Nikogaršnja celina, ki je last vseh nas

Slovenija je kot 53. država pristopila k sporazumu o Antarktiki, kar je velika priložnost za slovenske znanstvenike.
Objavljeno
14. marec 2019 06.00
Posodobljeno
14. marec 2019 06.41
Antarktika je doslej veljala za zgled mednarodnega sodelovanja, vendar jo vse bolj ogrožajo geostrateški apetiti velesil.
Dušan Plut, Maja Prijatelj Videmšek
Dušan Plut, Maja Prijatelj Videmšek
Povsem neopazno je šel mimo enoglasen da parlamentarnih strank, s katerim je Slovenija 31. januarja ratificirala pogodbo o Antarktiki. S tem je postala 53. članica mednarodnega sporazuma, ki si prizadeva, da bi Antarktika čim dlje ostala zadnja nedotaknjena celina, ki ni v lasti nikogar, hkrati pa je last vsega človeštva.

Pogodba kot zgled sodelovanja

  • Pogodba o Antarktiki je nastala v obdobju pat položajev med velesilami med hladno vojno.
  • Podpisnice se zavezujejo, da ne bodo imele ozemeljskih zahtev, ne bodo izvajale vojaških operacij in izkoriščale naravnih bogastev.
  • Pogodba preneha veljati leta 2048, vprašanje za milijon dolarjev pa je, ali jo bodo države podaljšale, nadomestile ali zavrgle.


Čigava je Antarktika:


14

milijonov km2 (pol Afrike) je površina Antarktike
Pogodba o Antarktiki je nastala v obdobju pat položajev med velesilami v hladni vojni, pravzaprav je prva pogodba o nadzoru nad uporabo orožja v hladni vojni, ki je Antarktiko izvzela iz oboroževalne tekme in jo razglasila za naravni rezervat, posvečen ohranjanju miru in razvoju znanosti. Decembra 1959 jo je podpisalo 12 vlad držav (Argentine, Avstralije, Belgije, Čila, Francije, Japonske, Nove Zelandije, Norveške, Južnoafriške republike, Sovjetske zveze, Združenega kraljestva in ZDA), med njimi sedem tistih, ki so leta 1908 postavile ozemeljske zahteve na Antarktiki oziroma so bile vključene v njeno raziskovanje. Pogodba je začela veljati junija 1961.

image
Reuters Pripadniki Greenpeaca ob obalah Antarktike. Greenpeace je leta 2017 sprožil pobudo ustanovitve antarktičnega rezervata kot največjega naravovarstveno zaščitenega območja na svetu.
Ustanovne članice so se zavezale, da bodo v času veljavnosti pogodbe (do leta 2048) zamrznile vse ozemeljske zahteve na Antarktiki, na njej ne bodo izvajale vojaških operacij, temveč le znanstvene raziskave, katerih dosežki bodo na voljo vsemu človeštvu. Zaobljubile so se tudi, da ne bodo izkoriščale naravnih bogastev

2200

metrov je povprečno debel ledeni pokrov
Antarktike. Pogodba ima 14 členov in več protokolov, ki podrobneje urejajo nekatera področja, denimo turizem, ki je strogo reguliran. Turistične ladje ne smejo biti na naftni, ampak na plinski pogon. Prevažajo lahko največ 500 ljudi in za seboj ne smejo puščati nobenih odpadkov. Na kopno se ne sme izkrcati več kot sto ljudi za več kot dve uri naenkrat, obisk celine je omejen na čas med osmo zjutraj in peto popoldne, turisti se lahko živalim približajo na največ pet metrov.
 

Za znanstvenike odprt dostop


30

milijonov km3 ledu je v ledenem pokrovu
Med podpisnicami pogodbe jim ima 29 glasovalne pravice, ki jim omogočajo odločanje o aktivnostih na najjužnejši celini – pogoj za glasovalno pravico je »znatna« znanstvena dejavnost na Antarktiki – 24 držav pa lahko sodeluje na rednih letnih srečanjih, daje predloge, a nimajo volilne pravice. Mednje spada tudi Slovenija. Vendar ratifikacija pogodbe našim znanstvenikom omogoča dostop do vsega znanstvenega gradiva o Antarktiki in ponuja priložnost, da se pridružijo raziskovalnim skupinam drugih držav ali uporabljajo storitve tamkajšnjih raziskovalnih postaj.

