Prepoved bi bila lahko povod za nezakonit odstrel

Na preizkušnji je ravnovesje med človekom in zverjo.
Fotografija: »Pripravljeni smo dati medveda vsaki državi, ki zanj zaprosi, težava pa je, da prav velikega zanimanja zanje ni,« pravi Peter Skoberne. FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
»Pripravljeni smo dati medveda vsaki državi, ki zanj zaprosi, težava pa je, da prav velikega zanimanja zanje ni,« pravi Peter Skoberne. FOTO: Shutterstock

Aktivisti za zaščito pravic živali slavijo odločitev upravnega sodišča o začasnem zadržanju odstrela 175 medvedov, predstavniki kmetov svarijo pred povečanjem števila napadov in opuščanjem kmetovanja, strokovnjaki in predstavniki okoljskega ministrstva pa opozarjajo, da bi lahko odločitev sodišča, ki sicer še ni pravnomočna, načela učinkovit sistem upravljanja medvedje populacije, ki so ga gradili nekaj desetletij, dokaz njegove uspešnosti pa je številčno in prostorsko širjenje medvedov. Po najbolj črnem scenariju bi enaka končna odločitev sodišča odprla pot nezakonitemu odstrelu, ki je zdaj zanemarljiv.



Medvedi od nekdaj vzbujajo burne odzive javnosti. Vsak, tudi tisti, ki medveda razen v živalskem vrtu še nikoli ni videl, ima mnenje o tem, koliko naj bi jih bilo, da bi bilo ravno prav. Najbolj nevralgična točka pa je odstrel. Rjavi medved, kakor tudi volk, je po nacionalni (zakon o ohranjanju narave) in evropski zakonodaji (habitatna direktiva) zavarovana vrsta. Odstrel je prepovedan, razen izjemoma, če država dokaže, da ni druge zadovoljive možnosti, in če s tem ne škoduje ohranjanju dobrega stanja populacije. V Sloveniji pa je (bil) odstrel že več let reden ukrep uravnavanja populacije, ki ga zaradi povečevanja številčnosti in prostorskega širjenja dopušča tudi Evropska unija.
 

Kdo odloča o odstrelu


Strokovno mnenje o odvzemu medvedov in volkov iz narave na podlagi podatkov o letnem prirastku živali pripravi zavod za gozdove, pisno stališče o njem poda še zavod za varstvo narave. Ministrstvo za okolje in prostor po uskladitvi strokovnega mnenja z drugimi deležniki pripravi osnutek odloka o odvzemu, tega nazadnje potrdi vlada. Kvota odvzema zajema redni odstrel, ki ga v določenem obdobju leta izvajajo upravljavci lovišč, izredni odstrel v primeru tako imenovanih konfliktnih medvedov ter zaznane smrti zaradi drugih razlogov, najpogosteje pogina in povoza.

»Slovenska« medvedka ima povprečno po dva mladiča, skoti vsako drugo leto. FOTO: Shutterstock
»Slovenska« medvedka ima povprečno po dva mladiča, skoti vsako drugo leto. FOTO: Shutterstock


Za obdobje do konca letošnjega aprila je vlada potrdila odvzem 200 medvedov (od tega odstrel 175), pri odvzemu 11 volkov, ki ga je okoljskemu ministrstvu predlagal zavod za gozdove, pa se je zataknilo. Na podlagi dveh sodb upravnega sodišča iz leta 2018 – to je pritrdilo tožnikoma, Pravno-informacijskemu centru nevladnih organizacij in Društvu za ohranjanje naravne dediščine Slovenije (Dondes), da odstrel volkov ni strokovno dovolj utemeljen – ministrstvo za to leto ni izdalo odloka o odvzemu volkov, kar pomeni, da rednega odstrela letos ne bo. Višja predlagana kvota odvzema medvedov v primerjavi z lanskim letom pa je prinesla novo tožbo proti vladi za prepoved odstrela 175 medvedov. Tožnik, nevladna organizacija Alpe Adria Green, je svojo zahtevo dosegel z odločitvijo upravnega sodišča o začasnem zadržanju odstrela.

