams zaznal prve znake bolezni, za katero ni vedel, kaj je, a mu je nakopičila toliko stisk, da si je avgusta 2014 vzel življenje. »Lahko sem samo opazovala, kako propada, storiti pa nisem mogla ničesar,« je na nedavnem 143. letnem srečanju ameriškega nevrološkega združenja (ANA) več tisoč zbranih nevrologov in nevroznanstvenikov nagovorila vdova pokojnega igralca in komika Susan Schneider Williams.

Na strokovnem srečanju so podelili nagrade za največje dosežke v nevrologiji. Glavni nagrajenec je bil slovenski klinični zdravnik in znanstvenik prof. Dimitri Krainc z univerze Northwestern. Nagrado je prejel za odkritja na področju nevrodegenerativnih bolezni. Kot osrednji nagrajenec je imel tudi plenarno predavanje na predsedniškem simpoziju, kjer je predstavil svoje aktualno raziskovanje v nevrogenetiki s poudarkom na genskih vzrokih za parkinsonovo bolezen in tudi lewyjevo demenco, za katero je zbolel Robin Williams.

Susan Schneider Williams je kot gostujoča predavateljica na istem simpoziju tenkočutno pripovedovala o tem, kako je spremljala vse huje bolnega življenjskega sopotnika. Kmalu po njegovi smrti se je začela zavzemati za boljšo ozaveščenost o tej bolezni. Tako je ta še vedno neozdravljiva nevrodegenerativna bolezen dobila – človeški obraz.


Več kot stoletje neznana znanka


Širše najbolj znan izraz za skupek spominsko-gibalnih nevrodegenerativnih motenj je demenca. Ta vključuje težave pri različnih kognitivnih funkcijah, predvsem motnje spomina, orientacije, jezika in vedenja. Najpogostejši podtip demence je alzheimerjeva bolezen, sledijo tako imenovane mešane vaskularne demence in demenca z lewyjevimi telesci. Zadnjo, lewyjevo demenco, vse pogosteje omenjajo kot samostojno obliko bolezni, poljudno pa jo opisujejo kot kombinacijo alzheimerjeve in parkinsonove bolezni z znaki napredujoče demence, parkinsonizma in psihičnih motenj.

Bolezen strokovno uvrščajo med sinukleinopatije, za katere je značilno patološko odlaganje beljakovine sinuklein znotraj lewyjevih telesc, kar privede do nepopravljivih in napredujočih motenj v delovanju možganov. V normalnih fizioloških razmerah namreč alfasinuklein pomaga pri medsebojnem sporazumevanju celic, kjer je sicer glavni živčni prenašalec dopamin. Zaradi še ne povsem pojasnjenega vzroka pa lahko nastanejo motnje pri sporazumevanju zaradi kopičenja te beljakovine. Lewyjeva demenca je druga najpogostejša oblika te nevrodegenerativne bolezni pri starejših. Razvije se pri petini bolnikov z demenco, ki sicer prizadene okoli sedem odstotkov ljudi, starejših od 65 let, in več kot 30 odstotkov ljudi po 80. letu. Nekoliko pogostejša je pri moških.


Alzheimer, parkinson ali oboje?


Demenca z lewyjevimi telesci se lahko začne z znaki, podobnimi alzheimerjevi bolezni, za katero so značilne spominske motnje in težave z govorom, prepoznavanjem, orientacijo v času, kraju in prostoru ali pa (tudi) z znaki parkinsonove bolezni, kot so tresenje, upočasnjeno gibanje ter togost telesa in obraza. Z napredovanjem bolezni bolnike pogosto obremenjujejo še prisluhi, prividi, halucinacije, blodnje, anksioznost, depresija, nemir, motnje spanja. Največkrat pa ta oblika demence najprej prizadene sistem za pozornost in izvršilne vidno-prostorske sposobnosti, kar se kaže s težavami pri vožnji, izgubljanjem in nezanesljivim ocenjevanjem razdalje, slabšanjem delovne sposobnosti, medtem ko so spominske sposobnosti prizadete šele pozneje, ko bolezen napreduje. V nasprotju z bolniki s parkinsonovo boleznijo je pri teh bolnikih najprej opazen napredujoč kognitivni upad, še pred ekstrapiramidnimi, to je motoričnimi znaki, oziroma se to zgodi v prvem letu od pojava simptomov. V stroki tudi ugotavljajo, da je pogostost demence z lewyjevimi telesci verjetno podcenjena.

