Slovenske znanstvenice o prednostih in slabostih svojega poklica

Danes je mednarodni dan žensk v znanosti. Na najvišjih akademskih položajih so ženske v manjšini, plače znanstvenic so nižje, v zadnjem obdobju pa število doktoric narašča hitreje kot število doktorjev.
Objavljeno
11. februar 2019 06.00
Posodobljeno
11. februar 2019 07.45
»Vsekakor moramo za znanost navdušiti mlade, da nam priskočijo na pomoč in nadaljujejo naše delo. Zelo rada pripravljam in vodim delavnice, na katerih mladim predajam znanje, kako na primer izdelati sončno celico. Veliko pozitivne energije vrnejo njihovi veseli obrazi, željni znanja in eksperimentiranja,« poudarja Urša Opara Krašovec. 
Foto: Tadej Regent
Diskriminacije je, žal, še vedno preveč. Tudi v sferah, ki so gonilo razvoja. Združeni narodi so 11. februar razglasili za mednarodni dan žensk in deklet v znanosti. Pogovarjali smo se z osmimi uspešnimi znanstvenicami, ki poudarjajo, da je znanstveno-raziskovalna pot način življenja. Ne bi ga menjale, čeprav so pri svojem delu naletele tudi na ovire. Ena največjih, ki jo še posebej poudarjajo, je financiranje, ki pa se dotika obeh spolov.

Še številne druge težave so skupne vsem, ki so v znanosti. V publikaciji Karierne poti doktoric in doktorjev znanosti, ki jo je statistični urad izdal leta 2015, razberemo: na najvišjih akademskih položajih so ženske v manjšini, plače znanstvenic so nižje, obstaja horizontalna segregacija, ki se kaže v neenakomerni porazdelitvi spolov po znanstvenih vedah, v zadnjem obdobju pa število doktoric narašča hitreje kot število doktorjev.

image
Lučka Kajfež Bogataj Foto Leon Vidic
»Z znanostjo se pogosto ukvarjaš, ker te ta dejavnost tako privlači, da niti ne misliš veliko na to, ali je to dobro zate ali ne. Ko delo steče in če imaš še dobre sodelavce, je občutek odličen. V Sloveniji te to ne naredi materialno bogatega, kaj šele slavnega. In za družinsko življenje je ukvarjanje z znanostjo velik zalogaj, sploh če ni vsestranskega razumevanja in potrpljenja. Še največja ovira je, da smo znanstveniki pogosto zaposleni na univerzah, kar pomeni tudi veliko pedagoškega dela in s tem dvojno obremenitev. A drugače zaradi pomanjkanja sredstev za raziskave žal ne gre,« poudari Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja in profesorica na ljubljanski biotehniški fakulteti.

image
Dohodki Foto Delo


image
Andreja Gomboc Foto: Voranc Vogel
Po mnenju Andreje Gomboc, profesorice v Centru za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici, ki je tudi predsednica Komisije za enake možnosti na področju znanosti, se vendarle počasi odpravlja neenakost med spoloma in se temu namenja več pozornosti kot pred leti, a manj kot v ZDA in Zahodni Evropi.

»Odkrite diskriminacije ni več, je pa še veliko nezavedne. Dvojna merila za ocenjevanje pomembnosti dosežkov ostajajo, pogosto so ženske spregledane pri napredovanjih ali ko se izbirajo predlogi za nagrade. Razlikovanja se začnejo že po samem doktoratu, ko se odloča o stalnih zaposlitvah, višje po lestvici so te razlike še jasneje izražene in se kažejo v tako imenovanem škarjastem diagramu. V glavah mnogih so družina in majhni otroci še vedno ovira, a k sreči se družinske vloge spreminjajo.«

image
Škarjasti graf. Foto Delo


A Gombočeva hkrati zagotavlja: »V znanosti je vrsta različnih področij. Če izbereš pravo, pomeni, da ti v službi nikoli ni dolgčas. Vseskozi se izobražuješ, razvijaš, odkrivaš nove stvari, spoznavaš zanimive ljudi z različnih koncev sveta. Večino časa uživaš.« Kaj mladim, ki bodo v prihodnjih dneh soočeni z eno večjih odločitev v življenju, svetujejo naše sogovornice?