V Sloveniji je kampanjo za pristop k pogodbi od leta 2012 vodila zveza lions klubov, distrikt 129, v tej pa je bil ključni člen Miro Brumat, pooblaščenec za Antarktiko s soglasjem slovensko-švedskega društva in sveta za ohranitev okolja pri SAZU. »Ko prideš tja, čutiš, da si kot človek nemočen in da se moraš zliti z naravo, da je Antarktika še vedno neokrnjena, in tretjič, ta prostranstva … Tam doživiš vse,« opiše svoj obisk zamrznjene celine. Na vprašanje, zakaj je ogrevanje Slovenije za pristop k pogodbi trajalo tako dolgo, odvrne, da mu ni nihče nasprotoval, temveč zanj ni bilo interesa, tudi pri znanstvenoraziskovalnih ustanovah. Še najbližje temu koraku smo bili januarja 2017, ko je Cerarjeva vlada že sprejela pobudo za pristop k ratifikaciji, a se to ni zgodilo, ker je vlada prej razpadla. »Ni področja znanosti, ki se ne bi proučevalo in potrjevalo v okolju Antarktike. Tudi Slovenija bi lahko izkoristila te možnosti,« je prepričan Brumat, ki kot področje potencialnih sinergij omenja nanotehnologijo.
 

Neodkrit zaklad bioloških učinkovin


Timotej Turk Dermastia z nacionalnega inštituta za biologijo, ki je Antarktiko obiskal leta 2016 v okviru študija na škotski univerzi St. Andrews, pristop k antarktični pogodbi primerja s sodelovanjem na Mednarodni vesoljski postaji. Pogodba po

75

odstotkov vse sveže vode na Zemlji vsebuje
njegovem potrjuje, da je človeštvo sposobno složnosti, in je izredno pomembna za znanost, saj je antarktično ozemlje ne samo večinoma nedotaknjena divjina, ki je zaklad znanja in priložnosti, temveč tudi izhodišče za raziskave in načrte osvajanja vesolja v prihodnosti.

»Zaradi nedotaknjenosti, odmaknjenosti in negostoljubnosti je Antarktika naravni laboratorij, kjer pa se že kažejo posledice onesnaževanja in izpustov toplogrednih plinov. Pristop k pogodbi bo slovenskim raziskovalcem omogočil udeležbo na mednarodnih odpravah, bodisi na raziskovalnih ladjah bodisi na raziskovalnih postajah, kjer bodo te spremembe dokumentirali in proučevali. Znanje o klimatskih, oceanografskih in ekosistemskih spremembah na Antarktiki je ključno za razumevanje človekovega vpliva na planet, saj se te spremembe dogajajo brez neposredne človekove navzočnosti.«

90

odstotkov vsega zemeljskega ledu je na Antarktiki
Sam raziskuje fitoplankton, ki prispeva polovico vsega kisika na Zemlji in je hkrati velik ponor ogljikovega dioksida. Tudi nanj učinkujejo klimatski in antropogeni vplivi. »Zaradi vrstne in funkcionalne pestrosti je fitoplankton neodkrit zaklad bioloških učinkovin. V ekstremnih okoljih, kot so polarna območja, je teh snovi pogosto še več oziroma so manj raziskane. Dostop do teh območij, ki je zagotovljen s pogodbo o Antarktiki prek različnih projektnih razpisov, tako omogoča proučevanje tudi te izredno pomembne skupine organizmov,« upa mladi raziskovalec z morske biološke postaje v Piranu.
 

Grožnja tehnološkega napredka


Antarktika je doslej veljala za zgled mednarodnega sodelovanja, vendar jo vse bolj ogrožajo geostrateški apetiti velesil. Pogodba preneha veljati leta 2048, vprašanje za milijon dolarjev je, ali jo bodo države podaljšale z manjšimi ali večjimi spremembami, nadomestile ali zavrgle.

image
Reuters Edina gospodarska dejavnost, ki je dovoljena n teh ekstremnih zemljepisnih širinah, je že od nekdaj ribolov ob njenih obalah. Na fotografiji je razpadajoč čoln ob nekdanji kitolovski koloniji.
Kamnine na Antarktiki naj bi vsebovale velike zaloge nafte in plina (geoloških raziskav o tem ni bilo), pa tudi premog, železovo rudo in redke kovine, kot sta uran in baker. Za zdaj so še nedostopni, vendar bi se z razvojem novih tehnologij to lahko spremenilo. Prav tako obstaja bojazen, da bi države tamkajšnje raziskovalne zmogljivosti uporabljale za vojaške namene. Kitajska in Rusija pospešeno vlagata v radarje, letališča, rušilce in bivališča ob svojih raziskovalnih postajah. Kitajska je lani razkrila namero o vzpostavitvi polarne svilne poti, s katero utegne prestopiti okvire raziskovalne dejavnosti na Antarktiki, leta 2022 pa bodo tam zgradili že peto raziskovalno postajo. A za zdaj ni dokazov, da bi bodisi Kitajska bodisi Rusija tamkajšnjo opremo in znanstvenike uporabljali za »nemiroljubne« namene. Navzočnost na Antarktiki krepijo tudi Avstralija, Turčija, Iran, Belorusija, Kolumbija, Nova Zelandija in več drugih držav.

