Odgovori se skrivajo v neskončnosti neba

Dr. Juan Antonio Belmonte je po poklicu astrofizik, a njegova strast je zgodovina, predvsem raziskovanje astronomskih tradicij starih civilizacij v Egiptu

Objavljeno
14. september 2018 08.56
Posodobljeno
14. september 2018 08.56
Juan Antonio Belmonte, raziskovalec na inštitutu za astrofiziko na Kanarskih otokih in profesor na oddelku za astrofiziko na univerzi La Laguna Foto Jože Suhadolnik
Belmonte, ki je na povabilo raziskovalca Majev dr. Ivana Šprajca obiskal Slovenijo, pravi, da človeštvo od nekdaj išče odgovore v neskončnosti, ki jo ponuja pogled v nebo. Ne skriva navdušenja, ko ob fotografijah iz Egipta pripoveduje o redkih pojavih, ki jih je dokumentiral na svetih krajih. Kot je trenutek, ko se sonce ujame med zidove templja v Karnaku.

image
Foto Shutterstock


Stari Egipčani so od začetka civilizacije premišljeno izbirali geografske predele in jih preoblikovali v prave kozmične pokrajine. Te odstirajo njihov pogled na svet: od astralne eshatologije piramidnih besedil do vrhunca sončnega kulta, ki je viden v karnaškem tempeljskem kompleksu. Toda raziskovalec na inštitutu za astrofiziko na Kanarskih otokih in profesor na oddelku za astrofiziko na univerzi La Laguna pravi, da je najbolj vznemirljivo mesto na svetu Petra v Jordaniji.
 

Kako to, da ste astrofiziko zamenjali za arheoastronomijo?


Ko sem doktoriral iz astrofizike, mi je eden največjih astronomov našega časa Anthony Aveni na vprašanje, ali naj študiram antropologijo ali astronomijo, da bom lahko arheoastronom, odvrnil: »Nič od tega. Povsem moraš spremeniti svoje epistemološko izhodišče.

»Pri starih kulturah je bila astronomija oziroma nebo edino, kar je omogočalo orientacijo v času in prostoru.«



Vse kar si se naučil med študijem, moraš pozabiti, ker boš uporabljal orodje naravoslovne znanosti, sočasno pa tudi epistemologijo družboslovnih znanosti.« Tako sem se osredotočil na pridobivanje znanja, pomembnega za arheoastronoma. Ker sem si želel delati v Egiptu, sem se naučil brati hieroglife in se spoznal z egiptologijo.
 

V Egiptu ste bili na veliko odpravah, dvajset let že raziskujete tam. Kaj je na vas naredilo največji vtis?


Morda karnaški tempelj v Luksorju. Ta je bil dva tisoč let nekakšen Vatikan za Egipčane. Postavljen je na skrbno izbranem kraju, kjer sta orientacija reke Nil in Sonce med zimskim sončnim obratom zelo poveza na. Pa piramide blizu Kaira in gorovje blizu vstopa v Petro, starodavno prestolnico Nabatejcev v današnji Jordaniji.


 

Ali vaša odkritja lahko zamajejo zgodovino, kot jo poznamo?


Ne. Naše raziskovanje potrjuje, kako pomembna je bila za antične Egipčane gradnja templjev skladno s kozmično pokrajino. Vse od začetka svoje civilizacije so izbirali geografske predele, ki so ustrezali tako topografskim kot astronomskim merilom. Tako so sestavili zelo lep koledar z dnevi, ki so trajali 24 ur. Vemo, da so opazovali nebo in računali čas, a to smo lahko dokazali šele v zadnjih letih.
 

Ali obstaja razlika med vrednotenjem podatkov na različnih znanstvenih področjih?


Ne, ker smo uporabljali enaka orodja. Ko izmerimo orientacijo stavb in vpišemo podatke, dobimo histogram deklinacij, v tem primeru so to astronomske vrednosti. Da bi ovrednotili naše dognanje, ga je treba podpreti tudi statistično, zato uporabljamo orodja naravoslovnih znanosti.
 

