Ohraniti humanost v zahtevah sveta

V stotih letih na Medicinski fakulteti v Ljubljani diplomiralo 11.078 zdravnikov in zobozdravnikov.

Objavljeno
16. maj 2019 11.00
Posodobljeno
16. maj 2019 11.52
V počastitev stoletnice Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani je na odru Cankarjevega doma nastopilo 135 ustvarjalcev, med njimi so bili kar 103 zdravniki, študenti in zaposleni na medicinski fakulteti. Fotografija Arhiv Medicinske Fakultete Univerze v Ljubljani

Leta 1919, ko je bila v okviru ljubljanske univerze ustanovljena Medicinska fakulteta, so v prvi semester vpisali le 66 študentov, pa še ti so morali po dveh letih študij nadaljevati v tujini, danes ima  ljubljanska medicinska fakulteta 1577 študentov. Izjemno velikega napredka, ki ga je doživela medicina od takrat, si ni mogel pred sto leti predstavljati nihče.

Zdravniki po vsem svetu zdravijo bolezni, o katerih je bilo nekoč mogoče le sanjati. Na Medicinski fakulteti v Ljubljani je do danes diplomiralo 11.078 zdravnikov in zdravnic, zobozdravnikov in zobozdravnic, 1724 med njimi je znanstvenikov, mnogi z dosežki na svetovni ravni.

Čudež človeškega telesa, ki deluje z natančnostjo najbolj občutljivega mehanizma, dokler se ne zmede in potrebuje pomoč zdravnika, je neprecenljiv. Z napakami njegovega delovanja je prepleten nesluten razvoj medicinske znanosti v zadnjem stoletju, ki je neposredno povezan tudi z razvojem medicinske fakultete in medicine v Sloveniji. Zdravniki po vsem svetu in v Sloveniji danes uspešno premagujejo bolezni, o čemer je človeštvo lahko nekoč samo sanjalo. V Cankarjevem domu so 100-letnico ustanovitve medicinske fakultete počastili z osrednjo umetniško prireditvijo, na kateri je nastopalo 100 zdravnikov - umetnikov.
 

Več kot tristo let medicine v Sloveniji


Zdravniki začetek razvoja medicine v slovenskem prostoru postavljajo v davno leto 1693, ko je bila na Akademiji delovnih (Academia operosororum) ustanovljena medicinska sekcija. Če bi sledili temu podatku, bi praznovali že več kot 300 let medicine na Slovenskem, kakor nekatere druge najrazvitejše evropske države. Slovenija je bila vse do leta 1919 del evropskih znanstvenih in medicinskih krogov v več državno-političnih tvorbah. Iz teh časov je tudi Babiška šola v Ljubljani (ustanovljena je bila leta 1753), prva medicinska predavanja v slovenskem jeziku na tej šoli (po letu 1780), mediko-kirurški študij v okviru liceja v Ljubljani in Celovcu (po letu 1782), Medico-kirurški zavod kot medicinska fakulteta v času Ilirskih prvinc (po letu 1809), ustanovitev Zdravniškega bralnega društva (leta 1861), ki se je preoblikovalo v Slovensko zdravniško društvo; to deluje še danes.
 

V slovenskem jeziku od leta 1919


Ustanovitev Univerze v Ljubljani sega v leto 1919, ko je bil slovenski prostor del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. V okviru te univerze – prvič v zgodovini Slovencev v slovenskem jeziku – je bila ustanovljena tudi medicinska fakulteta. Na začetku je imela sicer zgolj štiri semestre in je bila torej nepopolna. Po dveh letih so študenti nadaljevali študij večinoma v Pragi, pozneje pa tudi na Dunaju, v Gradcu, Zagrebu in Beogradu. Slovenski zdravniki, do takrat izobraženi na najboljši medicinski fakulteti na svetu – na Dunaju – so prvič v zgodovini začeli pridobivati znanje na domačih tleh. Dve desetletji pozneje (leta 1940) je bil fakulteti odobren še peti in šesti semester, poučevati so začeli tudi patologijo, kirurgijo in interno medicino. Študenti in profesorji so si nenehno prizadevali za popoln študij in izboljšanje prostorskih razmer.


Prostorske razmere za fakulteto


Medicinska fakulteta je imela prva leta prostore v stavbi Anatomskega inštituta na Zaloški 4 v Ljubljani, dr. Ivan Oražen pa ji je zapustil svoji hiši na Wolfovi ulici in ob Dolenjski cesti, v katerih sta študentska domova za medicince še zdaj. Fakulteta ima danes seveda precej boljše razmere za delovanje, a še vedno tudi neustrezne prostore, kakršni so tisti, v katerih domuje katedra za družinsko medicino. S 26 katedrami in desetimi samostojnimi inštituti se lahko primerja s številnimi evropskimi in svetovnimi medicinskimi fakultetami, predvsem pa je znanje njenih študentov primerljivo z znanjem najboljših medicinskih fakultet v svetu, je v svojem govoru na prireditvi ob 100-letnici poudaril njen dekan prof. dr. Igor Švab.