Vlada oziroma državno odvetništvo je sodišču že poslalo odgovor na tožbo. Še pred sodnim zadržanjem je bilo ustreljenih 45 medvedov, preostanek kvote pa verjetno ne bo izpolnjen, saj končne odločitve sodišča ni pričakovati pred koncem lovne sezone, ki traja do 30. aprila.
 

Obilje hrane – pomemben vzrok visoke rodnosti


Zakaj je takšna odločitev medvedja usluga zlasti medvedom? Vsak medved je nenadomestljiv in ob njegovem odstrelu nastane nepopravljiva škoda, se z argumentom organizacije Alpe Adria Green iz tožbe strinja Peter Skoberne z okoljskega ministrstva. Toda poseg je treba gledati v kontekstu dobrobiti celotne medvedje populacije, ne zgolj posameznega osebka, poudarja.

»Kot naravovarstveniku mi je zelo težko, da se borim za odstrel, vendar toliko poznam zadeve, da vem, kaj pomeni nekajdesetletna pot, na kateri nam je uspelo doseči vsaj minimalno zaupanje med ključnimi deležniki na tako zahtevnem področju. Nimamo omembe vredne kriminalitete, imamo dobre podatke in korektno izvajanje. Zavidanja vredno, če se ozrem čez mejo. In zdaj je ves ta trud na preizkušnji,« povzema zaskrbljenost v strokovnih krogih ob pričakovanju dokončne odločitve upravnega sodišča.

»Mnogi se sprašujejo, zakaj je odstrel medvedov sploh potreben, zakaj populaciji ne prepustimo, da se uravnava naravno. Kulturne krajine v Sloveniji ne moremo primerjati z nenaseljeno divjino, kjer se številčnost živali dejansko naravno uravnava. Zveri na vrhu prehranjevalne verige, kot je medved, nimajo drugih sovražnikov, zato je edini omejevalni dejavnik velikosti populacije hrana,« razlaga Skoberne. In medvedi pri nas je imajo vseskozi dovolj. Poleg naravne hrane imajo na krmiščih, ki so namenjena predvsem drugi divjadi, na voljo še veliko dodatne, največ koruze. Vsako leto je na območju, na katerem živi povprečen slovenski medved, natrosijo okoli 50 ton. Tako medvedi kar tretjino vse letno zaužite energije dobijo s hrano s krmišč.

Obilje hrane je verjetno glavni dejavnik visoke rodnosti slovenskih medvedk. Ena ima povprečno dva mladiča, razmnoževati se pogosto začne že pri treh letih in skoti vsako drugo leto. V kombinaciji z velikim deležem samic v populaciji to pomeni več kot 200 novih mladičev na leto, kar je ena višjih stopenj rodnosti pri tej vrsti na svetu, navaja Miha Krofel z oddelka za gozdarstvo ljubljanske biotehniške fakultete. Leta 2015, ko so številčnost populacije ponovno ovrednotili z metodo molekularne genetike, ki daje najzanesljivejše podatke, je pri nas živelo od 545 do 655 medvedov, kar je 41 odstotkov več kot leta 2007. Lani so z modeli na podlagi številčnosti in spolne strukture ocenili, da jih je bilo v povprečju od 800 do 900.

Miha Krofel FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Miha Krofel FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


»Zadnja leta smo v populacijo posegali na podlagi previdnostnega načela, ker še nismo imeli številk genetskega štetja,« pravi Rok Černe z zavoda za gozdove. To pomeni, da je bila za odstrel predvidena spodnja meja pričakovanega letnega prirastka, ki kaže, koliko mladih medvedov se skoti in koliko jih preživi. »Po pridobitvi rezultatov genetskega štetja in modelov gibanja populacije smo bili lahko bolj suvereni pri izdelavi strokovnega mnenja o odvzemu medvedov. Na podlagi ugotovljenega gibanja populacije in predvidenega števila skotenih mladičev smo za odstrel predlagali več medvedov kot v preteklosti,« pojasnjuje.
 