Antične civilizacije so templje gradile v povezavi z nebom. Zakaj je bilo to tako pomembno?


Ker je astronomija, v tem primeru nebo, edino, kar omogoča orientacijo v času in prostoru. V času zato, ker lahko narediš koledar in s tem nadziraš čas. Če si kralj ali faraon, hočeš nadzirati ljudi, če si kmetovalec, se lahko orientiraš po koledarju za setev in podobno. V prostoru pa, ker bi rad postavil tempelj na kraju, ki bo navdušil bogove.
 

Očitno so bili dobri astronomi.


Večina starih civilizacij je opazovala nebo, pa zato še niso bili astronomi, prej opazovalci neba. Astronomija namreč izvira iz grških besed astera, ki pomeni zvezdo, in besede nomos, ki pomeni zakon. Astronomija je torej veda o zakonitostih neba. Ampak za opazovanje neba ni nujno podrobno razumevanje, kako se to spreminja, lahko zgolj opazujemo spremembe.
 

V treh dneh predavanj ste večkrat poudarili pomen zvezd. Katere zvezde so častile starodavne civilizacije in zakaj?


V starem Egiptu so častili najsvetlejšo zvezdo na nebu, Sirij. Imenovali so jo Sopdet. Pogosto so Sirij povezovali z boginjo Isis, zlasti v vlogi prinašalke poplav. Vsakič ko je Nil poplavljal, so se veselili, saj so vedeli, da bodo imeli nova zemljišča za setev. Pomembno je bilo ozvezdje Meškhetju, po naše Veliki voz, ki so ga povezovali z nesmrtnostjo, opazoval ga je tudi faraon pri določanju usmeritve svetišč. Na stenah templjev boginje Hator v Denderi in boga Horusa v Edfuju je večkrat upodobljen obred napenjanja vrvi, pri čemer omenjajo severno, neminljivo egiptovsko ozvezdje.

»Kaj storiš, če živiš na območju brez gora, kot so Egipt, nižinska Kitajska ali Mezopotamija? Zgradiš piramide.«



Seveda je bilo božanstev, ki so jih častili, več, ampak ti dve sta najpomembnejši. Babilonci so ustvarili zodiakalne konstelacije oziroma katalog zvezd, konstelacij in planetov. Te so kasneje Grki uporabili za živalski krog. Ozvezdja, ki v zodiaku predstavljajo posamezne živali, so takšna, kot so si jih predstavljali Babilonci, pri čemer so sledili potovanju Sonca in Lune na nebu. Ozvezdje Kozoroga je zelo staro, omenjajo ga 3500 let stara babilonska besedila. V vsem tem času se ni spremenilo. Za Maje je bila najbolj pomembna Venera, no, tudi za Babilonce. Ključno pa je, da so mapirali nebo, ker so ga potrebovali za orientacijo.
 

To so torej tudi zapisali?


Seveda. V grobnicah in templjih antičnega Egipta so na stropu vklesani dih jemajoči diagrami neba. Med temi je najbolj znan zodiak iz Dendere, iz obdobja Kleopatre, ki danes domuje v Louvru.
 

Ali obstajajo tudi zapisi o sončnih in luninih mrkih? Vemo namreč, da so Nabatejci slavili ekvinokcije ter zimski solsticij in pomladno enakonočje.


Ne, imamo pa veliko posrednih dokazov in diagramov neba, prav tako reference, kam so si ljudje želeli po smrti. V posmrtnosti so namreč želeli potovati na zvezde, ki so bile takrat vidne na severni strani neba. Te zvezde so videli vsako noč, bile so nesmrtne.
 

Ali so tudi piramide po svetu zgrajene tako, da odslikavajo nočno nebo, kakor so ga videla antična ljudstva, kot namigujejo nekateri raziskovalci?


