O virusu, ki nas uči sočutja
Kako pomembni sta v tem času občutenje in razumevanje trpljenja drugih.
Odpri galerijo
Foto Shutterstock
Te dni, ko se v samosti spoprijemamo z bistveno spremembo načina življenja, ki smo ga s prisilnim hiberniranjem deloma prilagodili netopirjevemu, se po svetu pojavljajo pozivi zdravnikov, voditeljev in vplivnih osebnosti k odgovornosti in empatiji. Vrstijo se spodbude k solidarnosti, pomoči, človeški bližini na daljavo in podobno. Se nas to dotakne?
Raziskovalec z Univerze v Kentu Tom R. Kupfer se v članku Zakaj so poškodbe odvratne? Primerjava patogenega izogibanja in primerov empatije (Why are injuries disgusting? Comparing Pathogen Avoidance and Empathy Accounts), objavljenem leta 2018 v reviji Emotion, sprašuje o mehanizmu vznika odpora ob pogledu na zunanjo poškodbo ali okužbo drugega. Namesto da bi se človeku empatično približali in mu sočutno pomagali, nas lahko preplavi negativno čustvo, gnus, ki pa ima lahko pozitivno vlogo naravnega obrambnega mehanizma pred patogeni. Ker človeško oko ne zmore videti mikroorganizmov neposredno, jih ugotavlja posredno s senzoriko, taki primeri so gnijoče meso, plesen, smrdeči odpadki.
Avtor pojasnjuje, da se pri infekcijah gnus pojavi zaradi zaznave možnosti kontaminacije ter posledično pojava bolečine in trpljenja. Pri poškodbah, ko na primer zlomljena kost predre kožo, pa je gnus morebiti v funkciji zaščite pred stisko, ki bi lahko izvirala iz empatije do drugega, saj njegovega trpljenja, ki smo ga morda preveč intenzivno občutili kot lastno, ne moremo prenesti in se obrnemo stran. Kupfer domneva, da gre za vrsto empatičnega odziva in ne za povsem isto komponento gnusa kot pri možnosti okužbe, pred katero bi se radi zaščitili. Empatija pa bi v tem primeru lahko imela negativni učinek, saj poškodovanemu ali okuženemu ne pomagamo, ampak se usmerimo nase.
Empatijo za bolečino drugega je raziskovala cela vrsta znanstvenikov, tudi psihologi in nevroznanstveniki s področja socialne kognicije Claus Lamm, Jean Decety in Tania Singer, ki v metaanalizi Metaanalitični dokazi za skupne in ločene nevronske mreže pri neposrednem izkustvu bolečine in empatiji za bolečino (Meta-analytic evidence for common and distinct neural networks associated with directly experienced pain and empathy for pain), objavljeni v reviji NeuroImage leta 2011, ugotavljajo, da so v zaznavo tako naše lastne bolečine kot tudi empatije za bolečino drugega vključeni skorajda isti nevralni mehanizmi v možganih.
Opazovanje drugega, ki trpi, nam lahko vzbuja različne spontane odzive v telesu, saj empatija ne pomeni samo čutiti, tako da se vanj »vživimo« (nem. Einfühlung), ampak tudi razumeti njegovo situacijo, na primer bolezensko stanje, prihodnje funkcioniranje, možnost smrti. Pogovorno rečemo, da se »postavimo v njegove čevlje«, kar pa drži le deloma, saj ta fenomen opredeljuje ravno zmožnost našega razlikovanja med jaz in drugi, med mojo in tvojo bolečino, čustvi ter čevlji.
Vendar so študije (na primer raziskava Tanie Singer, objavljena v reviji Science leta 2004) pokazale, da lahko pri ljudeh, ki so nam še posebej blizu, denimo pri partnerjih ali pri mami in otroku, njihovo bolečino občutimo kot svojo. Pomembni so kvaliteta odnosa, moč vezi, pripadnost. Empatija je zelo kompleksen in ambivalenten mehanizem, ki ima tudi senčne plati, na primer izgorelost, in je predmet kritik. V zadnjem času jo proučujemo tudi v povezavi s človekovim duševnim zdravjem (motnje).