Bogomil Ferfila s fakultete za družbene vede, ki je obiskal oba skrajna zemeljska pola, pritrjuje, da z razvojem tehnologije apetiti po Antarktiki naraščajo, vendar velesile, razen trojice z najrazvitejšo tehnologijo, ZDA, Rusije in Kitajske, še niso usmerjene nanjo. »ZDA in Rusija imata za zdaj dovolj nafte in plina, zato ne vidim velikega pritiska po energetskih virih na Antarktiki. Ta je precej oddaljena, poleg tega so tamkajšnje razmere zelo zahtevne.« Lahko pa bi bila izziv za tri velikanke v kontekstu tekme za vesolje in oceane, dodaja. A vsaj dokler bo na njej veljala prepoved vseh vojaških aktivnosti – navzočnost vojaškega osebja in letal je iz tega izvzeta – so vsi poskusi v tej smeri bolj ko ne nastopaštvo.
 

image
Roman Šipić Prof. dr. Dušan Plut, geograf in član sveta za varovanje okolja SAZU, o geografskih in klimatskih značilnostih Antarktike.
Človek Antarktiko spreminja na daljavo


V obdobju antropocena, ko je človeška dejavnost postala pomembna preoblikovalka našega planeta, je 14 milijonov kvadratnih kilometrov velika, poledenela, najbolj visoka, najbolj sušna (bolj kot Sahara), najbolj vetrovna in tako rekoč neposeljena Antarktika pomembna zlasti za ohranjanje stabilnega svetovnega podnebja in planetarnega vodnega kroga ter s tem povezanega globalnega ekosistemskega ravnovesja.

  • Tudi na izolirani neposeljeni Antarktiki znanstveniki zaznavajo vse več vplivov človekovega delovanja.
  • V zadnjih 40 letih raziskovalci opažajo pospešeno taljenje in destabilizacijo ledenih mas in dvig morske gladine.
  • Antarktične vrste imajo zaradi specializacije malo manevrskega prostora za prilagajanje podnebnim spremembam.

Zato ni presenetljivo, da ta kontinent vzbuja vse večjo znanstvenoraziskovalno pozornost, znanstveniki številnih držav pa postopoma odkrivajo njeno večplastno globalno varovalno poslanstvo, ki ga lahko Antarktika tudi kot občutljiv in ranljiv svetovni barometer okoljskih sprememb opravlja le v primeru, da ostane nespremenjena. Znanstvene raziskave vse bolj potrjujejo, da se tudi na tako rekoč neposeljeni celini, zelo oddaljeni od antropogeno preoblikovanih drugih celin, krepijo procesi in znaki negativnih vplivov na antarktično okolje. Znanstveniki posebej pozorno proučujejo zapletene, večplastne posledice sprememb globalnega podnebja na planetarno unikatne antarktične vodne in kopne ekosisteme.
 

Najbolj kritično na zahodu celine


Mrzla in ledena Antarktika igra pomembno vlogo v planetarnem kroženju vode in zraka. V ledenem pokrovu Antarktike, ki je v povprečju debel 2200 metrov, je namreč 30 milijonov kubičnih kilometrov oziroma 90 odstotkov vsega ledu in več kot dve tretjini vse sladke vode našega planeta. Če bi se ves njen led stalil, naj bi se gladina svetovnih morij dvignila za 60 metrov, kar pa
Leta 2016, 2017, 2015 in 2018 so bila globalno najtoplejša štiri leta na Antarktiki po letu 1880.
velika večina znanstvenikov ocenjuje kot dolgoročno ali celo teoretično predpostavko. V antropogeno spodbujenih podnebnih spremembah se že kažejo okrepljeni trendi zmanjševanja površine in prostornine gorskih ledenikov, Grenlandije in ledu celotnega širšega območja Arktike.