image
Vita Dolžan Foto: Aleš Černivec
Vita Dolžan
profesorica in vodja laboratorija za farmakogenetiko na ljubljanski medicinski fakulteti


Znanstvenicam v Sloveniji je veliko lažje združevati raziskovalno delo in družinsko življenje kot kolegicam v tujini. Kljub ugodni zakonodaji pa je nujno imeti tudi razumevanje in podporo v domačem okolju. Na splošno gledano je ovira v slovenski znanosti majhnost raziskovalnih skupin, ki se ukvarjajo z določenim problemom. Težje dostopamo do vrhunske opreme, marsikaj plačujemo dražje. A na drugi strani nas ta majhnost usmerja v delovanje na mednarodnem nivoju in v povezovanje s svetom.

Raziskujem genetske dejavnike, ki na molekularni ravni vplivajo na tveganja za nastanek bolezni, na njihov potek in na odgovor na zdravljenje z zdravili. Predvsem na zadnjem področju si želim narediti še korak naprej in omogočiti prenos novih raziskovalnih spoznanj v vsakdanjo klinično prakso.

Na to področje lahko mladi vstopajo z različnih študijskih smeri, medicine, biokemije, biologije … A naj bo izbira študija odvisna od osebnega zanimanja! Naj bodo mladi radovedni in naj si želijo vedeti in izvedeti več. To žene raziskovalno delo: iskanje odgovorov na vprašanja, spoznavanje neznanega in nenehna želja najti načine, kako to znanje uporabiti za reševanje ne le znanstvenih, ampak širših družbenih problemov. Če se odločiš za znanstveno-raziskovalno pot, to ni služba, ampak način življenja, tvoj hobi, tvoj vsakdan.


image
Urša Opara Krašovec Foto: Mavric Pivk
Urša Opara Krašovec
raziskovalka na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko


Nikoli nisem obžalovala, da sem šla na to pot, ker me vseskozi vodi radovednost po odkrivanju novega, zakonitosti materialov in procesov. Še posebej tistih, povezanih z globalnimi izzivi. Konkretno: fotovoltaika, nasploh obnovljivi viri energije, razvoj pametnih oken, da so izgube energije stavb manjše.

Izzivov je veliko, predvsem pa smo osredotočeni na to, kako rešiti problematiko globalnega segrevanja in čezmerne onesnaženosti. K temu smo znanstveniki in znanstvenice poklicani v prvi vrsti. Če hočemo povečati delež obnovljivih virov energije, moramo najti način, kako ujeto energijo shraniti, kar je eden ključnih izzivov. Baterije so ena izmed možnosti, preiskujemo pa tudi druge, na primer direktno pretvorbo energije sonca v gorivo. Za proizvodnjo sončnega goriva iz vode in CO2, umetno fotosintezo, bo treba razviti nove materiale.

Vsekakor pa moramo za znanost navdušiti mlade, da nam priskočijo na pomoč in nadaljujejo naše delo. Zelo rada pripravljam in vodim delavnice, na katerih mladim predajam znanje, kako na primer izdelati sončno celico. Veliko pozitivne energije vrnejo njihovi veseli obrazi, željni znanja in eksperimentiranja.
 
Če me sprašujete o negativnih plateh biti ženska znanstvenica, se mi je žal v 25 letih raziskovanja nabralo veliko negativnih izkušenj. Energetika je zagotovo eno tipično moških področij. Spotikanja in izključevanja je veliko, prav tako tudi sistemskih ovir, zato tudi sem ostra kritičarka politike razdeljevanja sredstev. Vsekakor si moramo prizadevati izboljšati sistem tako, da bi podpiral dobre nove ideje ne glede na starost, spol ali položaj, spodbujal sodelovanje in bolje izkoristil potenciale vseh.


image
Tamara Leskovar Foto: Mavric Pivk
Tamara Leskovar
arheologinja, specializirana za človeško osteologijo


Navdušuje me, da lahko pri svojem delu povezujem toliko različnih področij, sodelujem z ljudmi izrazito različnih profilov in se skozi raziskovanje nenehno učim. Vsekakor izzivov ne zmanjka in nikoli ni dolgčas. Nekoliko težje je občasno sprejeti kako kritiko ali neuspeh, a v znanosti je to pač del procesa. Na drugi strani pa nova spoznanja v trenutku poplačajo ves trud ter sprožijo valove pozitivne energije in novih idej. Najbolj moteče pa je nenehno vrtenje okoli denarja. Veliko preveč časa porabimo za iskanje virov financiranja, tako rekoč vse odločitve moramo tehtati glede na sredstva. Velikokrat si želim, da bi imel dan več kot 24 ur, mislim pa, da je to želja mnogih v tem hitrem tempu življenja.