Ljudem bi lahko prekipelo


Poleg rasti velikosti populacije se medvedi širijo tudi prostorsko. »Zadnja leta medvedke opažamo tam, kjer jih v bližnji preteklosti ni bilo. Takšen je bil povoz medvedke na avtocesti pri Trojanah – tako visoko v prejšnjem stoletju medvedov ni bilo. Tudi v okolici Boštanja v zadnjem obdobju videvajo medvedke, kjer jih prej niso,« pripoveduje Černe.

Izjemno visoke, celo med najvišjimi na svetu, so tudi njihove lokalne gostote. Gostota medvedov na nekem območju dokazano vpliva na število konfliktov, kar je drugače kot pri volkovih, kjer velikost tropa ne vpliva bistveno na škodo, kažejo raziskave. Zaradi uspešnih preventivnih ukrepov, kot so električne ograje – zavod za gozdove je v sodelovanju z agencijo za okolje v zadnjih osmih letih razdelil 120 varovalnih kompletov – varovanje pašnikov s pastirskimi psi, medovarni kompostniki in smetnjaki na osrednjem območju medveda, ozaveščanja o vedenju na območju medvedov in posredovanja intervencijskih skupin se škoda, ki jo povzroči medved, ni povečala kljub rasti populacije. A zgolj s temi ukrepi konfliktov ni mogoče povsem preprečiti. Tudi samo z odstrelom ne, vendar ta bistveno pripomore k temu, da se konflikti ne povečujejo, je enotna stroka. »Prepričani smo, da če medvedov ne bi omejevali z odstrelom, bi njihovo število še naprej naraščalo. Tega pa se bojimo, saj je Slovenija kulturna krajina. Medvedi živijo skupaj z ljudmi. Če bi jih bilo več, lahko pričakujemo tudi večje težave. Zato si tako rekoč nihče ne želi nadaljnjega povečevanja populacije,« utemeljuje Krofel.

Peter Skoberne 
Peter Skoberne 


Anketa v okviru projekta Dinalp Bear, ki so jo na oddelku za biologijo biotehniške fakultete izvedli med prebivalci na osrednjem območju medveda, je pokazala, da večina sprejema medveda in si želi, da ostane v njihovem okolju, nikakor pa ne, da bi populacija še naprej naraščala. Po drugi strani se je več tisoč ljudi izreklo proti odstrelu medvedov v dveh peticijah, ki ju je pripravila Alpe Adria Green. »Peticije so pomemben glas javnosti, a je pomembno, kdo jih podpira. Po našem mnenju je ključna zlasti tista javnost, ki živi z medvedi,« pravi Peter Skoberne. Po njegovem je družbena sprejemljivost medvedov pri nas na zelo visoki ravni, zaradi česar tudi ni omembe vredne kriminalitete nad njimi; zgodita se le primer ali dva nezakonitega lova na leto. Vendar tudi on opozarja, da smo zaradi velikega števila in gostote medvedov že blizu roba, ko bi se naklonjenost ljudi do njih lahko začela zmanjševati. Kapljo čez rob bi lahko pomenila pravnomočna odločitev sodišča, ki bi prepovedala odstrel.
 

Zmanjšanje krmljenja – naravna kontracepcija?


Kakšne bi bile posledice? Brez nezakonitih aktivnosti bi se populacija vsako leto povečala za nekaj več kot 20 odstotkov. To bi pomenilo več stikov in nedvomno tudi več konfliktov z medvedom. Na osrednjem območju medveda, kjer je razmnoževanje največje, je okoli tisoč naselij. »Čezmerno naraščanje števila medvedov bi prej ali slej pripeljalo do upada javne podpore njihovemu varovanju in porasta nezakonitega ubijanja,« je prepričan Krofel.