image
Lewyjevo demenco vse pogosteje omenjajo kot samostojno obliko bolezni, poljudno pa jo opisujejo kot kombinacijo alzheimerjeve in parkinsonove bolezni z znaki napredujoče demence, parkinsonizma in psihičnih motenj. FOTO: Shutterstock


Žrtev dementnega koktajla


Kljub številnim raziskavam, vključno s sodobnimi genskimi analizami, da bi bolje razumeli, kaj iztiri delovanje beljakovine alfasinuklein, in druge neugodne procese v možganih, strokovnjaki še ne znajo pojasniti vseh vzrokov, ki privedejo do nastanka bolezni, in povezav med lewyjevo demenco in parkinsonovo boleznijo, kot je na to s svojo pripovedjo opozorila Susan Schneider Williams. Simptomi pri njenem možu so bili različni, od halucinacij do prebavnih motenj, ki so čez čas izzvenele, potem pa se je pojavilo spet nekaj drugega. Po dobrem letu telesno in psihično uničujočih simptomov, med njimi anksioznosti, preganjavice in gibalnih težav, so zdravniki Williamsu diagnosticirali parkinsonovo bolezen. Čez nekaj mesecev je bilo vseh nagrmadenih težav in stisk preveč. Izčrpan zaradi propadanja možganov si je vzel življenje. Obdukcija je razkrila pravi vzrok njegove bolezni: ena od najskrajnejših doslej znanih oblik demence z lewyjevimi telesci.

»Robin se je spopadal s to posebno hudo obliko demence, razširjeno v možganskih celicah, skoncentrirano v amigdali, skupaj z amiloidnimi skupki in prepletom beljakovine tau. Zato največkrat pravim, da je bil žrtev 'dementnega koktajla',« je dejala njegova vdova. Čeprav je za demenco z lewyjevimi telesci značilnih skoraj 40 simptomov, bi bilo treba po njenih besedah »na diagnosticiranje in obvladovanje te bolezni gledati kot na velikansko sozvezdje, ne le na posamezne zvezde«.

Več kot sto let raziskav
V strokovni in širši javnosti danes najbolj znana alzheimerjeva bolezen se imenuje po nemškem zdravniku Aloisu Alzheimerju, ki je pred več kot 110 leti pri 51-letni bolnici odkril in nato opisal značilne spominske težave ter jih povezal s spremembami v možganih. Lewyjeva telesca se imenujejo po raziskovalcu Friedrichu H. Lewyju, ki je leta 1912 pod Alzheimerjevim mentorstvom opisal patološko kopičenje njemu neznane snovi kot »telesc znotraj živčnih celic v črni substanci v možganih umrlega s parkinsonovo boleznijo«. Tako so sprva to snov v globljih predelih pod možgansko skorjo povezali le s parkinsonovo boleznijo, pozneje, v osemdesetih letih, ko so lewyjeva telesca odkrili še v možganski skorji, pod njo ter v limbičnih predelih, pa so jo povezali tudi z demenco.


Težavno iskanje zdravil


Strokovnjaki potrjujejo, da je pri raznovrstnih in prepletajočih se simptomih, značilnih tako za alzheimerjevo kot parkinsonovo bolezen, ki se jim lahko pridružijo še druge nevrološke motnje, težko zanesljivo postaviti diagnozo. Tako bolniki niso deležni ustrezne obravnave ali pa je ta napačna in nekatere simptome celo poslabša.
Demenca v različnih pojavnih oblikah še ni ozdravljiva in tudi iskanje ustrezne kombinacije zdravil je predvsem pri tako zapleteni obliki, kot je lewyjeva, izredno zahtevno. Kot pojasnjujejo strokovnjaki, je treba s kopico zdravil sočasno poskušati obvladati znake tako parkinsonove kot alzheimerjeve, pri starejših pa še kakšne druge spremljajoče kronične bolezni.