Scenariji znanstvenikov o posledicah podnebnih sprememb za Antarktiko so sicer različni in o njih zaradi kompleksnosti še ni dokončnega znanstvenega soglasja. Taljenje ledu na občutno manjši in podnebno ranljivejši Zahodni Antarktiki je sicer že skrb vzbujajoče, a ga po mnenju nekaterih znanstvenikov zaradi bistveno drugačnih razmer (obsega in višine gigantskega ledenega pokrova na skalni podlagi nad morsko gladino in temperatur nad ničlo) še ni mogoče posploševati na kompaktno ledeno Vzhodno Antarktiko. Toda po zadnjih objavljenih znanstvenih ugotovitvah v reviji ameriške nacionalne akademije znanosti (januar 2019), pri katerih so bili uporabljeni tudi satelitski posnetki, je Antarktika v obdobju 1979–1990 izgubila 40 milijard ton ledu na leto, v obdobju 2009–2017 pa okoli 252 milijard ton. Izguba količine ledu se je torej povečala za šestkrat. V zadnjih štiridesetih letih je okrepljena zahodna zračna cirkulacija premaknile tople, slane, podpovršinske vodne mase bližje Antarktiki in povzročila pospešeno taljenje robnih ledenih mas, destabilizacijo ledenikov in dvig morske gladine.

image
Reuters Populacija adelijskih pingvinov se je v zadnjih 25 letih zmanjšala za tretjino.
Zaledenele površine so se torej zmanjšale tudi na Vzhodni Antarktiki, ki je doslej veljala za podnebno bolj stabilno, a največjo skrb vzbujajo podnebne razmere na zahodnem delu, zlasti na najtoplejšemu Antarktičnem polotoku. Povprečne temperature ozračja so se namreč v zadnjih petdesetih letih povečale za tri stopinje Celzija, kar je nekajkrat nad svetovnim povprečjem. Površinske temperature morja pa so višje za več kot stopinjo, zato se je občutno podaljšala sezona taljenja ledu na polotoku. Toplejše morsko podnebje s podaljšano sezono taljenja je povečalo odlome ledenih polic in razredčilo na led navezano rastlinstvo in živalstvo, zato se je število znamenitih adelijskih pingvinov v zadnjih 25 letih zmanjšalo za tretjino. Nekatere ključne vrste antarktične prehranjevalne verige, na primer plankton, ogroža tudi povečana kislost oceanske vode.
 

Celina, ki napoveduje našo usodo


Ledena antarktična makroregija je pomemben člen toplotne bilance Zemlje. Obsežne poledenele površine namreč odbijajo bistveno več sončnega obsevanja od sicer planetarno prevladujoče kopne in vodne zemeljske površine. Zmanjšanje ledenega pokrova bi povzročilo povečanje absorpcije sončnega obsevanja in s tem dodatno vplivalo na dvig globalne temperature. Za globalno kroženje oceanske vode pa so pomembni tudi tokovi mrzle in s fitoplanktonom bogate antarktične vode. Njihovo segrevanje (zmanjšanje gostote) bi lahko zmanjšalo zanesljivost in biološko učinkovitost kroženja (dvigovanje mrzle vode) vodnih mas.

40

milijard ton ledu na leto je Antarktika izgubljala med letoma 1979 in 1990

252

milijard ton na leto ga je izgubila med letoma 2009 in 2017


Skrb vzbuja dejstvo, da se je za 15 odstotkov povečala moč zahodnih vetrov, kar je med drugim še bolj izoliralo večji del Antarktike (izjema je Antarktični polotok) od drugih toplejših območij planeta, prav tako se je po vsem sodeč zaradi tega zmanjšala zmožnost absorpcije toplogrednega ogljikovega dioksida v morju okoli Antarktike, ki je eden od največjih planetarnih ponorov atmosferskega CO2. Skupnih podnebnih učinkov, vključno s posledicami izrazitega tanjšanja Zemljine ozonske plasti nad Antarktiko, pa še ni mogoče zanesljivo dognati.

50

raziskovalnih postaj je na celini
Britanski biolog Alex Rogers poudarja, da so se v dolgi zgodovini antarktične vrste izjemno prilagodile na zahtevne življenjske razmere, a njihova specializacija pomeni, da imajo vrste praviloma omejene zmogljivosti prilagajanja na večje spremembe življenjskega okolja. Antarktične vrste imajo torej zelo malo manevrskega prostora za prilagajanje posledicam podnebnih sprememb, obenem pa so biološko enostavnejše prehranjevalne verige in biotske skupnosti (zlasti na kopnem) idealna območja za znanstveno proučevanje ekoloških posledic globalnih podnebnih sprememb, ki jih je zelo težavno zaznati v bolj kompleksnih ekosistemih. Rezultati interdisciplinarnih znanstvenih raziskav o spremembah antarktičnih ekosistemov so zelo pomembni za sistem zgodnjega opozarjanja drugod po svetu, kjer je zaradi velike biotske raznovrstnosti težje opredeliti učinke človekovih vplivov.