Legitimirala bi ga lahko že pogostejša srečanja medvedov in rekreativcev (gobarjev, pohodnikov …) v gozdu. »V preteklih letih je medved le dvakrat aktivno napadel, kar ni v njegovi naravi. V drugih primerih je bil vedno vmešan še pes ali pa je človek celo lezel v medvedov brlog. Oba primera aktivnega napada smo podrobno proučili in ugotovili, da je bilo takrat v gozdu veliko ljudi. Očitno se je medved umaknil prvemu, drugemu, tretjemu, enkrat pa mu je počil film,« ponazarja Skoberne.

»V strokovnih krogih smo precej enotni, da kratkoročno ni drugega ukrepa za omejitev rasti populacije kot odstrel,« pravi Krofel. Dolgoročno pa bi bilo, dodaja, smiselno razmišljati še o konkretnejših korakih za zmanjšanje intenzivnosti umetnega krmljenja. »Če medvedka ne nabere 20 odstotkov telesne teže maščob, preden gre jeseni v brlog, se zarodki niti ne razvijejo. Količina razpoložljive hrane je glavni naravni mehanizem, ki uravnava lokalno gostoto in razmnoževanje pri medvedih. Zato bi lahko z zmanjšanjem količine 'umetne' hrane v gozdovih dosegli, da bi začeli delovati naravni mehanizmi, ki omejujejo rast populacije. Tako bi potem verjetno že z manjšim odstrelom dosegli želeni učinek, to je preprečitev rasti populacije. Vendar niti popolna odprava krmljenja najbrž ne bi bila dobra odločitev, saj ima krmljenje medvedov v Sloveniji dolgo tradicijo, poleg negativnih pa tudi nekatere pozitivne stranske učinke.«
 

Vsi ne bodo nikoli zadovoljni


Nevladne organizacije kot alternativo odstrelu predlagajo izvoz medvedov, a po Skobernetovih besedah je Slovenija že zdaj največja izvoznica medvedov v Evropi. »Pripravljeni smo dati medveda vsaki državi, ki zanj zaprosi, težava pa je, da prav velikega zanimanja zanje ni. Tudi države, ki imajo veliko povedati, kako naj upravljamo z medvedom, jih nočejo.«

Rjavi medved je pri nas kot volk zavarovana vrsta, odstrel je dovoljen le v izjemnih primerih. FOTO: Shutterstock
Rjavi medved je pri nas kot volk zavarovana vrsta, odstrel je dovoljen le v izjemnih primerih. FOTO: Shutterstock


Drugemu predlaganemu ukrepu nevladnikov za zmanjšanje rasti medvedje populacije, sterilizaciji oziroma kontracepciji, strokovnjaki niso naklonjeni. Pri sterilizaciji bi bilo treba več sto živali na leto odloviti, uspavati in s kirurškim posegom sterilizirati. To bi bilo drago, fizično in logistično zelo zahtevno in tudi etično dvomljivo, verjetno bi kar nekaj živali pri tem poginilo. Kontracepcija v obliki vab, ki se polagajo v naravo, pa ni preizkušena. »Ne vemo, kako bi delovala, koliko vab bi pojedli medvedi in kako bi preprečili, da jih ne pojedo druge živali, za katere si tega ne želimo,« našteva zadržke Krofel. Po njegovem je za zmanjšanje razmnoževanja najbolj smiselno najprej preizkusiti »precej bolj naravno in cenejšo možnost«, postopno zmanjševanje umetnega krmljenja.

Drugi pomemben vidik, ki prihaja v ospredje z odločitvijo upravnega sodišča o začasnem zadržanju odstrela medvedov, je po Kroflovih besedah povsem etično vprašanje, ki je v ozadju tožb: ali je zmanjšanje konfliktov med ljudmi in medvedi sprejemljiv razlog, da odstrelimo del teh živali? Znanost na to vprašanje ne more odgovarjati, lahko le deloma napove učinke, odločitev pa mora sprejeti širša družba oziroma politika. »O tem se je treba pogovarjati in razumeti stališča družbe, ki mora biti tudi dovolj dobro informirana.« Popolnega družbenega konsenza o tem verjetno še dolgo ne bomo dosegli, vendar se moramo truditi, da bi se mu čim bolj približali.

Preberite še:

Komentarji: