Otoček sredi vesoljskega oceana

Velikonočni otok: Kaj se lahko nauči človeštvo iz zgodbe o propadu majhne in izolirane skupnosti
Objavljeno
01. december 2018 06.00
Posodobljeno
01. december 2018 06.00
Kamniti kipi tehtajo več deset ton in so visoki dobrih deset metrov. Foto Shutterstock
Velikonočni otok v južnem delu Tihega oceana je eden najbolj odročnih koncev našega planeta, ki so ga za stalno naselili ljudje že pred prihodom Evropejcev. Rapa Nui, kot mu pravijo domačini, je vulkanskega izvora in ni veliko večji od hrvaškega Visa. Za polet z letalom iz Čila do tja potrebujemo več kot pet ur, pri čemer preletimo skoraj štiri tisoč kilometrov nad oceanom.

Arheološka izkopavanja na Velikonočnem otoku so pokazala, da so ljudje nanj prispeli prek drugih polinezijskih otokov že med propadanjem rimskega imperija. Največji razcvet je tamkajšnja kultura doživela po letu 1000, ko naj bi tam živelo že več kot deset tisoč ljudi.


Skrivnost mogočnih kipov


Velikonočni otok je danes najbolj znan po velikanskih kamnitih kipih v obliki stiliziranih obrazov. Že ko je nizozemski kapitan Jakob Roggeveen kot prvi Evropejec na veliko noč leta 1722 zagledal otok, se je vprašal, kako neki so lahko domačini postavili toliko več deset ton težkih in dobrih deset metrov visokih kamnitih kipov, ko pa na otoku ni dreves.

Skrivnost mogočnih kipov je pred nekaj desetletji pojasnila šele paleobotanična študija, ki je pokazala, da je bil otok nekoč povsem porasel s palmami, nato pa so jih domačini počasi posekali. Ko so na otok pripluli nizozemski pomorščaki, je bil že povsem gol. Z iztrebljenjem gozda so domačini z otoka pregnali tudi kopenske ptice. Z arheološkimi izkopavanji so ugotovili, da je nekoč na otoku živelo vsaj šest vrst kopenskih in petindvajset vrst morskih ptic. Ena od priljubljenih jedi domačinov so bili tudi delfini, kar pomeni, da so bili dobri ribiči in izdelovalci kanujev.


Zakaj na otoku ni dreves?


Drevesa so bila ključna naravna dobrina, ki je otočanom omogočala gradnjo kanujev, postavljanje kipov, kurjenje ognja, nabiranje sadja, zaščito za gnezdenje ptic in še marsikaj drugega. Kako to, da so domačini le nekaj desetletij prej, preden so na otok pripluli Evropejci, na njem posekali prav vsa drevesa?

Ko na otoku ni bilo več dreves, so se namreč hitro pojavile težave. Skupaj z gozdom so z otoka odšle tudi ptice, tako da so se kopenski viri hrane močno skrčili. Poleg tega brez palmovih dreves domačini niso mogli več izdelovati dovolj kakovostnih kanujev, da bi z njimi lahko hodili na odprto morje in se še naprej preživljali z ribolovom.

Po ustnem izročilu je okoli leta 1680 na otoku izbruhnila revolucija. Prej so otočani poglavarja častili kot božanstvo in dokler je bilo hrane in dreves v izobilju, so podaniki njemu in njegovim pomočnikom izkazovali vse časti in mu postavljali kamnite spomenike. Ko pa je zmanjkalo dreves in je zavladala velika lakota, so se ljudje uprli.

Vendar je bilo že prepozno. Hrane na otoku ni bilo dovolj za vse. Populacija se je hitro zmanjšala za sedemdeset, morda celo devetdeset odstotkov. A tudi v teh spremenjenih razmerah poti nazaj ni bilo več. Drevesa so bila za vedno izgubljena.


Vzroki za propad civilizacij


V svoji odmevni knjigi Propad civilizacij: kako družbe izberejo pot do uspeha ali propada (Učila, 2007) Jared Diamond predstavi Velikonočni otok kot primer civilizacije, ki je propadla zaradi prevelikega izkoriščanja zanjo ključnih naravnih dobrin. Sprašuje se, kaj neki je premišljeval tisti domačin, ki je posekal zadnje drevo na otoku. Kaj so si o vsem skupaj mislili drugi otočani? So sploh kaj mislili?

Je morda otočan, ko je podiral zadnje drevo, utemeljeval svojo odločitev s tem, da bi ustavitev sekanja lahko škodovala otoški ekonomiji? Ali da ni dovolj dokazov, ki bi nedvoumno pokazali, da bo nastala katastrofa, če ne bodo prenehali sekati dreves? Morda je bilo drevo pač njegovo in je bila njegova lastninska pravica, da ga poseka?

Dogajanje na tihomorskem otočku pred nekaj stoletji je lahko koristna in poučna zgodba tudi za nas in našo današnjo globalno civilizacijo na planetu Zemlja. Tudi mi, povsem enako kot prebivalci Velikonočnega otoka, ki so bili povsem osamljeni sredi velikanskega oceana, nimamo kam, če na planetu okolje ne bo več gostoljubno.
Vsakdo seveda najprej pomisli, da je planet veliko večji kot otoček sredi oceana. Ali se vpliv človeka na okolje nekako ne porazgubi po vsej tej velikanski zemeljski obli? Naš planet res ni majhen, a vsaj o debelini atmosfere imamo običajno povsem napačno predstavo. Če Zemljo predstavimo z globusom, ustreza atmosferi zgolj debelina lakaste lazure na površini plastične krogle, porisane s kontinenti in oceani. Ob tej prispodobi si že laže zamislimo, kako lahko človeška dejavnost kljub velikim razsežnostim planeta vseeno povzroči globalne spremembe.

Ljudje se na kurjenje fosilnih goriv in izpuščanje toplogrednih plinov v ozračje, kar povzroča podnebne spremembe, odzivamo podobno, kot so se prebivalci Velikonočnega otoka, ko niso razmišljali o tem, kaj bo, ko bodo posekali zadnje drevo.

––––––––
Sašo Dolenc je urednik Kvarkadabre, spletnega časopisa za popularizacijo znanosti.