Pri mikroplastiki še veliko neznank

V telo mikroplastiko vnašamo tudi s pitno vodo, a so vplivi slabo raziskani.

Objavljeno
11. oktober 2019 10.00
Posodobljeno
11. oktober 2019 10.00
Človek je mikroplastiki izpostavljen prek hrane, vode in zraka. Poleg morske hrane so jo našli še v medu in pivu.
Foto Reuters
Manca Kovač Viršek
Manca Kovač Viršek
Lani so objavili prve raziskave, ki so potrdile vsebnost mikroplastike v pitni vodi, zato smo se začeli spraševati, kakšen vpliv ima na človeka. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je tako avgusta letos izdala poročilo o vsebnosti in virih mikroplastike v pitni vodi ter možnih negativnih vplivih na človeški organizem.

Mikroplastiko v pitni vodi iz vodovodnega sistema je doslej obravnavalo šest študij po svetu, v katerih so izmerili od nič pa vse do nekaj sto delcev na liter vode. Javno objavljene študije o vsebnosti mikroplastike v pitni vodi v Sloveniji še ni bilo. Na inštitutu za vode smo sicer opravili preliminarno raziskavo na podzemnem viru pitne vode in v njej našli izredno majhne koncentracije, to je manj kot en delec na liter.

Lani so bile v tujih strokovnih revijah objavljene tudi štiri študije o mikroplastiki v ustekleničeni vodi, v katerih so poročali o nekaj tisoč delcih na liter vode. Izmerjene višje koncentracije kažejo na to, da po vsej verjetnosti delci izvirajo iz procesa polnjenja ustekleničene vode. Distribucijski sistemi za pitno vodo se med seboj razlikujejo glede na predpripravo vode, preden gre ta naprej v vodovodni sistem. Viri pitne vode so prav tako različni, podzemni in površinski, tako se lahko tudi koncentracije v vodovodni vodi precej razlikujejo. Gotovo so površinski viri bolj izpostavljeni onesnaženju, ti pa zagotavljajo pitno vodo največ prebivalcem v Evropi.


Fizični, kemijski in mikrobiološki vpliv


Kot ugotavlja študija Svetovne zdravstvene organizacije, bi mikroplastika iz pitne vode lahko vplivala na zdravje ljudi na tri načine, to je fizično, kemijsko in mikrobiološko. Kako delci fizično vplivajo na naše telo, še ni znano. Vemo le, da se delci, večji od 150 mikrometrov, težko absorbirajo v človeško tkivo, zato predvidevajo, da je v našem telesu lahko bistveno več nanoplastike, torej delcev, velikih od enega do tisoč nanometrov.

Vendar obsežnejših raziskav, ki bi obravnavale količino mikroplastike v človeškem telesu, njen transport in vpliv na zdravje, še ni bilo. Do zdaj so proučevali predvsem vpliv na živali v laboratoriju, pri čemer so bile večinoma izpostavljene zelo visokim koncentracijam. V nedavni študiji so dokazali, da se število odraslih vodnih bolh, izpostavljenih mikroplastiki, statistično pomembno zmanjša. Zmanjšanje populacije pa lahko vpliva na celoten ekosistem, saj je pomemben člen v prehranjevalni verigi. Od sesalcev so bile doslej opravljene raziskave na miškah in podganah, toda pri visokih koncentracijah in kratkem izpostavitvenem času, zato izsledki raziskav ne izražajo potencialne toksičnosti, ki bi se morebiti pojavila že pri nižjih koncentracijah in dolgotrajni izpostavljenosti mikroplastiki.

Mikroplastika je potencialno nevarna za organizme tudi s kemijskega vidika. Iz nje se namreč sproščajo monomeri (nevezani gradniki, ki ne polimerizirajo med proizvodnjo plastike, ter monomeri, ki se sprostijo iz plastike zaradi razgradnje v okolju) ter aditivi, dodani plastiki za izboljšanje njenih lastnosti, kot so plastifikatorji in zaviralci gorenja. Za aditive so ugotovili, da naj bi bile koncentracije, sproščene iz mikroplastike, razmeroma majhne v primerjavi s sproščanjem iz drugih večjih virov plastike. Tako je WHO tudi zaključila, da je nevarnost za zdravje človeka s kemijskega vidika majhna, razen pri visokih koncentracijah mikroplastike v pitni vodi. Kolikšna bi bila ta visoka koncentracija, da bi vplivala na človeka, še ne vemo.