Na študij medicine se podajo številni srednješolci, ki so vsestransko nadarjeni. Ni jih malo, ki ob medicinski fakulteti končajo še katero drugo fakulteto, nemalo njih umetniško akademijo. Tako je v počastitev stoletnice Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani na odru Cankarjevega doma nastopilo 135 ustvarjalcev, med njimi so bili kar 103 zdravniki, študentje in zaposleni na medicinski fakulteti. Zaključno sporočilo predstave, ki jo je režirala Nana Milčinski s pomočjo mladih zdravnikov, so bile besede nemškega dramatika Bertolta Brechta: »Ohraniti glavo, kadar jo vsi izgubijo. Zaupati sebi, ko vsi dvomijo o tebi … Prenesti, da resnico, ki si jo izrekel, podleži izrečejo preobrnjeno in iz nje ustvarjajo past za lahkoverneže. Da vidiš razbite stvari, ki si jim posvetil svoje življenje – pa se skloniš in jih ponovno pokrpaš, z obrabljenim orodjem.«


Visoko izobražen kader


Na ljubljanski medicinski fakulteti je do danes diplomiralo 8809 zdravnikov in zdravnic ter 2269 zobozdravnikov in zobozdravnic, ki skrbijo za zdravje ljudi na Slovenskem. Med njimi je 1079 magistrov in 1724 doktorjev znanosti. Ob ustanovitvi je bilo vpisanih 66 študentov in študentk, v letošnjem študijskem letu pa 1577 študentov in študentk, od tega 1206 na medicini in 371 na dentalni medicini. In zanimivost: večina študentov je študentk. Od vseh vpisanih je 1082 žensk in 495 moških. Poklic se torej feminizira, kar prinaša tudi nove izzive za organizatorje zdravstvenega sistema.


Upanja po večnem življenju na zemlji so neuresničljiva


Dekan prof. dr. Švab je poudaril, da so dolžnosti medicinske fakultete na začetku drugega stoletja delovanja enaki, kot so bili vedno: skrbeti za znanstveni in strokovni razvoj medicine ter s poučevanjem novih zdravnikov skrbeti za kakovostno zdravstveno oskrbo. »Razvoj znanosti je prinesel izjemne možnosti. Nove metode zdravljenja, ki segajo na raven genoma, vzbujajo veliko upanja, da bomo zdravili bolezni, ki so se nekoč zdele neozdravljive. A tudi v preteklosti je medicina že vzbujala upanja, a pričakovanj, da bo ozdravila vse bolezni in odpravila trpljenje, ni mogla izpolniti. Tudi zdaj moramo biti znanstveniki skromni v svojih pričakovanjih,« je dejal dekan.
 

image
Delo Prof. dr. Igor Švab, dekan Medicinske falkultete Univerze v Ljubljani


Humanost za vsako ceno


Dekan je poudaril, da se je spremenila vloga zdravnika. Mističnost zdravniškega poklica je zamenjalo partnerstvo s pacientom, ki mu mora zdravnik predlagati ukrepe na razumljiv način. To se marsikje poenostavlja in zdravniško dejavnost razumejo kot samo še eno od storitev, izvedeno na željo plačnika. Medicina se tako lahko izrodi v rutino, v kateri mora zdravnik slediti protokolom, človeka pred seboj pa pri tem izgubi. Moderna tehnologija ne more nadomestiti veščin zdravnika, ekonomska učinkovitost sistema ali ustanove pa postajati pomembnejša od skrbi za zdravje, je našteval dekan.

Izziv za sedanjega zdravnika je enak kot že stoletja: da postavi svoje življenje v službo humanosti, da spoštujejo skrivnosti, ki jim jih zaupajo bolniki, da ne dela razlik med ljudmi in da ne uporabi svojega znanja v nasprotju s humanostjo. Medicina zahteva od zdravnika »nekaj več«, nekaj, česar ni mogoče spraviti v noben plačni razred in zakon. Ohraniti humanost v zahtevah tega sveta ni lahko in je vzrok številnih stisk zdravnikov. Preprosteje bi se bilo podrediti storilnostni naravnanosti, je dejal prof. dr. Švab in dodal, da je »sprejemanje sedanjega stanja v nasprotju z osnovnim sporočilom univerze in znanosti«.