Ne. Piramida je naravna geometrijska oblika, če hočemo zgraditi goro. Po vsem svetu so svete gore, kjer je človek bližje bogovom in božanstvom. Taki primeri so Olimp v Grčiji, Fudži na Japonskem, hrib Svetega Patrika na Irskem, tudi v Sloveniji so gore, ki so bile pomembne v antičnem času, namreč Alpe. In kaj storiš, če živiš na območju brez gora, kot so Egipt, nižinska Kitajska ali Mezopotamija? Zgradiš piramide. Temu pravimo konvergentni fenomen.
 

Kako pa so se odločili, kje bodo zgradili piramide?


V Egiptu je okoli 70 svetih piramid, ki so jih gradili v bližini prestolnic. Še danes je prestolnica Egipta, kjer je bila nekoč. Leži na kraju, od koder so lahko nadzirali delto Nila, od tam pa trgovanje čez Sredozemsko morje, Arabski polotok in Rdeče morje. To je strateški položaj, če hočeš močno državo. In tam so gradili piramide.

»Presenetljivo je, da se je tradicija ohranila do začetka 20. stoletja, v sodobnem času pa se hitro pozablja.«



So pa strukture uskladili s pomočjo neba. Zgradili so jih na mestih, ki so kozmične pokrajine. Ampak ta pomen je simboličen. Enako je danes s cerkvami. V vsakem zahodnoevropskem mestu je katedrala v središču usmerjena proti vzhodu – vernik pred oltarjem je obrnjen proti vzhodu, od koder bo vstal Jezus kot sin pravičnosti. To je simbolika.
 

Smo od starodavne tradicije ohranili še kaj drugega?


Seveda. Poleg religijskega simbolizma smo ohranili egipčanski koledar, tudi čas merimo, kot so ga merili stari Egipčani. V tri tisoč letih se je sicer spremenila tehnologija, ampak še vedno iščemo odgovore na ista vprašanja, kdo smo, od kod prihajamo, kam gremo, ali smo sami. Stari Egipčani so imeli kozmologijo, vedo o nastanku univerzuma, le da mi danes tistemu rečemo mitologija, medtem ko za sodobno kozmologijo verjamemo, da je znanost.
 

Dejali ste, da je Petra največja mojstrovina na svetu. Zakaj?


Ker so izbrali topografsko fascinanten prostor – v zelo suhem območju, ki je tudi presečišče karavanskih poti po Arabskem polotoku in puščavi. Izbrali so mesta, kjer so stičišča med zemljo in nebom. Petro so spremenili v resnično znamenit sveti kraj. Bil sem marsikje, ampak tukaj sta se, kot na Machu Picchuju, uskladili narava in človeška konstrukcija. V Petri je osupljivo opazovati dogajanje ob zimskem solsticiju in pomladnem enakonočju. Z analizami smo razkrili pomen obeh ekvinokcijev in zimskega solsticija v lunisolarnem koledarju.
 

Petra je bila tudi romarsko središče.


Nabatejci so se v 4. stoletju pokristjanili, po propadu rimskega cesarstva pa so sprejeli islam. Muslimani so danes večinska verska skupnost. Kljub temu je Petra ohranila pomen svetosti, saj je v svetih knjigah zapisano, da je na največji gori grobnica Arona, Mojzesovega brata. Petra je tako sveta za vse – muslimane, jude, kristjane. V starodavnih časih je bila romarsko središče, podobno današnji Meki. Bila je jedro nabatejske vere, romarsko središče in domovanje glavnega božanstva Dušare. Zanimivo je, da so tudi Nabatejci krožili okoli templjev, tako kot danes muslimani okoli kabe v Meki.
 

Se je nabatejska tradicija ohranila?


Delno se je med beduini. Presenetljivo je, da se je tradicija ohranila do začetka 20. stoletja, v sodobnem času pa se hitro pozablja. Verniki sicer še vedno romajo v Petro in se obračajo na angele, božje pomočnike, po pomoč. Še vedno prosijo za dež. Toda vse več je tudi turizma.