Mladim, ki razmišljajo o študiju arheologije, sporočam, da je to področje izjemno raznoliko. To je zelo široka in dinamična veda, saj zajema tako čisto teoretsko kot povsem praktično delo, na področjih vse od humanističnih in družboslovnih do tehničnih in naravoslovnih ved. Predstavlja odlično odskočno desko in res vsakdo, tako knjižni molj, laboratorijska miš kot terenski krt, lahko najde nekaj zase in svoje zanimanje.

V bodoče si sama želim predvsem čim več povezovanja med strokami in v arheološko metodologijo vpeljati nove ali utrditi oziroma izboljšati že obstoječe procese. Poleg tega pa, da bi ljudje arheologijo videli kot družbeno koristno, torej da to ni nekaj, zaradi česar zaostajajo dela na odprti gradbeni jami.


image
Ingrid Milošev Foto: Osebni Arhiv
Ingrid Milošev
vodja odseka za fizikalno in organsko kemijo na Institutu Jožef Stefan


Znanstveno delo me izpolnjuje in je tisto, kar si želim delati. Za vsakim uspešnim znanstvenikom ali znanstvenico so leta učenja, trdega dela, iskanja pravih poti, vračanja na začetek in k ponovnim poskusom. Ker se ukvarjam z znanstvenim delom, je moje življenje bogato – iščem nova dognanja in rezultate, ampak tudi spoznavam in se družim s kolegi z vsega sveta, potujem in obiskujem tuje institucije. Na moji znanstveni poti me je vedno spremljala družina – hčerki in soprog.

Po drugi strani pa je biti znanstvenik ali znanstvenica v Sloveniji težko, saj država ne vlaga dovolj v področje znanosti in je naše delo tesno povezano z nenehnim prijavljanjem na različne razpise za projekte doma in v tujini.

Ukvarjam se s področjem korozije kovinskih materialov in njihove protikorozijske zaščite, ki je zelo široko področje in obsega npr. zaščito aluminijevih zlitin, ki se uporabljajo v avtomobilski, gradbeni in letalski industriji, različne vrste jekel, ki v industrijskih pogojih ali na primer v morski vodi potrebujejo dodatno zaščito, pa vse do titanovih zlitin, iz katerih izdelujejo biomedicinske ortopedske vsadke.

Že z majhnim izboljšanjem korozijske odpornosti lahko prihranimo ogromno denarja, ki bi ga sicer lahko uporabili za izobraževanje, zdravje … Zato je razvoj novih materialov in zaščit nujen. Obenem mora to biti proces, ki bo upošteval okoljevarstvene predpise. Želim si, da bomo z našimi raziskavami čim več prispevali k pospešitvi tega procesa.


image
Delo Nadja Furlan Štante Foto: Jože Suhadolnik
Nadja Furlan Štante
profesorica in višja znanstvena sodelavka ZRS Koper


Znanstvenice po mojem mnenju premikamo meje mogočega. S svojimi prizadevanji senzibiliziramo znanost, jo delamo bolj življenjsko in vanjo vnašamo praktičnost in humanost. Z znanostjo, predvsem humanistično, spreminjamo vzorce mišljenja in delovanja.

V zadnjem obdobju je opazen pozitiven doprinos ženskih znanstvenic, ki veliko delajo za popularizacijo znanosti. Razbijajo namreč tako stereotipe o ženskah kot o sami znanosti, saj se razkraja prepričanje, da je to ozko področje, zaprto v laboratorije. Vse bolj se prepoznava doprinos žensk v humanizmu, naravoslovju in tehnologiji. Vse manj pa je mišljenja, da ženske znanstvenice ne morejo združevati uspešne kariere in zasebnega, družinskega življenja.

