Odločilna sta nadzor in vzdrževanje

Spraševali smo se tudi, katere so največje take pregrade v Sloveniji in kako je z njihovo varnostjo. K odgovorom sta nam pomagala geologinja dr. Ana Petkovšek s katedre za mehaniko tal pri ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo ter gradbeni inženir dr. Branko Zadnik , strokovnjak za konstrukcije energetskih objektov, zlasti pregrad in daljnovodov, iz svetovalnega podjetja IBE v Ljubljani.

Pregradi Za travnikom in Bukovžlak celjske Cinkarne, ki je nenehno pod udarom medijev, sta najvišji nasuti pregradi pri nas. Sicer je z 59,6 metra najvišja betonska pregrada pri HE Moste na Savi, najvišja nasuta pregrada, poimenovana Za travnikom, pa je visoka 49 metrov. Sledijo ji pregrade Bukovžlak (41 m), Vogršček (37 m), Klivnik (28 m) itd.

Cinkarna za svoji dve nasuti pregradi, načrtovani in zgrajeni po takratnih jugoslovanskih predpisih o projektiranju jezov, že od leta 1981 redno izvaja predpisano tehnično opazovanje, po letu 2000 pa tudi predpisan ekološki monitoring. Podatke o monitoringu mora redno pošiljati na ARSO, tisti o tehničnem opazovanju pa obležijo v predalu. V državi namreč ni uradne institucije, ki bi jih strokovno ocenila in pregrado na tej podlagi uradno razglasila za (ne)varno. Ker pristojnih služb ni, se lastniki pregrad, ko se pojavi dvom o varnosti, pogosto obrnejo na ljubljansko fakulteto za gradbeništvo in geodezijo, kjer prosijo za pomoč in nasvete. Po besedah dr. Petkovškove so to vestni in odgovorni mladi ljudje, ki so probleme podedovali od predhodnikov, zdaj pa bi potrebovali ustrezno ustanovo, ki bi jim pri tem pomagala.

Močan pritisk javnosti

»Zadnja tri leta zelo intenzivno spremljam podatke iz meritev obeh cinkarniških pregrad in lahko rečem,« poudarja dr. Petkovškova, »da monitoring izvajajo dosledno po projektu in pravilniku o tehničnem opazovanju. Takoj ko opazimo kakršnokoli neskladje, o tem obvestimo Cinkarno. In z vso odgovornostjo si upam reči, da se nedavna madžarska zgodba v Celju pri seda njem načinu ravnanja s pregrado ne more ponoviti.« Poleg tega sta bili pregradi zgrajeni v skladu z dobro tehnično regulativo in prakso.

Cinkarna je pod hudim pritiskom javnosti, ki je po svoje upravičen in razumljiv. »Če bi jaz stanovala pod pregradama, bi ravnala enako,« priznava dr. Petkovškova. »Toda kot strokovnjaki poskušamo prispevati k izboljšanju varnosti na vseh ravneh.« Nasuta pregrada Za travnikom je prva v Sloveniji, ki so jo preiskali za določitev seizmičnih parametrov, potrebnih za analizo njene potresne varnosti.

Ljudje v okolici Celja so seveda zaskrbljeni, problem pa je, da danes ne verjamejo nikomur več, niti strokovnjakom, poklicanim za za gotavljanje varnosti. »To je bistvo vsega,« se strinja dr. Zadnik. Strokovnjaki, ki se pri nas ukvarjajo s problemi pregradnega inženirstva, so se po njegovih besedah že leta 1993 združili v Slocold, društvo Slovenski nacionalni komite za velike pregrade. Včlanili so se tudi v mednarodno združenje ICOLD ( International Commission on Large Dams ) in s prostovoljnim delom poskušajo čim več »prispevati k ureditvi razmer v slovenskem prostoru«, to je k nastanku ustrezne tehnične regulative.

Eden od osnovnih ciljev društva je zagotoviti urejenost in transparentnost politike varnosti pregrad in vplivnega prostora okoli njih. Projektant mora objekt že v prvih zasnovah dimenzionirati in prilagoditi morebitnim prihodnjim dogodkom in stanjem, ki bi lahko odločilno prispevali k porušitvi pregrade. Običajno gre za sklop več dejavnikov. Možnost, da bi se uresničili vsi hkrati, je razmeroma majhna, zato je tolikšna tudi verjetnost nesreče. Verjetnost katastrofe pa je še manjša, vendar se je treba zavedati, da stoodstotne varnosti ni. Projektant se mora zato odločiti, kolikšno stopnjo verjetnosti dogodka oziroma kombinacije negativnih dogodkov bo upošteval, da bo objekt varen in da vrednost investicije kljub temu ne bo presegla razumne meje.

Sistem za opazovanje pregrad

Dr. Zadnik je v 90. letih začel sodelovati z ministrstvom za okolje in prostor. Šlo je dobro in na kon cu predora se je že kazala luč. Dru štvo je leta 1996 pripravilo osnutek slovenskih smernic za zagotovitev varnosti pri načrtovanju, gradnji in obratovanju pregradnih objektov, vendar dlje od tega predloga niso prišli. Za vlado so bili takrat najbrž pomembni čisto drugi problemi.

