Akademikinja Alenka Šelih, zaslužna profesorica Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, letošnja Zoisova nagrajenka za življenjsko delo v kazenskopravni in kriminološki znanosti, je v svojem raziskovalnem delu poglobljeno obravnavala predvsem vprašanja kazenskega prava, mladoletniškega prestopništva, prava o prekrških in izvrševanja kazenskih sankcij, posebej pomembno področje njenega delovanja pa je varstvo človekovih pravic in temeljnih pravic otrok.
Zavzema se za humano in racionalno odzivanje na kriminaliteto ter za spoštovanje standardov pravne države pri uporabi represivnih ukrepov. V slovenskem pravnem okolju je prva opozorila na problem žrtve kaznivega dejanja, na vprašanje kazenskopravnega varstva zasebnosti, na otrokove pravice in na problem nasilja nad otroki. Bila je pobudnica in vodja raziskovalnega projekta o življenju in delu pomembnih žensk v slovenski zgodovini 19. in 20. stoletja, katerih portreti so izšli v obsežni monografiji Pozabljena polovica.
Foto Jože Suhadolnik
Kdo je Alenka Šelih
Rodila se je v odvetniški družini v Mariboru, kjer je deloval že njen ded dr. Franjo Rosina. Bil je tesen sodelavec generala Maistra in je kot načelnik mariborske posojilnice zagotovil dva milijona zlatih kron za financiranje slovenske vojske, s katero je Rudolf Maister razorožil nemško varnostno stražo ter prevzel vojaško oblast v Mariboru. Delo v njegovi odvetniški pisarni je nadaljeval njegov sin, sogovorničin oče, ki je prav tako močno zaznamoval narodno, kulturno in politično življenje Slovencev ob severni meji. Alenka Šelih se je po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru vpisala na ljubljansko pravno fakulteto, tam leta 1957 diplomirala in leta 1963 doktorirala. Leta 1959 se je zaposlila na inštitutu za kriminologijo pri pravni fakulteti, ki ga je tudi vodila v letih od 1993 do 2004, na fakulteti pa je bila redna profesorica za kazensko pravo in kriminologijo. V devetdesetih letih je bil izvoljena za članico znanstvenega kriminološkega sveta pri odboru za vprašanja kriminalitete Sveta Evrope, ki mu je nato nekaj let tudi predsedovala. Leta 2000 je sodelovala kot ustanovna članica pri ustanovitvi evropskega združenja za kriminologijo. Od leta 2009 do 2018 je bila članica izvršnega odbora Mednarodne mreže za človekove pravice, od leta 2011 pa je članica Evropske akademije (Academia Europaea) s sedežem v Londonu. Leta 2008 jo je predsednik republike za njeno znanstvenoraziskovalno delo odlikoval z zlatim redom za zasluge, leta 2012 je postala častna meščanka Ljubljane. Za izredno članico SAZU je bila izvoljena maja 1997, za redno pa junija 2003.
Pred kratkim smo zaznamovali dan Rudolfa Maistra. Kaj za vas pomeni ta državni praznik, glede na to da je vaš ded dr. Franjo Rosina veliko pripomogel k uspehu generala Maistra, vendar njegov prispevek širša javnost razmeroma slabo pozna?
Moj ded je v veliki meri po finančni plati omogočil zgodovinsko akcijo generala Maistra. Za nas je bilo vedno zelo pomembno, da je Maribor ostal slovensko mesto. Moji starši so poznali družino Maister in tudi jaz sem poznala njegovega sina in ženo. Ko so ta dan razglasili za državni praznik, se mi je zdelo, da je to oddolžitev nekomu, ki je naredil nekaj izjemno pomembnega za Slovenijo, še posebej za Maribor in za Štajersko. Kar zadeva zgodovinski spomin na mojega deda, moram reči, da zelo cenim prizadevanja nekaterih strokovnjakov – eden prvih je bil dr. Lojze Ude st., ki so že razmeroma zgodaj raziskovali to obdobje in takratno delovanje posameznikov, čeprav v času po drugi svetovni vojni ta dejanja niso bila v ospredju. Že pred mnogimi leti so začeli prirejati posvete v občini Lenart, običajno v Zavrhu, kjer je Maister preživljal počitnice. Organizatorji, med katerimi sta bila tudi zgodovinarja dr. Aleš Arih in dr. Marjan Toš, so tja povabili mojega brata Andreja in mene, in tako se je v ožjem strokovnem okolju ta spomin ohranjal.
V Mariboru ste obiskovali osemletno klasično gimnazijo še pred njeno ukinitvijo leta 1958. Kakšno je vaše mnenje o pomenu pouka latinščine, ki se sedaj poučuje le še v manjšem obsegu, glede na to da sodi rimsko pravo med temeljne predmete pri študiju prava?
Latinščina je bila zame zelo dragocena. S slovnico, strukturo in besednim zakladom daje odlično osnovo za učenje vseh drugih evropskih jezikov. Meni je bistveno olajšala učenje francoščine. Poleg tega latinščina nauči logično razmišljati, saj gre za jezik z zelo natančnimi pravili. Če jih upoštevamo in logično analiziramo stavke, se naučimo misliti disciplinarno. Poleg tega smo pri pouku latinščine spoznavali pomen rimske kulture, kar je dodaten vir človekovega bogastva. Znanje latinščine je bilo tudi velika prednost pri učenju rimskega prava, na katerem temeljijo vsi evropski pravni sistemi. Zlahka sem si zapomnila in razumela definicije osnovnih pravnih institutov, ki so veljavni še danes. Z razumevanjem definicije lahko razložimo in analiziramo celoten pravni institut, kot je recimo preužitek ali skrajna sila in silobran.
