Plutovinast zamašek bo ognjena krogla
Satelit Qarman Cubesat se je včeraj začel spuščati proti Zemlji, čez pol leta pa bo ognjevito vstopil v atmosfero.
Odpri galerijo
Satelit med simulacijo, čez pol leta pa bo šlo zares. Foto Esa
Objekti iz vesolja, ki priletijo v zemeljsko atmosfero, pa naj bodo delo človeških rok ali pa so se odkrušili od kakšnega planeta ali asteroida, na poti proti površju zaradi trenja z molekulami zraka najprej zažarijo, kasneje pa eksplodirajo, dogorijo ali strmoglavijo na tla.
Takšna usoda čaka satelite, ki imajo padajočo orbito, mali satelit Qarman Cubesat, nič večji od škatle za čevlje, pa je bil narejen prav za ta namen. Včeraj ga je mehanična roka na mednarodni vesoljski postaji nastavila v pravilen položaj in potem nežno spustila v praznino. Zdaj bo kakšnega pol leta krožil okoli Zemlje in počasi izgubljal višino, nato pa bo ob vstopu v atmosfero v nekaj minutah izpolnil svoje poslanstvo – njegovi senzorji bodo merili različne podatke, s katerimi bodo raziskovalci dobili vpogled, kaj se dogaja z materiali v tako skrajnih razmerah.
Nenavadno ploščat in neaerodinamičen nos satelitka je izdelan iz posebne astronavtske plute, ki se bo približno 90 kilometrov visoko najprej počasi segrela, se napihnila in zažarela, nato pa bo začela v slojih odpadati in tako odvajati povišano temperaturo, ki bi sicer pregrela satelit in opremo. Prav ta proces ablacije bo najbolj zanimal znanstvenike, ki bodo podatke morali sprejeti v dvajsetih minutah, preden bo satelit padel v morje.
Med letom skozi atmosfero ga bodo v pravilnem položaju držali kakšnih 20 centimetrov dolgi sončni paneli, ki bodo odigrali podobno stabilizacijsko vlogo kot perjanica pri žogici za badminton. Ablacija je sicer že preizkušena metoda odvajanja temperature, tokrat pa bodo znanstveniki teoretične izračune lahko primerjali z realnimi meritvami.
Takšna usoda čaka satelite, ki imajo padajočo orbito, mali satelit Qarman Cubesat, nič večji od škatle za čevlje, pa je bil narejen prav za ta namen. Včeraj ga je mehanična roka na mednarodni vesoljski postaji nastavila v pravilen položaj in potem nežno spustila v praznino. Zdaj bo kakšnega pol leta krožil okoli Zemlje in počasi izgubljal višino, nato pa bo ob vstopu v atmosfero v nekaj minutah izpolnil svoje poslanstvo – njegovi senzorji bodo merili različne podatke, s katerimi bodo raziskovalci dobili vpogled, kaj se dogaja z materiali v tako skrajnih razmerah.
»Odpadanje« vročine
Nenavadno ploščat in neaerodinamičen nos satelitka je izdelan iz posebne astronavtske plute, ki se bo približno 90 kilometrov visoko najprej počasi segrela, se napihnila in zažarela, nato pa bo začela v slojih odpadati in tako odvajati povišano temperaturo, ki bi sicer pregrela satelit in opremo. Prav ta proces ablacije bo najbolj zanimal znanstvenike, ki bodo podatke morali sprejeti v dvajsetih minutah, preden bo satelit padel v morje.
Med letom skozi atmosfero ga bodo v pravilnem položaju držali kakšnih 20 centimetrov dolgi sončni paneli, ki bodo odigrali podobno stabilizacijsko vlogo kot perjanica pri žogici za badminton. Ablacija je sicer že preizkušena metoda odvajanja temperature, tokrat pa bodo znanstveniki teoretične izračune lahko primerjali z realnimi meritvami.
