Nocoj najdaljši popolni lunin mrk v tem stoletju

Oblaki se bodo do večera že razmaknili in nam omogočili pogled v lunin »krvavi« obraz. 
Fotografija: Današnji lunin mrk bo najdaljši v tem stoletju. FOTO: Yoshikazu Tsuno/AFP
Odpri galerijo
Današnji lunin mrk bo najdaljši v tem stoletju. FOTO: Yoshikazu Tsuno/AFP

Nocoj se le ozrite v nebo in poglejte v obraz Lune, ki ga bo počasi zakrivala senca Zemlje. Oblaki se bodo po pojasnilih dežurnega meteorologa na agenciji za okolje Braneta Gregorčiča zvečer že počasi umaknili z neba. Popoldne so namreč znova mogoče posamezne nevihte, a v večernih urah bodo nevihti oblaki že izgubili moč in bodo začeli razpadati. Najprej se bo začelo jasniti v osrednji Sloveniji in na zahodu, nekoliko kasneje še na jugu in vzhodu, a je težko povsem natančno napovedati za vsak kraj naše države, je opozoril Gregorčič. 

Gre torej za prvi lunin mrk po 28. septembru 2015, viden iz Evrope, ki pa je tudi najdaljši lunin mrk v tem stoletju. Popolni mrk bo namreč dolg kar uro in 43 minut, skupaj z delnim mrkom bo predstava trajala tri ure, 54 minut in 32 sekund, če dodamo še »nevidni del«, ko Luna potuje skozi polsenco (luna v tej fazi mrka le malo izgubi svetlost, zato to težko opazimo s prostim očesom), pa šest ur in 13 minut.

Faze mrka FOTO: Delo
Faze mrka FOTO: Delo


Igor Žiberna, predstojnik oddelka za geografijo na mariborski filozofski fakulteti in predsednik astronomskega društva Orion, je za Delo pojasnil, da dolžino mrka lahko pripišemo dvema dejavnikoma. »Luna bo v maksimumu mrka blizu padnemu vozlu in bo potovala skoraj skozi težišče Zemljine sence, kar pomeni, da bo ubirala najdaljšo pot – središče Lune potuje manj kakor 750 kilometrov severno od središča sence.« Drugi razlog pa je, da je julijska polna luna tako imenovana mikroluna, torej nasprotje superlune, ko je videti večja in svetlejša. Lunina orbita je eliptična in tokratna polna luna bo nastopila v apogeju ali odzemlju – točki, ko je od nas Luna najbolj oddaljena, kar pomeni, da bo skozi senco potovalo navidezno manjše telo.

Kako nastane mrk. FOTO: Delo
Kako nastane mrk. FOTO: Delo


Luna v času mrka ne bo povsem izginila, ampak se bo obarvala opečnato rdeče, od tod tudi njeno zlovešče ime krvava luna. Žiberna je svetoval, naj bodo opazovalci pozorni na trenutke, ko luna ali zahaja ali izhaja iz sence, saj se takrat rob obarva modrikasto do sivo. 


Prašno neurje se umirja 


Poleg v luno se je vredno ozreti še v vidne planete, še posebej svetel je Mars, ki je Zemlji ted ni najbližje po letu 2003. Rdeči planet, kot izhaja že iz imena, prepoznamo po rdečkastem siju, vzhaja na jugovzhodu, potem ga do jutra lahko opazujemo na južnem delu neba, nekoliko pod Luno. Zvečer je na zahodu vidna svetla Venera, s prostim očesom brez težav opazimo tudi Jupiter in Saturn. 

Mars bo nocoj v tako imenovani opoziciji, ki nastopi vsakih 26 mesecev. Na vsakih 15 ali 17 let se ta poravnava zgodi v nekaj tednih, ko je Mars najbližje Soncu (v prisončju ali periheliju), takrat je tudi najbližje Zemlji. V idealnem scenariju bi se Mars in Zemlja najbolj približala, ko bi bil Mars v periheliju, Zemlja pa v odsončju ali afeliju, torej najdlje od Sonca. V tem primeru bi bilo med njima le 54,6 milijona kilometrov, kar je tudi najmanjša mogoča razdalja. Zaradi eliptičnosti orbite si Mars in Zemlja nista najbližje ob sami opoziciji, ampak šele nekaj dni kasneje, letos 31. julija, ko bo razdalja med planetoma 57,6 milijona kilometrov. 

Če smo bili na trnih, kakšno bo vreme na Zemlji, lahko povemo še, kako je z vremenom na Marsu. Iz Nase so namreč sporočili, da so opazili začetek konca globalnega peščenega viharja, ki na planetu divja že od maja. Pravzaprav gre  za serijo lokalnih in regionalnih neviht, ki so se združile v globalni dogodek. A morda bodo morali miniti še tedni, če ne celo meseci, da bo nebo dovolj jasno, da bo skoraj 15-letni rover Opportunity dobil dovolj energije (polni se prek solarnih panelov), da bo vzpostavil stik z našim planetom. Zadnji signal so prejeli 10. junija. 



Triindvajsetega julija so pri Nasi opazili, da več prahu pade nazaj na površje, kot pa ga šibek veter s površja pobere. To pomeni, da je neurje doseglo svoj vrh in bo začelo počasi razpadati. Kot vidno iz orbite se že počasi znova izrisujejo površinske značilnosti, to bi lahko opazili tudi skozi boljše zemeljske teleskope. 

Preberite še:

Komentarji: