Tudi letos je znanost pisala vrhunske zgodbe: malemu dečku so rešili življenje s personalizirano gensko terapijo CRISPR, zagnali so najzmogljivejši teleskop na svetu, ozirali smo se za nenavadnim nebesnim obiskovalcem … A na drugi strani smo spremljali politični pogrom nad (ameriško) znanostjo, trditve, utemeljene na neznanstvenih dokazih, in brezbrižnost odgovornih do opozoril znanosti o največji krizi, v kateri se je znašlo človeštvo.

Začnimo pozitivno: Slovenija je letos postala polnopravna članica dveh pomembnih mednarodnih (znanstvenih) organizacij: Evropske vesoljske agencije (Esa) in Evropske organizacije za jedrske raziskave (Cern). To ni dobra novica le za znanost, ampak tudi za gospodarstvo. Za satelite in magnete za pospeševalnike delcev organizaciji potrebujeta vrhunsko tehnologijo in nekatera slovenska visokotehnološka podjetja, ki so v široki javnosti sicer manj znana, so jo sposobna proizvesti. Esa ima velikopotezne načrte za raziskovanje vesolja, od lovljenja gravitacijskih valov v njem do pristajanja na Saturnovi luni Enkelad in hkrati zagotavljanja satelitskih storitev na Zemlji. Da smo odvisni od vesolja, je dejstvo, čeprav se ga morda prav zares ne zavedamo. Predstavniki držav članic in pridruženih članic so Esi odobrili največji proračun v zgodovini, in sicer v višini 22,3 milijarde evrov. Evropa se namreč želi otresti odvisnosti od drugih, zaradi česar je bila v zadnjih letih kar nekajkrat slabe volje, hkrati pa želi ostati v vesoljski tekmi, ki jo narekujejo ZDA in Kitajska.

Eden prvih posnetkov observatorija Vere Rubin prikazuje meglici Trifid in Laguna. FOTO: NSF/AFP

Slovenska znanost je po dolgih letih prizadevanj letos tudi uradno dobila svoj praznik – dan znanosti, ki ga praznujemo 10. novembra. Proslavili smo ga s številnimi dogodki in javnosti približali dosežke slovenskih raziskovalcev, ki jih ni malo. Letos smo se razveselili tudi uspešne prijave za pridobitev novega superračunalnika. Ti omogočajo kompleksne simulacije in modeliranje, kar bi na običajnih računalnikih trajalo leta ali bi bilo celo nemogoče. Še posebno urjenje velikih jezikovnih modelov in drugih sistemov umetne inteligence (UI) zahteva izjemno računalniško moč. Novo »mašino«, ki bo v celoti prilagojena UI, bo država dobila v začetku leta 2027, dve leti kasneje bo sistem nadgrajen, zaživela pa je tudi že tovarna UI, ki je nekakšen konzorcij za oblikovanje različnih umetnointeligenčnih rešitev.

UI se je do zdaj že dodobra vtrla v vse pore našega življenja. Še vedno smo razdvojeni: ena stran opozarja na pogubne posledice tehnologije, druga, da bomo produktivnejši in uspešnejši (pri čemer nenehno pehanje za rastjo ni vedno najboljše), predvsem nekatera področja, med temi znanost, bi lahko močno napredovala. Dejstvo je, da je UI tu in težko se ji bomo izognili. Tudi tu razvoj narekujeta veliki dve: sprva se je sicer zdelo, da je UI povsem v rokah ZDA, a januarja je štrene premešal kitajski Deepseek, ki je pokazal, da ZDA kljub vsemu niso tako spredaj. Razmah UI prinaša tudi nove skrbi, od okoljskih – podatkovni centri so nadvse požrešni tako na elektriko kot na vodo, do gospodarskih. »Napredek v umetni inteligenci zaradi visokih stroškov razvoja in treninga strojnih algoritmov v marsičem temelji na visokih kapitalskih vložkih in ti so letos še za stopnico bolj podivjali ter med drugim postali ključen dejavnik v rasti bruto družbenega proizvoda v ZDA,« spominja naš strokovni sodelavec Jurij Kristan. »Naposled ni več bogokletno javno izjaviti, da gre za balon, čeprav še ni jasno, kdaj in kako bo počil. Če se to zgodi na hitro, bomo posledice čutili po vsem svetu.«

Tudi dolgoletna Delova znanstvena novinarka Jasna Kontler Salamon meni, da je letošnje leto zaznamoval nepredstavljivo hiter razvoj umetne inteligence in kvantnega računalništva. »Zame kot novinarko je letos še posebno izstopajoč razvoj umetne inteligence na področju medijev. Predvsem v slabem pomenu. UI za vse medije čedalje bolj samostojno pripravlja novice in ne samo to – marsikje dobesedno prevzema vlogo novinarjev. Kot nekdanjo radijko me je pretreslo, da se UI že preizkuša kot voditeljica radijskih programov. To je v kombinaciji s prej omenjenim lahko napoved bližnjega konca verodostojnih medijev,« pravi. (Ta članek smo v celoti napisali brez pomoči UI.)

Personalizirane terapije

Številne dobre zgodbe je pisala medicina. »Videli smo več odmevnih uspehov pri genskih terapijah, med drugim pri zdravljenju Huntingtonove bolezni. Osebe z visokim tveganjem za okužbo z virusom HIV imajo na voljo novo učinkovito preventivo – lenacapavir, otroci z resnimi alergijami na hrano pa prvo pršilo za nos proti anafilaktičnemu šoku. Skozi vse leto smo vnovič odkrivali, da obstoječa cepiva in zdravila učinkujejo tudi pri drugih boleznih, ne le tistih, ki so jim namenjena; tako cepivo proti pasovcu očitno varuje tudi pred srčnimi kapmi, cepiva ​mRNK proti covidu povečajo učinek zdravljenja rakavih obolenj, seveda pa ni šlo brez novih funkcij agonistov receptorjev GLP-1, kamor spada semaglutid oziroma, pod bolj razvpitim imenom, ozempic,« našteva Kristan.

Marin Cvetkovič prav tako med dogodki v znanosti v letu 2025 poudarja lenacapavir. In: »Za preboj na področju medicine je poskrbel tudi CRISPR; znanstveniki so v samo šestih mesecih razvili po meri narejeno gensko terapijo za enega dojenčka in popravili škodljivo gensko mutacijo v njegovih jetrih. Otrokovo stanje se je takoj izboljšalo. Upamo lahko, da bo ta tehnologija čedalje dostopnejša.« Gre za dečka KJ Muldoona. Po njegovem rojstvu so ugotovili, da ima redko bolezen, imenovano pomanjkanje CPS1. Vzrok zanjo je mutacija gena, ki proizvaja encim, ključen za delovanje jeter.

Zdravnika Kiran Musunuru in Rebecca Ahrens-Nicklas z malim KJ Muldoonom FOTO: Children's Hospital of Philadelphia/AFP

Tudi pri nas so odmevale številne uspešne medicinske zgodbe. Med drugim smo se razveselili novice o uspešnem sodelovanju znanosti in medicine ter vztrajne mame dečka Urbana, ki je privedlo do začetka klinične študije GAIN-CTNNB1, v katero bo predvidoma vključenih 12 otrok. Študija poteka v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani.

Observatorij Vere Rubin bo nočno nebo pregledoval kar deset let. FOTO: H.Stockebrand/RubinObs

Drame v vesolju

Poleti so nas navdušili že prvi posnetki observatorija Vere Rubin v Čilu, ki bo prihodnjih deset let snemal južno nebo, in tako bo nastal najdaljši film o vesolju. Observatorij Vere Rubin – pri projektu sodelujejo tudi slovenski raziskovalci – je sestavljen iz zrcala s premerom 8,4 metra, največje in najzmogljivejše digitalne kamere na svetu, ter avtomatiziranega sistema za prenos in obdelavo podatkov.

Veliko pozornosti pa je vzbudil komet 3I/Atlas, šele tretji znani medzvezdni objekt, ki je preletel naše osončje. Odkrili so ga 1. julija, je zelo hiter in potuje daleč od Zemlje. Našemu planetu bo najbliže ravno v teh dneh, a bo od nas oddaljen kar 273 milijonov kilometrov, torej za planet sploh ni nevaren. Astronomi so vanj usmerili večino najboljših teleskopov in razkrili, da je premer jedra kometa med 440 metri in 5,6 kilometra ter da je nenavadno bogat z ogljikovim dioksidom. Njegova pot skozi osončje kaže, da morda izvira iz debelega diska naše galaksije, kar bi pomenilo, da je star vsaj sedem milijard let, kar je nekaj milijard več od osončja.

Bližje nam, na Luni, so letos znova bolj ali manj uspešno pristajale robotske sonde – japonski Hakuto-R je treščil, Blue Ghost podjetja Firefly Aerospace je uspešno pristal, pristajalnik IM-2 podjetja Intuitive Machines je sicer pristal, a obležal na boku.

Pristajalnik Blue Ghost je marca uspešno pristal na Luni. FOTO: AFP

Precej dramatično je bilo tudi dogajanje na vesoljskih postajah. »Leto 2025 nas je ponovno opomnilo, kako zelo krhka je naša prisotnost v vesolju,« poudarja znanstveni sodelavec dr. Matej Huš. »Ameriška astronavta Butch Wilmore in Sunita Williams sta se z Mednarodne vesoljske postaje namesto po osmih dneh vrnila marca letos po devetih mesecih, ker so na Boeingovem starlinerju pri varnostnem pregledu odkrili poškodbe, zaradi katerih ga niso smeli uporabiti za vrnitev posadke. Kitajski astronavti Zhang Lu, Wu Fei in Zhang Hongzhang so bili novembra nekaj dni v vesolju brez možnosti za vrnitev, ker so na shenzhouju 20 odkrili razpoko, zaradi katere prav tako ni bil primeren za vrnitev s posadko. Konec novembra pa je zaradi poškodb na ploščadi na izstrelišču Bajkonur Rusija ostala brez kapacitet za pošiljanje ljudi na Mednarodno vesoljsko postajo. V nobenem primeru človeška življenja niso bila ogrožena, a sovpad več teh nesreč hkrati bi lahko povzročil resne preglavice.«

Tudi sicer je bilo precej pestro pri najbolj znani vesoljski agenciji na svetu. Pri Nasi so se ukvarjali z močno okleščenim proračunom (predvsem na škodo znanosti) in seveda z iskanjem načina, kako prehiteti Kitajsko. Ta je letos izvedla nekaj pomembnih razvojnih potez, s katerimi so dali vedeti, da še kako resno mislijo z napovedjo, da do konca desetletja kitajski astronavti pristanejo na površju Lune. Ta je po več kot 50 letih od uspešnih odprav Apollo cilj tudi Nase in programa Artemis. Toda Američani so odprave precej zapletli: sestavili so načrt, ki vključuje tudi komercialna plovila. Predvsem stavijo na Spacexov starship – razvoj mogočne rakete se je nadaljeval, a ne gladko: videli smo lahko več (spektakularnih) eksplozij, hkrati pri podjetju (še) niso dosegli pomembnih mejnikov, zato vse več ljudi dvomi, da bo Nasi uspel pristanek leta 2027. Nasa še vedno nima prvega moža, ker se je ameriški predsednik Donald Trump večkrat premislil.

Starship je letos poletel štirikrat. To različico rakete bodo prihodnje leto zamenjali z novo. FOTO: Steve Nesius/Reuters

Trenutna ameriška predsedniška administracija je močno udarila po ameriški znanosti – denar je jemala tako rekoč vsem, še posebej pa organizacijam, ki se borijo za obvladovanje podnebne ali pa zdravstvenih kriz. Tako zagotovo lahko, kot pravi Jurij Kristan, zatrdimo, da so v splošnem bolj odmevali dogodki in dejavniki, ki se ne tičejo laboratorijskega dela kot takega, temveč vpliva politike in gospodarstva na znanost, in to v več pogledih. »Druga administracija ameriškega predsednika Donalda Trumpa je z brezglavimi in skrajnimi rezi, deklarirano z namenom varčevanja v javni upravi, grdo zaorala po bazičnih, predvsem medicinskih raziskavah v ZDA. Na udaru je vse od preizkusov cepiv do naprednih zdravil in posledice tega divjanja bomo čutili še dolgo. Prav mogoče je, da so med bralci teh vrstic ljudje, ki bodo nekoč umrli za boleznijo, ki bi jo lahko pozdravili, če motenj v raziskavah ne bi bilo, kar kaže na ključno povezanost področja znanosti po vsem svetu.« Poleg tekme v UI in vesolju ZDA in Kitajska ves čas tekmujeta tudi pri surovinah. »To bržkone najbolj grobo odražajo kitajske omejitve pri izvozu redkih zemelj. Inženiring na čelu napredka se bo očitno odslej ukvarjal predvsem z izumljanjem proizvodnih načinov, ki ne bodo potrebovali določene strateško omejene snovi,« opominja Jurij Kristan.

