Onesnažili smo tudi najbolj odročne kotičke planeta

Južni Tihi ocean, odročno območje, na prvi pogled deluje popolnoma neokrnjeno. Vendar je ta vtis utvara. Študija skupine raziskovalcev s švicarske državne tehniške visoke šole ETH Zürich in centra GEOMAR Helmholtz za raziskave oceanov v Kielu je pokazala, da je cink, ki se sprošča pri zgorevanju fosilnih goriv, dosegel najbolj oddaljene kotičke oceana in je zdaj v teh vodah veliko bolj pogost kot cink iz naravnih virov.

»Ni več nedotaknjene narave, niti v Južnem Pacifiku, ki so mu bližje astronavti na Mednarodni vesoljski postaji kot pa ljudje na Zemlji,« je komentiral Tal Ben Altabet, glavni avtor študije, ki je bila objavljena v reviji Nature Communications Earth & Environment.

Cink in druge kovine se sproščajo v ozračje med zgorevanjem fosilnih goriv, ​​sežiganjem premoga in taljenjem kovin. Kovine se vežejo na drobne aerosole v zraku, ki lahko prepotujejo tisoče kilometrov, preden znova padejo na površje. Tako lahko atmosferski aerosoli prenašajo kovine iz industrijskih območij celo v najbolj oddaljena morja. Cink in drugi elementi v sledovih, kot sta železo in baker, so sicer bistveni za morsko življenje. Zlasti mikroskopske morske alge, fitoplankton, potrebujejo cink za fotosintezo. S tem procesom fitoplankton absorbira ogljikov dioksid in proizvaja organske snovi in ​​kisik. Na ta način imajo te drobne zelene alge osrednjo vlogo pri uravnavanju zemeljskega podnebja.

V zadnjih letih pa so znanstveniki začeli meriti ne le koncentracije sledov kovin v morski vodi, temveč tudi njihovo izotopsko sestavo. Izotopi kažejo, od kod izvirajo kovine. Naravni oceanski cink ima več težjih izotopov, kot je Zn-66, medtem ko so človeške emisije običajno obogatene z lažjimi izotopi, kot je Zn-64. Raziskovalci so v zadnjih letih zaznavali anomalije, vendar niso vedeli, ali gre za naravne procese ali vnos iz človeških virov. Švicarski raziskovalci so tako analizirali cink, raztopljen v vodi in na aerosolih v ozračju. Da bi bolje prepoznali vire človeških emisij, so raziskovalci izmerili tudi izotopsko sestavo svinca – uveljavljenega kazalnika onesnaženosti okolja.

Rezultati študije so bili jasni: cink v zgornji plasti Južnega Tihega oceana izvira iz človeških emisij, ki ga tja prinašajo aerosoli. Sledi naravnega cinka so bile skoraj nezaznavne.

V zgornji plasti oceana je sicer malo cinka in drugih kovin, ker jih porablja fitoplankton. Vendar pa morajo biti ta mikrohranila v pravih razmerjih. Raziskovalci predvidevajo, da bi lahko nadaljnje povečevanje emisij kovin, ki izvirajo iz človeških dejavnosti, porušilo občutljivo ravnovesje hranil. Vendar je težko natančno napovedati, kako se bo fitoplankton na to odzval. Vsekakor pa lahko te spremembe vplivajo na celotno morsko okolje. Raziskovalci zdaj želijo izvesti nadaljnje študije, da bi razjasnili izotopsko sestavo cinka in drugih biološko esencialnih kovin, kot sta železo in baker, v morskih delcih iz drugih oceanskih regij.