»Za žrtev je kazenski postopek zelo obremenjujoč. Govorimo o tako imenovani sekundarni viktimizaciji.«
V raziskovalnem delu ste med drugim opozorili na problem žrtev kaznivih dejanj in s tem opravili pionirsko delo v viktimologiji v Sloveniji. Pogosto so največje žrtve ženske in otroci.
Moram reči, da je bil na začetku viktimologije kot vede pogled na žrtev povsem drugačen, kot je danes.
Kot da žrtev celo sama izziva?
Da, tako. Najprej so raziskave o žrtvah izvajali predvsem ob preučevanju umorov. Že prva raziskava nemškega kriminologa Hansa von Hentiga, ki se je po nastopu nacizma izselil v ZDA in je tam deloval, je imela naslov The Criminal and His Victim, gre torej za dvojico. V ospredju so bili predvsem prispevek žrtve h kaznivemu dejanju in značilnosti žrtve. Po dveh do treh desetletjih se je fokus raziskovanja spremenil, osrednjega pomena je postala pomoč žrtvi kaznivega dejanja. Najprej se je to kazalo v zahtevah in predlogih, da se da žrtvi finančno nadomestilo za povzročeno škodo, kasneje pa se je izoblikovalo zelo močno gibanje nevladnih organizacij, ki je zagovarjalo pravico žrtve do različnih oblik pomoči in do storitev.
Danes je morda manj znano, da smo Slovenci v sedemdesetih letih, ko smo sprejeli svoj prvi kazenski zakonik, ki je obravnaval posamična kazniva dejanja, tudi posilstvo, bistveno spremenili in posodobili vsa kazniva dejanja zoper spolno integriteto. Vodilno vlogo pri tem je imel prof. dr. Ljubo Bavcon. Opredelitev posilstva smo namreč spremenili tako, da ni bila več izvzeta zakonska žena, kajti pred tem posilstvo zoper zakonsko ženo, torej v zakonski zvezi, po zakonu ni bilo kaznivo. Pri vseh kaznivih dejanjih zoper spolno integriteto je bilo naše temeljno izhodišče, da je kaznivo tisto ravnanje, pri katerem storilec uporabi nasilje ali pa izkoristi neko šibkost, slabost ali odvisnost žrtve. To je pomenilo veliko spremembo, ki smo jo dosegli samo v Sloveniji, drugje ne. Te spremembe so takrat vzbudile zelo velik odziv v splošni javnosti, ne samo med strokovnjaki, vendar so kasneje tudi v tujini zakonodaje šle po podobni poti.
»Znanje latinščine je velika prednost pri učenju rimskega prava, na katerem temeljijo vsi evropski pravni sistemi.«
So te spremembe žrtve opogumile, da so si upale prijaviti tovrstna kazniva dejanja?
Seveda. Prej prijav skoraj ni bilo, kar pa ne pomeni, da ni bilo kaznivih dejanj.
Morda še vedno niso vsa odkrita?
Še vedno, zlasti znotraj družine, pa tudi sicer. Za žrtev je celoten kazenski postopek še danes zelo obremenjujoč. Govorimo o tako imenovani sekundarni viktimizaciji.
Pomemben del svojega znanstvenega opusa ste namenili problematiki mladoletniškega prestopništva. Na kakšnih izhodiščih ste zasnovali raziskave te zelo ranljive skupine mladih?
Na inštitutu za kriminologijo smo na področju mladoletniškega prestopništva opravili več raziskav in mislim, da so bila izhodišča za tedanji čas povsem sodobna, pri čemer je bil poudarek na prevzgoji zelo močan. Pri mladoletniškem zaporu je bila namreč še vedno predvidena precejšnja stopnja kaznovalnosti. To se je leta 1995, ko smo sprejeli nov kazenski zakonik, spremenilo. Če pogledam nazaj, menim, da je bil eden najpomembnejših tovrstnih projektov eksperiment v zavodu Logatec, ki ga je vodila dr. Katja Vodopivec in pri katerem sem tudi sama sodelovala. Pri tem projektu, ki je bil mednarodno odmeven, je šlo za spremembo temeljnega izhodišča pri obravnavi mladoletnikov, in sicer da se je iz pretežno kaznovalne spremenila v pretežno ali vsaj deloma permisivno.
Na tem področju sem več let sodelovala tudi z mednarodnim združenjem sodnikov za mladoletne, v okviru katerega smo organizirali skupino raziskovalcev iz Nemčije, Francije, Velike Britanije, Belgije in tedaj še Jugoslavije, kasneje Slovenije, ki se je nato ukvarjala z vprašanjem kazenskih sankcij v različnih pravnih sistemih. Pri tem smo se še posebej posvetili učinkom in razlikam med institucionalnimi in neinstitucionalnimi oziroma zavodskimi in nezavodskimi sankcijami, saj je končni cilj in namen teh ukrepov pomoč otroku oziroma mlademu človeku, ki težko odrašča, da bo po tem, ko bo sankcijo prestal, lahko živel na prostosti brez konfliktov z okolico in pravnim redom.