Vplivneži in državniki v teh dneh najbrž ne pozivajo k tej vrsti empatije, pri kateri drug drugega celostno začutimo, nato pa se obrnemo stran v gnusu in strahu za svoje zdravje. Bolj verjetno poudarjajo potrebo po medsebojni povezanosti, pri kateri človek poleg sebe, svojih želja ter morebitne zaverovanosti v »močan lastni imunski sistem« opazi tudi drugega. Sočloveka, ki je starejši in potrebuje pomoč, ali otroka, ki preboleva raka in ga je treba posebej zaščititi ter ga razveseliti, mu nameniti nasmeh, s katerim mu polepšamo dan. In s tem tudi sebi, seveda.
Empatija je temeljna odprtost in možnost mostu do drugega. Zahtevna sposobnost zmanjšati jakost lastnega glasu, da zaslišimo glas še nekoga, da se lahko uglasiva. Je stisk roke, iz časa pred koronavirusom. So drobne geste pozornosti, ki bogatijo naše odnose, jih naredijo vredne, človeške, ljubeče. Lahko jo čutimo, težko jo opišemo z besedami, pa tudi s številnimi znanstvenimi definicijami.
Veliko je zapisanega o empatiji v zdravstvu, ki je zdaj v ospredju družbenega zanimanja in dogajanja. Ameriška psihiatrinja Jodi Halpern v svojem temeljnem delu Od nepristranske skrbi do empatije: humaniziranje medicinske prakse (From Detached Concern to Empathy: Humanizing Medical Practice) iz leta 2011 poudarja njeno pozitivno vlogo v kliničnem okolju za celovitejši vpogled v pacientovo »zgodbo«, natančnejše diagnosticiranje, razumevanje globljih vzrokov za njegovo odločitev glede zdravljenja, (ne)jemanja zdravil – ali celo zavračanja terapije in tihe odločitve za smrt.
Manj pa se, žal, poudarja pomen reprocitete, da torej tudi pacient zmore subtilneje razumeti in občutiti zdravnika kot sočloveka. Da prepozna njegovo skrb, včasih zaskrbljenost, lepo besedo, ki mu jo nameni ob prihodu, ali dotik, ki vlije upanje, da bo še vse dobro. In da empatično razume tudi, da je včasih njegove želje težko izpolniti ali da bi se od njega lahko okužil in bi moral potem reševati svoje zdravje. Virus nas uči temeljev človeškosti v vseh smereh. Je križišče, v katerem se srečujemo, in ne enosmerna, slepa ulica.
Prav v tem trenutku se nekdo med belimi stenami bori za zrak. Tudi če skozi masko ne more govoriti ali je le še prezenca telesa, nas uči o univerzalnem. O naši krhkosti in o temeljnih človeških vrednotah, zaradi katerih ima evolucija smisel. Primatolog Frans de Waal in drugi opažajo elemente empatije pri živalih, na primer tolažilno vedenje, skrb za mladičke. Živa bitja imamo veliko skupnega, nekatera tudi mehanizem zrcalnih nevronov, ki jih povezujemo z empatijo. Delimo si prostor na Zemlji, človeštvo pa izrinja živali iz naravnega habitata, tudi netopirje. Kot navaja filozof Lenart Škof v knjigi Etika diha in atmosfera politike (Slovenska matica, 2012), sta nam med drugim skupna dihanje in zrak, ki nas obdaja in ki ga vsi potrebujemo, svežega in čistega. In tudi zdrava pljuča. Skupni zrak nas simbolno, nevidno, a hkrati vsakih nekaj sekund globoko opominja, da smo medsebojno povezani in da je lepota bivanja v sobivanju in sodihanju.
———
Mag. Tanja Petrovič je doktorska študentka na Fakulteti za humanistični študij AMEU ISH.