Pregrade, predvsem energetske, so v Sloveniji po njegovih besedah razmeroma dobro vzdrževane, navsezadnje je za ta namen dovolj tudi denarja. Denimo Dravske elektrarne so zgledno urejene, pred nekaj leti so celotno verigo obnovili in pri tem avtomatizirali sistem za opazovanje pregradnih objektov. Redno pripravljajo letna poročila o stanju pregrad, pri čemer imajo seveda isti problem kot Cinkarna: nimajo jih komu predati v presojo.

Prva naloga bodočega državnega organa za to področje bi morala biti sestava registra pregrad. »Mi, v Slocoldu, ga že imamo, vendar to ni uradni dokument,« pojasnjuje dr. Zadnik. Poleg tega organa bi potrebovali še komisijo, sestavljeno iz izvedencev različnih strok, ki bi bila sposobna poročila o opazovanju strokovno oceniti in predlagati morebitne ukrepe. Pri nas nimamo še nič od tega, vse je, tako kot očitno na Madžarskem, prepuščeno dobri volji lastnika ali upravljavca objekta. Lastnik tovarne aluminija v Ajki tega finančno, kadrovsko, strokov no itd. ni bil sposoben ob vladovati.

Ni pa porušitev nasute pregrade nič enkratnega, zelo podobna se je zgodila že leta 1976 v ZDA. Obstajajo podrobne informacije o tem, kako in zakaj se je pregrada Teton porušila. Osnovni problem je bilo začetno pronicanje vode skozi njeno telo v eni točki, sledila pa je zelo hitro delujoča notranja erozija. »Ta se širi progresivno, kot eksplozija,« je pojasnil sogovornik.

Prednosti suhega 
odlaganja sadre

Kar zadeva gospodarski vidik nasutih pregrad za zadrževanje mulja, poudarja dr. Petkovškova, se je treba zavedati pomembnih razlik med tistimi za vodo in onimi za mulje. Pregrada kot objekt za zadrževanje vode je lastniku – proizvajalcu električne energije, dobavitelju pitne ali namakalne vode – vir zaslužka, pregrada za zadrževanje industrijskih muljev pa strošek. Ta je seveda vključen v ceno izdelka, vendar tisti, ki dela na območju z nizkimi okoljskimi standardi, tega stroška nima in je zato konkurenčnejši. Drugič, vsako pregrado za vodo lahko napolnimo poskusno, jo opazujemo, vodo v trenutku, ko se izkaže, da objekt nekje pušča, izpustimo in napako popravimo. Pri pregradah za mulj te možnosti ni. Tretjič, ko se z muljem začno polniti zgornji deli prostora za pregrado, je ta že stara. Vzemimo tisto Za travnikom: del, ki se polni danes, je star že dvajset let. In četrtič, vodno akumulacijo lahko lastnik, če se mu vzdrževanje jezu zdi predrago, kadarkoli izprazni za vedno, milijonov kubičnih metrov industrijskega mulja pa ni kam izprazniti.

»Ne razumem posameznikov iz Celja, ki še vedno javno nasprotujejo tehnologiji suhega odlaganja sadre,« poudarja sogovornica. Z njo je mogoče zmanjšati prostornino tekočega mulja za pregrado. Po njenih besedah je to dolgoročno najvarnejši način odlaganja sadre. Problem prašenja pri tem odlaga nju sicer obstaja, vendar ga je mo goče nadzorovati. »Ljudje morajo verjeti, da strokovnjaki delamo v njihovo korist.« Odgovornost tistih, ki poročajo o varnosti pregrad, tudi novinarjev, je po njenih besedah iz jemno velika. Kot primer je navedla poročila izpred dveh let, da pregrada Za travnikom pušča. Na fotografijah so bili rdeči madeži v odtočnem kanalu, komentar pod sliko pa se je glasil: »Pregrada Za travnikom pušča, kriminalist jemlje vzorce.« Narobe svet. Če bi res obstajal sum, da pregrada pušča, bi morali najprej poklicati projektanta. Ta je prvi, ki lahko pove, kaj je šibka točka pregrade. Drugi je tisti, ki jo opazuje in bo povedal, kje je opazil šibke točke, tretji je poveljnik civilne zaščite, ki bo poskrbel za obveščanje in evakuacijo, četrti gasilci, ki bodo pomagali postaviti pregrade, peti vojska z inženirci itd.

Slovenska služba za zaščito in reševanje, poudarja tudi dr. Zadnik, je odlično organizirana. Naši gasilci so lahko vsemu svetu za vzor, pri preprečevanju vzrokov pa smo v nasprotni skrajnosti. Sploh nas ni, smo povsem neorganizirani.