Star ogenj in mlade mačke

Marin Cvetkovič, ki poroča predvsem o antropoloških dognanjih, kot pomembni odkritji navaja »najdbo novega človečnjaka – v Afriki so raziskovalci zdaj odkrili vrsto avstralopiteka, ki je živela pred 2,6 do 2,8 milijona let. Ni še povsem jasno, v kakšnem odnosu je z nami ali drugimi avstralopiteki (recimo slavno Lucy), vendar je še en namig, da je drevo nas in naših prednikov bolj podobno grmu z mnogimi vejami in vejicami, ki so se pogosto razvijale sočasno. Mejnik pa so postavili znanstveniki, ki so prvič naredili sekvenco molekule RNK iz ledene dobe, pri čemer so si pomagali s 40.000 let starim mamutom iz sibirskega permafrosta. Do zdaj je veljalo, da je RNK v nasprotju z DNK preveč krhek, da bi se ohranil na tak način. Nič več.«

Da je človek uspešno kljuboval okolju, je moral ukrotiti tudi ogenj in ga znati zanetiti. Uporabljati ga je znal že pred več kot milijonom let, a zanetile so ga naravne sile. Do zdaj je nedvoumen primer kurjenja ognja segal le 50.000 let v preteklost, ko so ustrezne sledi našli v severni Franciji, nedavno pa so odkrili nove dokaze na polju v Suffolku. Našli so zaplato ožgane zemlje in morda najstarejši »vžigalnik« iz kamene dobe: delce kremena, ki so jih kresali ob pirit. To kaže, da so ljudje znali iskro ustvariti že pred 400.000 leti. Za izjemno odkritje sta poskrbela tudi slovenska raziskovalca, in sicer na Krasu: razkrila sta več kilometrov dolge kamnite strukture, ki so jih prazgodovinske skupnosti najverjetneje uporabljale za množični lov na divjad.

Človek je (no, vsaj naj bi bil) odgovoren za tisto, kar udomači. Tako je marsikoga pritegnila zgodba o evropskih mačkah. Dolgo je veljalo, da so mačke v Evropo že pred 6000 leti prinesli kmetje z Bližnjega vzhoda, novi dokazi pa pravijo, da so na staro celino priplule šele pred 2000 leti v rimskem obdobju, ko je stekla pomorska trgovina in so bile mačke glavne mišelovke na ladjah, ki so prevažale žito po Mediteranu.

Številnim živalim se zaradi dejanj ljudi ne godi dobro, premnogim vrstam grozi izumrtje. Ameriško podjetje Colossal Biosciences je medije polnilo s sporočili, da jim je uspelo oživiti že izumrle vrste. Največ pozornosti so pritegnili krvovolki (lat. Aenocyon dirus), ki so izumrli ob koncu zadnje ledene dobe. V podjetju so zatrdili, da so gensko spremenili sive volkove in skotili so se krvovolki Romul, Rem in Khaleesi. Številni drugi znanstveniki so trditve ovrgli, da nikakor ne moremo govoriti o krvovolkih, če so le nekoliko prilagodili gene, da sivi volkovi niso sivi, ampak beli. Podjetje sicer med drugim želi oživiti mamuta, ptico dodo in tasmanskega tigra. Kako bi se mamut počutil v vse toplejšem podnebju, jih verjetno ne zanima.

Romul in Rem kot mladička. Simpatična, a vendarle nista krvovolka. FOTO: Colossal Biosciences/Reuters  

Podatki evropskega programa Copernicus kažejo, da bo leto 2025 podobno vroče kot leto 2023, ki velja za drugo najtoplejše v zgodovini. Globalne temperature bodo letos, kot kaže, okoli 1,48 stopinje Celzija nad predindustrijsko izhodiščno vrednostjo iz obdobja 1850–1900. Topleje je bilo le lani, v prvem letu, ki je za 1,5 °C preseglo temperature s predindustrijske ravni. V Braziliji so se na konferenci Cop30 pogovarjali, a dosegli niso ničesar.