- Empatija ne pomeni samo čutiti, tako da se v nekoga vživimo, ampak tudi razumeti njegovo situacijo.
- Je kompleksen in ambivalenten mehanizem, ki ima tudi senčne plati, na primer izgorelost.
- Empatijo lahko čutimo, težko jo opišemo z besedami, pa tudi s številnimi znanstvenimi definicijami.
Raziskovalec z Univerze v Kentu Tom R. Kupfer se v članku Zakaj so poškodbe odvratne? Primerjava patogenega izogibanja in primerov empatije (Why are injuries disgusting? Comparing Pathogen Avoidance and Empathy Accounts), objavljenem leta 2018 v reviji Emotion, sprašuje o mehanizmu vznika odpora ob pogledu na zunanjo poškodbo ali okužbo drugega. Namesto da bi se človeku empatično približali in mu sočutno pomagali, nas lahko preplavi negativno čustvo, gnus, ki pa ima lahko pozitivno vlogo naravnega obrambnega mehanizma pred patogeni. Ker človeško oko ne zmore videti mikroorganizmov neposredno, jih ugotavlja posredno s senzoriko, taki primeri so gnijoče meso, plesen, smrdeči odpadki.
Avtor pojasnjuje, da se pri infekcijah gnus pojavi zaradi zaznave možnosti kontaminacije ter posledično pojava bolečine in trpljenja. Pri poškodbah, ko na primer zlomljena kost predre kožo, pa je gnus morebiti v funkciji zaščite pred stisko, ki bi lahko izvirala iz empatije do drugega, saj njegovega trpljenja, ki smo ga morda preveč intenzivno občutili kot lastno, ne moremo prenesti in se obrnemo stran. Kupfer domneva, da gre za vrsto empatičnega odziva in ne za povsem isto komponento gnusa kot pri možnosti okužbe, pred katero bi se radi zaščitili. Empatija pa bi v tem primeru lahko imela negativni učinek, saj poškodovanemu ali okuženemu ne pomagamo, ampak se usmerimo nase.
Čutiti in razumeti
Empatijo za bolečino drugega je raziskovala cela vrsta znanstvenikov, tudi psihologi in nevroznanstveniki s področja socialne kognicije Claus Lamm, Jean Decety in Tania Singer, ki v metaanalizi Metaanalitični dokazi za skupne in ločene nevronske mreže pri neposrednem izkustvu bolečine in empatiji za bolečino (Meta-analytic evidence for common and distinct neural networks associated with directly experienced pain and empathy for pain), objavljeni v reviji NeuroImage leta 2011, ugotavljajo, da so v zaznavo tako naše lastne bolečine kot tudi empatije za bolečino drugega vključeni skorajda isti nevralni mehanizmi v možganih.
Opazovanje drugega, ki trpi, nam lahko vzbuja različne spontane odzive v telesu, saj empatija ne pomeni samo čutiti, tako da se vanj »vživimo« (nem. Einfühlung), ampak tudi razumeti njegovo situacijo, na primer bolezensko stanje, prihodnje funkcioniranje, možnost smrti. Pogovorno rečemo, da se »postavimo v njegove čevlje«, kar pa drži le deloma, saj ta fenomen opredeljuje ravno zmožnost našega razlikovanja med jaz in drugi, med mojo in tvojo bolečino, čustvi ter čevlji.
»Ob pogledu na poškodbo ali okužbo nas lahko preplavi gnus, ki pa ima lahko pozitivno vlogo obrambnega mehanizma pred patogeni.«
Vendar so študije (na primer raziskava Tanie Singer, objavljena v reviji Science leta 2004) pokazale, da lahko pri ljudeh, ki so nam še posebej blizu, denimo pri partnerjih ali pri mami in otroku, njihovo bolečino občutimo kot svojo. Pomembni so kvaliteta odnosa, moč vezi, pripadnost. Empatija je zelo kompleksen in ambivalenten mehanizem, ki ima tudi senčne plati, na primer izgorelost, in je predmet kritik. V zadnjem času jo proučujemo tudi v povezavi s človekovim duševnim zdravjem (motnje).
