Otroci zaradi pritiska robotov podali napačne odgovore

Študija se opira na Aschevo paradigmo, psihološki eksperiment, kako človek spreminja svoje mnenje, ko nanj vpliva večina.

Objavljeno
23. avgust 2018 10.05
Posodobljeno
23. avgust 2018 11.19
Odrasli so s testom opravili bolje, saj se pritisku robotov niso vdali. FOTO: Jason Lee/Reuters
Ljudje spreminjajo vedenje in odločitve, da se prilagodijo skupini, čeprav na podlagi očitno napačnih dejstev. Z razvojem umetne inteligence in vse večjo vpetostjo humanoidnih robotov s svojimi prijaznimi obrazi v vsakdanje življenje se postavlja vprašanje, ali se uklonijo tudi njihovemu pritisku. Nova študija kaže, da lahko ti še kako preprosto vplivajo na presojo otrok, čeprav je jasno, da se motijo. 

Študija prvopodpisane Anna-Lise Vollmer z univerze v Bielefeldu, objavljena v reviji Science Robotics, ki so jo opravili na univerzi v Plymouthu, se opira na Aschevo paradigmo, psihološki eksperiment, kako človek spreminja svoje mnenje, ko nanj vpliva večina.



image
Test s črtami v Aschevi paradigmi
Sodelujoči v raziskavi – odrasli in otroci, stari od sedem do devet let – so morali opraviti z lahko nalogo: izmed več črt na zaslonu so morali izbrati dve, ki sta enako dolgi, kar je tudi standardni test v omenjeni paradigmi, ki so jo prvič objavili v 50 letih prejšnjega stoletja. Pokazalo se je, da ljudje, ko so sami, večinoma ne delajo napak, v družbi z drugimi pa se hitro nagnejo k odgovorom večine. 

Ena skupina je test opravljala sama, pri sodelujočih v drugi skupini pa so ob mizi sedeli trije avtonomni roboti, ki so strmeli v isto uganko in tudi odgovarjali, a napačno. Otroci v družbi robotov so se zaradi pritiska izkazali precej slabše: ko so bili sami, so dosegli 87 odstotkov pravilnih odgovorov, v družbi z roboti je odstotek padel na 75. Kar 74 odstotkov nepravilnih odgovorov je sovpadalo z odgovori robotov. Anna-Lisa Vollmer je za Washington Post pojasnila, da otroci v robotu ne vidijo stroj iz kupa elektronike, ampak socialno bitje, kar bi lahko razložilo rezultate. 

Odrasli so s testom opravili bolje, saj se pritisku robotov niso vdali, so pa odgovarjali napačno, če so v isti sobi z njimi napačno odgovarjali tudi drugi odrasli. Znanstveniki menijo, da bi bilo dobro eksperiment ponoviti, da bi bili odrasli v družbi večjih in močnejših robotov. Morda bi bili rezultati povsem drugačni. 

Po mnenju avtorjev so rezultati tako spodbudni kot skrb vzbujajoči. Roboti bi lahko pozitivno vplivali na razvoj otrok, lahko pa tudi močno negativno, če bi bili roboti programirani napačno. 

Pred kratkim so opravili tudi študijo, v kateri pa so ugotovili, da je pritisk robotov, če so ti slabe volje, lahko dober, saj so se sodelujoči precej bolj potrudili in se izkazali z boljšimi rezultati.

Na omenjeni univerzi v Plymouthu so v preteklosti opravili več študij, kako bi lahko roboti pripomogli v izobraževalnem sistemu. Za zdaj učiteljev ne bodo nadomestili, a časi, ko bodo pomočniki učiteljev ali terapevti, niso daleč. V štiriletnem programu ALIZ-E so dokazali, da humanoidni roboti pomagajo, da se otroci s sladkorno boleznijo lažje spoprimejo s svojo boleznijo, v programu L2TOR pa so razvijali robota, ki bi predšolskim otrokom pomagal pri učenju drugega jezika. 

A strokovnjaki na tem področju opozarjajo, da je vsekakor treba sprejeti stroge okvire, da bi bila tveganja za negativne posledice razvoja otrok najmanjša.