Še bolj pa je koristno zgodnje odkrivanje simptomov. Pomembno je tudi vedeti, kateri so spremenljivi dejavniki tveganja za kognitivni upad ali demenco in kako se jim izogibati oziroma se z njimi spopasti. Strokovnjaki pri tem opozarjajo na pomen zdravega življenjskega sloga in preprečevanje ali obvladovanje pogostih kroničnih bolezni, kot so sladkorna, srčne in žilne bolezni, debelost, povišan krvni tlak.


Pospešeno raziskovanje


V svetu o nevrodegenerativnih boleznih poteka veliko bazičnih in tudi kliničnih raziskav. Številna, na živalskih modelih uspešna zdravila v humani medicini niso delovala. »Pri raziskovanju tveganja za razvoj lewyjeve demence in ustreznega zdravljenja je v tem času naš glavni cilj uporaba sodobne genetike in biomarkerjev, bioloških označevalcev. Razvijamo metode za odkrivanje kar najbolj zgodnjih simptomov bolezni, da bi lahko učinkoviteje zdravili bolnike,« poudarja Dimitri Krainc.

Že vse od moževe smrti tudi Susan Schneider Williams podpira ozaveščevalno gibanje in nagrajevanje raziskovalcev lewyjeve demence. Med drugim v Washingtonu poskuša ozaveščati politične odločevalce, da bi podprli proučevanje te še precej neraziskane bolezni. Za to si prizadeva tudi kot podpredsednica Ameriškega sklada za možgane, ki podpira raziskave nevrodegenerativnih bolezni.

»Prepričana sem,« je dejala na posvetu, »da lahko Robinova smrt in njegov boj s to boleznijo širita globoko sporočilo, to je moč v trpljenju, in sama bi rada to moč prelila v nekaj dobrega za množico drugih bolnikov.«

image
Dimitri Krainc FOTO: Davidbeyda.com 
Dimitri Krainc

Že vrsto let se ukvarja s temeljnim in kliničnim raziskovanjem demence, parkinsonove bolezni in drugih motenj v delovanju centralnega živčnega sistema. Zadnjih pet let je predstojnik nevrološke klinike na univerzi Northwestern v Chicagu; ta spada med deseterico najboljših ameriških univerz. V isti ustanovi vodi še center za nevrogenetiko. Pred tem je preživel več kot dvajset let na Harvardu, kjer se je tudi specializiral iz nevrologije. Njegova znanstvena odkritja so bila objavljena v prestižnih znanstvenih revijah Nature, Science in Cell.

Odkril je povezavo med kopičenjem sinukleina pri demenci in parkinsonovi bolezni in genskimi vzroki bolezni. Med drugim je njegova skupina odkrila nov način, kako kopičenje te beljakovine preprečiti, in sicer z novimi zdravili, ki jih trenutno preizkušajo pri bolnikih s parkinsonovo boleznijo. Če bodo klinične študije uspešne, bo po besedah prof. Krainca ta strategija uporabna za demenco z lewyjevimi telesci.

Na nedavnem strokovnem srečanju ANA je predstavil novi način ciljanega zdravljenja, ki temelji na specifičnem genskem fenotipu posameznika. To pomeni, da so zdravila neposredno usmerjena v gene, ki so pri parkinsonovi bolezni in demenci z lewyjevimi telesci mutirani. Tako je mogoče bolj natančno zdravljenje, ki temelji na razumevanju molekularnih in genskih mehanizmov bolezni.
Je dobitnik več priznanj, med drugim prestižne Javitsove nagrade, ki jo podeljujejo za dosežke v nevroznanosti.


Ameriško nevrološko združenje

ANA je prvo in vodilno poklicno združenje nevrologov in nevroznanstvenikov, ustanovljeno leta 1875, ki se posveča raziskovanju in zdravljenju bolezni živčnega sistema. Njihov mesečnik Annals of Neurology je ena najuglednejših nevroloških revij, na spletu pa Annals of Clinical and Translational Neurology objavlja najnovejša odkritja in raziskave, povezane z vsemi področji nevrologije.