Most do sočloveka
Vplivneži in državniki v teh dneh najbrž ne pozivajo k tej vrsti empatije, pri kateri drug drugega celostno začutimo, nato pa se obrnemo stran v gnusu in strahu za svoje zdravje. Bolj verjetno poudarjajo potrebo po medsebojni povezanosti, pri kateri človek poleg sebe, svojih želja ter morebitne zaverovanosti v »močan lastni imunski sistem« opazi tudi drugega. Sočloveka, ki je starejši in potrebuje pomoč, ali otroka, ki preboleva raka in ga je treba posebej zaščititi ter ga razveseliti, mu nameniti nasmeh, s katerim mu polepšamo dan. In s tem tudi sebi, seveda.
Empatija je temeljna odprtost in možnost mostu do drugega. Zahtevna sposobnost zmanjšati jakost lastnega glasu, da zaslišimo glas še nekoga, da se lahko uglasiva. Je stisk roke, iz časa pred koronavirusom. So drobne geste pozornosti, ki bogatijo naše odnose, jih naredijo vredne, človeške, ljubeče. Lahko jo čutimo, težko jo opišemo z besedami, pa tudi s številnimi znanstvenimi definicijami.
Foto ShutterstockZdravnik in pacient
Foto Shutterstock
Veliko je zapisanega o empatiji v zdravstvu, ki je zdaj v ospredju družbenega zanimanja in dogajanja. Ameriška psihiatrinja Jodi Halpern v svojem temeljnem delu Od nepristranske skrbi do empatije: humaniziranje medicinske prakse (From Detached Concern to Empathy: Humanizing Medical Practice) iz leta 2011 poudarja njeno pozitivno vlogo v kliničnem okolju za celovitejši vpogled v pacientovo »zgodbo«, natančnejše diagnosticiranje, razumevanje globljih vzrokov za njegovo odločitev glede zdravljenja, (ne)jemanja zdravil – ali celo zavračanja terapije in tihe odločitve za smrt.
Manj pa se, žal, poudarja pomen reprocitete, da torej tudi pacient zmore subtilneje razumeti in občutiti zdravnika kot sočloveka. Da prepozna njegovo skrb, včasih zaskrbljenost, lepo besedo, ki mu jo nameni ob prihodu, ali dotik, ki vlije upanje, da bo še vse dobro. In da empatično razume tudi, da je včasih njegove želje težko izpolniti ali da bi se od njega lahko okužil in bi moral potem reševati svoje zdravje. Virus nas uči temeljev človeškosti v vseh smereh. Je križišče, v katerem se srečujemo, in ne enosmerna, slepa ulica.
Osmišljanje življenja
Prav v tem trenutku se nekdo med belimi stenami bori za zrak. Tudi če skozi masko ne more govoriti ali je le še prezenca telesa, nas uči o univerzalnem. O naši krhkosti in o temeljnih človeških vrednotah, zaradi katerih ima evolucija smisel. Primatolog Frans de Waal in drugi opažajo elemente empatije pri živalih, na primer tolažilno vedenje, skrb za mladičke. Živa bitja imamo veliko skupnega, nekatera tudi mehanizem zrcalnih nevronov, ki jih povezujemo z empatijo. Delimo si prostor na Zemlji, človeštvo pa izrinja živali iz naravnega habitata, tudi netopirje. Kot navaja filozof Lenart Škof v knjigi Etika diha in atmosfera politike (Slovenska matica, 2012), sta nam med drugim skupna dihanje in zrak, ki nas obdaja in ki ga vsi potrebujemo, svežega in čistega. In tudi zdrava pljuča. Skupni zrak nas simbolno, nevidno, a hkrati vsakih nekaj sekund globoko opominja, da smo medsebojno povezani in da je lepota bivanja v sobivanju in sodihanju.
———
Mag. Tanja Petrovič je doktorska študentka na Fakulteti za humanistični študij AMEU ISH.