Osebno raziskujem na področju humanistične znanosti, natančneje na področju teologije in religijskih študij. Biti ženska raziskovalka na področju humanistike je velikokrat zaznamovano z dvema oblikama diskriminacije, prvič na račun spola, drugič na račun pozicioniranja ved znotraj znanosti. Humanistika, kot menim, še vedno nima mesta med znanstvenimi vedami, ki si ga zasluži, pa čeprav ta veda, ki v samo središče postavlja vprašanja o človeku, opolnomoči posameznika, družino, narod, družbo in kulturo.

Med bistvenimi izzivi na mojem področju delovanja je sicer sam razvoj, resne discipline religijskih znanosti namreč sploh nimamo. Smo kar nekaj desetletij za drugimi državami, študij je razdrobljen na več fakultet, raziskovanja, ki temeljijo na kritiškem pristopu in preučevanju, so v povojih.


image
Tina Lebar Foto: Voranc Vogel
Tina Lebar
raziskovalka na področju sintezne biologije na Kemijskem inštitutu


Da bi imela težave pri svojem delu, ker sem ženska, ne opažam. Se pa, kot številne druge kolegice in kolegi, soočam s problemom usklajevanja vseh aktivnosti, katerih del želim biti. Seveda je tu prvo in največje vprašanje družina. Za zdaj se zanjo še nisem odločila, ker si trenutno želim ustvariti kariero, tako kot moj partner. Odločitev je najina in nihče, razen naju samih, naju pri tem ne omejuje. Ko se odločiš za otroka, pa se prioritete zagotovo spremenijo in se tudi morajo.

Na področju sintezne biologije celicam dajemo nove lastnosti in funkcije, ki v naravi ne obstajajo. Celice spreminjamo tako, da za nas delajo nekaj koristnega, in to je za znanost izjemno zanimivo in vznemirljivo. V prihodnjih letih bo zagotovo veliko prebojnih trenutkov. Sintezna biologija ima ogromno različnih možnosti implementacij v industriji, ekologiji, mene pa zanimajo predvsem možnosti v medicini in diagnostiki, zaradi česar se ukvarjam s sesalskimi celicami.

Vsekakor mladim svetujem, naj se odločijo za študij, ki jih zanima. Nesmiselno je, da se usmerijo v biologijo, če jih zanima zgodovina. Za doktorski študij na kateremkoli področju pa moraš biti iz pravega testa, sicer obupaš že po prvem neuspehu. Delo zahteva precej odrekanj in pozna razočaranja, saj se številne raziskave lahko končajo v slepi ulici. Klub slabim trenutkom pa dolgoročno lahko dobro delo pripelje do uspehov, ki pomagajo spremeniti svet.


Andreja Gomboc
astrofizičarka in profesorica v Centru za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici

Če se bodo mladi odločili za raziskovalno pot na področju astrofizike, jih čaka marsikatera nerešena skrivnost. Zdi se, da več ko odkrijemo o vesolju, več skrivnosti nam ponuja. V moji skupini se osredotočamo na tranzientne pojave, ki se dogajajo na zelo kratkih časovnih skalah – od delčka sekunde do nekaj mesecev – in jih pred 20 leti ni bilo mogoče ustrezno raziskovati, saj še ni bilo na voljo prave tehnologije.

Med njimi so izbruhi sevanja gama, plimska raztrganja zvezd v bližini črnih lukenj in katastrofalni dogodki zlitij nevtronskih zvezd ali črnih lukenj, pri katerih nastanejo gravitacijski valovi.


Lučka Kajfež Bogataj
klimatologinja in profesorica na ljubljanski biotehniški fakulteti

Meteorologija in klimatologija se hitro razvijata in postajata vse bolj pomembni za našo prihodnost. Pravočasne napovedi ujm rešujejo življenja in premoženje, modeliranje bodočega podnebja pa nam omogoča, da se bomo lahko prilagodili novim podnebnim razmeram. Tudi spremljanje onesnaženja zraka je vse bolj pomembno, saj gre za naše zdravje.

Moja želja je, da bi klimatski sistem spoznali bolje, ga znali bolje meriti in modelirati. Na primer: zelo malo še vemo o obnašanju oceanov in njihovem vplivu na bodoče podnebne razmere. Želim si tudi, da bi lahko še bolje ocenili, kako bodo na človekov razvoj vplivale podnebne spremembe, in da bi raziskali, kako naj se gospodarske dejavnosti, še zlasti pridelava hrane, prilagodi novim razmeram.