Izračun poplavnega vala

Pa še o primerjavi med nasuto in betonsko pregrado. Prva je v nekem smislu precej bolj zapletena kot druga, ker je grajena iz naravnih materialov. Gre pač za njihovo nehomogenost, za možnost notranje erozije, ki je v njih veliko bolj prisotna kot v betonu, kjer je umeten, kontrolirano izdelan material, z atestiranim cementom, atestiranim agregatom in atestirano betonarno. Po drugi strani se nasuta pregrada obnaša zelo podobno kot njena podlaga, kar je v primerjavi s togo betonsko prednost. Telo nasute pregrade je bolj fleksibilno in se je sposobno bolj prilagajati temeljnim tlem. Betonska je bolj toga: ali vzdrži ali poči. Obstajajo skratka tako prednosti kot pomanjkljivosti.

Tudi stare pregrade, vsaj take kot sta Bukovžlak in Za travnikom, so imele tako imenovani izračun poplavnega vala. Hidrotehniki so že v fazi projektiranja računsko simulirali, kaj se lahko zgodi, če se jez poruši. Pri določanju potencialno ogroženih dolvodnih območij izračunajo in narišejo hidroizohipse terena, ki nazorno pokažejo, do kam bi segel poplavni val. Med najbolj znanimi primeri te vrste je analiza poplavnega vala, ki bi nastal, če bi se ponovil plaz nad Logom pod Mangartom. Od tega je letos minilo ravno deset let. Lepo so pokazali, do kam bi segel in do kam je treba umakniti nove hiše, ki so jih tam zgradili. Tu mora mo spet opozoriti na razliko med vodno pregrado in tisto za mulj. Če se poruši prva, izteče vsa voda, če se druga, pa znotraj akumulacije nastane v mulju nekakšen lijak, saj se fini mulji v trenutku, ko imajo vsaj malo možnosti za mirovanje, ponovno utrdijo. Skratka, iz pregrad za mulj se redko izlije vsa tekočina.

Slovenija se je v času, ko se je pridruževala EU, spopadala z različnimi težavami. Med značilnimi je ta, da smo majhna država, z dvomilijonsko populacijo in razmeroma skromnim številom grad benih inženirjev in geologov. Naš geotehnični inženir se mora spoznati na visok cestni nasip, globok avtocestni vkop, gradnjo predora, deponije itd. Njegovim kolegom v velikih in srednje velikih zahodnih državah tega ni treba in se lahko ve liko bolj specializirajo, predvsem pa imajo tam stalne odbore za standarde, kar je zelo pomembno. V njih delujejo profesionalci, ki standarde ves čas ne le pripravljajo, temveč jih potem tudi nadgrajujejo. Pri nas je precej drugače. Tako so letos v Novicah , glasilu Slovenskega geotehniškega društva, objavili seznam novih standardov, ki jih je država sprejela, ne da bi o tem povpraša la združenja, ali so pri nas sploh izpolnjeni pogoji za njihovo izvajanje. Zadnja leta je bilo samo za geotehniko sprejetih več kot tristo novih standardov na več kot 9000 straneh. Država jih je sprejela po metodi platnic, kar pomeni, da je samo privzela evropski standard in ga razglasila za slovenskega. Poleg tega je leta 1996 z odlokom odredila, da standardi JUS veljajo le še do sprejetja novih. Zato mora slovenski strokovnjak za zemeljska dela po besedah dr. Petkovškove danes delovati na precej spolzkih tleh.

Na drugih področjih gradbeništva je zgodba podobna. Kot pravi dr. Zadnik, je drugod morda nekoliko bolje, ker so bili na področju konstrukcij sprejeti evrokodi, od katerih jih je nekaj že prevedenih. Izšli so tudi v obliki priročnika, v katerem je zajeta še geotehnika.

Škodljiva razdrobljenost 
v gradbeništvu

V jugoslovanskih časih so bile stvari v pregradnem inženirstvu dobro urejene, v Sloveniji pa danes žal ni tako. Vendar je glavni problem to, da je tako kot celotno gradbeništvo tudi področje visokih pregrad razbito na celo vrsto resorjev. Zanje je pač v skladu z namembnostjo pristojno ministrstvo za kmetijstvo, za okolje in prostor, za gospodarstvo, obrambo itd. »Prav zanima me,« poudarja dr. Zadnik, »kdo si je izmislil takšno organizacijo vladnih služb, kdo je gradbeništvo popolnoma razbil. Zato je v panogi toliko težav, ki jih nobena 'lopata' ne bo rešila.« V Jugoslaviji je za to skrbel sekretariat za industrijo in gradbeništvo. Bil je en gospodar, s katerim si se lahko pogovarjal in ga navsezadnje delno tudi nadzoroval.

Vtis dr. Petkovškove je enak. Še kot sekretarka društva je na ministrstvu za okolje in prostor poskušala načeti problem gradbene zakonodaje, pa se je izkazalo, da je imela Slovenija med prizadevanjem za članstvo v EU toliko dela z okoljskimi standardi, da je za to zakonodajo zmanjkalo časa in energije. Porabili so jo za sprejetje standardov o ravnanju z odpadki, odlagališčih in njihovem opazovanju.