Mikroorganizmi na mikroplastiki


Na plastiko se uspešno vežejo tudi obstojna organska onesnaževala. Toda ker se ta v okolju vežejo na organski ogljik, predvidevajo, da je vezava na mikroplastiko v primerjavi z drugimi mediji, kot so sediment, alge in maščobno tkivo vodnih živali, izredno majhna. Poleg tega mehanizem morebitnega sproščanja obstojnih organskih onesnaževal iz mikroplastike v organizme trenutno še ni znan.

image
Plastika v vzorcu iz Sredozemskega morja. Foto Eric Gaillard Reuters


Slabo raziskan je tudi mikrobiološki vidik vpliva na človeško zdravje. Na delcih namreč zelo uspešno rastejo biofilmi, sestavljeni iz množice različnih mikroorganizmov, tako imenovana plastisfera. Na inštitutu za vode smo iz nekaj koščkov mikroplastike iz morja izolirali več deset različnih bakterijskih sevov, med katerimi je izstopala bakterija Aeromonas salmonicida, ki je patogena za ribe. Nekatere druge študije so tudi že poročale o bakterijskih sevih, izoliranih iz mikroplastike iz morja, ki so patogeni za človeka, tak primer so sevi bakterije Vibrio. Kateri mikroorganizmi bi lahko rasli na mikroplastiki v pitni vodi, ne vemo. Toda WHO ugotavlja, da so površine vodovodnih sistemov, ki so prav tako iz plastike, tako obsežne, da so možnosti za razvoj bakterij na teh bistveno verjetnejše.

Kaj je mikroplastika
To so delci, manjši od 5 milimetrov in večji od 300 mikrometrov. Razlikujemo med primarno in sekundarno mikroplastiko. Primarna je tista, ki je že načrtno proizvedena manjša od 5 milimetrov. Sem uvrščamo plastične pelete in delce, ki so na primer osnovna surovina za plastične izdelke, dodatek abrazivnim sredstvom in dodatek kozmetičnim izdelkom. Sekundarna mikroplastika pa nastane z razpadom večjih plastičnih kosov.

 

Ne le v vodi, tudi v zraku


Človek je mikroplastiki lahko izpostavljen tudi prek hrane in zraka. Največ raziskav je bilo opravljenih na morskih organizmih, ki se uporabljajo za prehrano (ribe in školjke), kar smo raziskovali tudi na našem inštitutu. Ugotovili smo, da se koncentracije razlikujejo med vrstami rib in so povezane z njihovimi prehranjevalnimi navadami. Tako so ciplji vsebovali več mikroplastike kot morski listi. Poleg morske hrane so mikroplastiko našli še v medu in pivu.

Prav tako so delci v zraku. Ta z vetrom potuje po atmosferi in s padavinami pade na tla. Tako so našli velike količine mikroplastike v snegu, tako na Arktiki kot v Alpah, pri čemer so bile koncentracije, izmerjene v Alpah, celo desetkrat višje. Našli so jo tudi na odročnih krajih, več kilometrov stran od mest in industrije. Znanstveniki predvidevajo, da mikroplastika lahko prepotuje z vetrom zelo velike razdalje, tako kot na primer saharski pesek.
Iz doslej objavljenih študij vsekakor še ne moremo sklepati, ali mikroplastika vpliva na človeka ali ne, kakšni so ti vplivi in kolikšne koncentracije, ki jim je človek izpostavljen, so še varne. Zaradi raznolikosti virov mikroplastike (voda, hrana, zrak) je človek izpostavljen mikroplastiki prek različnih organskih sistemov, zato so tudi vplivi lahko zelo raznoliki.

Ker jih še ne poznamo, bi bilo nujno, da začnemo čim prej sprejemati ukrepe in iskati rešitve za zmanjševanje onesnaževanja z mikroplastiko. Ustrezne ukrepe in rešitve pa bomo lahko sprejeli le, če bomo zbrali čim več podatkov o količinah iz različnih okolij in poznali vse vire onesnaževanja. Tako so nadaljnje študije o količinah mikroplastike, ki smo ji izpostavljeni, in njenih negativnih vplivih nujne, kar poudarja tudi Svetovna zdravstvena organizacija.

–––
Dr. Manca Kovač Viršek je vodja laboratorija na Inštitutu za vode Republike Slovenije.